Kam greš, človek?

| 08.08.2024, 12:39 Andrej Jerman

Pred dnevi sem po naključju s police vzel knjigo, ki opisuje medvojna doživetja mojega že pokojnega dedka. Poleg živega in skozi človeške oči predstavljenega dogajanja med in po 2. vojni, ki je s krvavo tinto začrtala smer prebivalcem nove, osvobojene dežele, in bolj od krutih doživljajev, ki jih je takrat še mladoletni domobranec Marko doživel in po nekakšnem čudežu preživel, se me je dotaknila otipljiva človeškost, ki je dihala iz strani pred menoj.

Pripovedoval mi je dedek, kot bi bil še živ. Kot bi sedela ob kavi ter si delila trenutke in spomine. Trenutke, kakršnih je bilo sicer zaradi razdalje med Slovenijo in Argentino, (pre)malo. In spomine, ki jih je prav rad delil in na srečo tudi rad zapisoval. Da bi tudi mi, ožji družinski člani, poznali njegovo zgodbo. Zgodbo družine. Da bi razumeli zakaj smo rojeni tam daleč pod južnim križem. Ljudje o katerih je pisal, s katerimi je delil tegobe vojnih in povojnih dni, pa so pravi ljudje. Z imeni in priimki. Nekateri so si v svetu ustvarili novo prihodnost, drugi so doma poskušali preživeti, tretji so morda za vedno izgubljeni in pozabljeni v velikem svetu ter v brezobličnem kolesju časa in pozabe.

Naša Slovenija je kot ves bolj ali manj civiliziran svet prežeta z zgodbami ljudi, ki so bili. Ki so s svojim bitjem in življenjem sooblikovali deželo in kraje kjer živimo danes. Tudi z mnogimi zgodbami, ki so prezrte, pozabljene in brez imena. In s tem, tako se morda zdi, brez pomena.

A če kaj, so prav zgodbe, ti majhni delčki zgodovine, delčki, ki jim morda pripadam in so del zgodbe moje družine, mojega roda, naroda iz katerega izhajam, tisti, ki dajejo mojemu bitju vsebino in smer.

Globalno je danes imperativ, ki se mu težko izognemo. Ponudba je, kamorkoli gremo, globalna in, kot se zdi, neizmerna. Glasba, filmi, šport, umetnost, filozofija in misel, religija ...
Če smo včasih v trgovinah kupovali na kitajskem narejene igrače, danes tam menda najdemo tudi že kitajski med. Ki pa to ni. In ne samo globalna, ta ponudba poleg vsega zdaj na spletu postaja tudi vedno bolj imaginarna.

Tam lahko namreč gledamo video posnetke stvari, ki se niso zgodile, poslušamo priredbo znanih pesmi, ki jih je z glasom pokojne pop ikone sintetiziral t. i. "AI". Človeško bit in esenco ogrožata eksplozija in invazija umetne inteligence in, kot se vedno bolj zdi, tudi potop zdrave pameti.

Nedavna slovesnost ob otvoritvi olimpijskih iger v Parizu je bil lep pokazatelj prav slednjega. Kako namreč naša civilizacija na krilih razsvetljene in osvobojene misli, z znanostjo v žepu in s krvjo prepojeno tančico, leti trans-humanizmu naproti.

Kjer človek ne bo čudež, ampak tehnološko izpopolnjena stvar in sinteza možnega. Kjer bo dostojnost že dolgo pozabljena beseda. Kjer bo vse odgovor, ki služi predrznim zahtevam človeške domišljije in želja. Le Bog ve kaj bo ...

Vprašanje pa ostaja. Kdo sem jaz in kam grem danes? Kam želim iti in zakaj? Kaj je tisto, kar me zaznamuje in kaj je tisto, kar mojemu bivanju daje okus, patino in pomen?
Naj sklenem, kjer sem začel. Med prebiranjem vrstic spominov mojih prednikov. Ti so verjeli v življenje. Z veliko in malo začetnico. Torej v Njega, ki življenje daje in vzame nazaj, ko se dopolni čas. V Njega, ki daje človekovemu obstoju in bitju edinstven pomen. In v življenje z malo ... ki nam je dano v edinstveni obliki, kot dar, da ga živimo. Svobodno a s hvaležnostjo za vse kar nam je dano.

Zgodbe posameznikov, so namreč res majhne in neznatne. A so v resnici edine, na katere imamo vpliv. In iz teh zgodb je sestavljena hiša v kateri živim, je sestavljen človeški mozaik, ki mu pripadam.

Kam in kako pa lahko razberem iz zgodbe teh, ki so živeli. Ki so življenje videli od blizu, ki so te poti že prehodili. Odmev teh zgodb pa, če mu prisluhnemo, nagovarja tudi z vprašanjem: Kam greš človek? In morda namiguje, kaj je na tej poti vredno vzeti s seboj in kaj je balast, ki le jemlje moč, krajša dih, ter megli pogled in razum.