Zakladi teme

Komentar tedna | 31.07.2024, 09:09 Dr. Irena Švab Kavčič

Na god sv. Krištofa, 24. julija, so pred 57. leti odprli vrata prvega sodobnega hospica na svetu. Deset dni pred tem je poteklo 19. let od smrti njegove ustanoviteljice, Dame Cicely Saunders. Nič hudega, če njenega imena še niste slišali, saj tudi med njenimi rojaki ime ne sodi med najbolj prepoznavne. Njen biograf pravi, da je na področju paliativne oskrbe najbolj znana oseba, najmanj znana med Britanci. Omenjam jo zaradi njene zapuščine, ki je vsak dan dragocenejša.

Ko v današnjih razmerah govorimo o tej izjemni ženski, si težko predstavljamo, kakšno pot je utirala. Koliko ovir je premagala, da je lahko utemeljila pristop, ki v oskrbi hudo bolnih in umirajočih še danes ni samoumeven. Ni pretirano, da njene dosežke imenujejo največja inovacija 20. stoletja na socialnem področju.

Naj začnem kar z vlogo žensk v družbi. Saunders je bila  ena od 18,5% študentk, ki so se takrat sploh lahko vpisale na Univerzo v Oxfordu. Ni čakala na priložnost, jo kriče zahtevala, ampak jo je poiskala. Lahko nam je v navdih, kako bi, denimo, nadomestili v tem tednu zamujeno priložnost imenovanja ženske kandidatke za evropsko komisarko. In to iz države, kjer se je rodila, kot pravijo, evropska državljanska pobuda za »konkretne spremembe, ki lahko vplivajo na življenja milijonov žensk v Evropski Uniji.«

Saunders je leta 1940 študij političnih ved, ekonomije in filozofije prekinila, ter se usposobila za delo medicinske sestre. Želela je na svoj način prispevati k prijaznejšim razmeram za ranjene vojake. Ko zaradi težav s hrbtenico ni  mogla nadaljevati tega poklica, je niti fizične omejitve niso ustavile. Namesto umika ali javkanja je izbrala pot socialne delavke in dobro spoznala razmere, v katerih so takrat umirali v londonskih hospicih in bolnišnicah. Tudi tukaj je želela in dosegla spremembo. Mogoča je bila, ker je pri 33. vpisala študij medicine in postala zdravnica.

Ko je videla, da sprememb ne bo mogoče uvesti v obstoječi sistem, se je odločila za gradnjo novega centra, kjer je povezala oskrbo umirajočih, izobraževanje osebja in raziskovanje tega področja. Že pred odprtjem ga je leta 1959 poimenovala po sv. Krištofu. Ime je predlagala bolnica, gospa G., ki je predlagala, da hospic, kot prostor za počitek romarjev, nosi to ime.

Saunders je gotovo ena redkih, če ne edina zdravnica, ki je skoraj vso svojo poklicno pot posvetila paliativnemu pristopu, njegovemu raziskovanju in razvoju. Temeljno izhodišče, ki odseva v vseh njenih delih, sama pojasni kot temeljni kamen hospica sv. Krištofa. Izraženo je v vrstici Svetega pisma: »Čujte z menoj«. Tudi pri bolnikih, ki pri soočanju s trpljenjem svojih virov moči ne odkrivajo v religiji, ostaja temeljno vodilo oskrbe nespremenjeno – čujte z menoj. Ne glede na versko prepričanje trpljenja ni mogoče razložiti in razumeti; kar lahko, je zgolj zagotovitev prisotnosti, moč v nemoči.

Skozi svoje delovanje je razvila moto, ki povzema bistvo paliativnega pristopa: bolnik je pomemben, ker je on on, pomemben je do konca svojega življenja. Zanj bo narejeno vse, ne le da bi mirno umrl, ampak da bo živel, dokler ne bo umrl. Zaradi razmišljanja in prepričanja, da je pomoči potrebne treba zaščititi pred nepotrpežljivostjo strokovne, splošne javnosti in oskrbovalcev, je bila tudi ostra nasprotnica evtanazije.
Spoznanja Saunders odsevajo tudi v definiciji paliativne oskrbe, ki jo je leta 1986 sprejela in v letih 1990 ter 2002 revidirala Svetovna zdravstvena organizacija. Pojem paliativna oskrba je uvedel kanadski zdravnik onkolog Balfour Mount. Po ogledu hospica sv. Krištofa je za francosko govoreče območje zbral primernejši termin »palliative«. Vse od njegove uvedbe sta pojma »hospic« in paliativen« lahko, a ne nujno, sinonima. V knjigi Čujte z menoj, ki je zahvaljujoč Celjski Mohorjevi od leta 2020, kot deveti prevod na svetu, na razpolago tudi v slovenščini, lahko beremo, da se moramo o bolečini še vedno veliko naučiti, a jo je mogoče preobraziti v zaklade teme.

Svoje življenje je Saunders zaključila v hospicu sv. Krištofa 14. julija 2005. S funkcije direktorice je odstopila leta 1985, ko je ocenila, da lahko za hospic, predvsem pa za širjene paliativnega pristopa naredi več v drugih vlogah. Sestop ni bil enostaven, a veličino ljudi lahko ocenjujemo tudi po izbiri trenutka, ko je vajeti potrebno prepustiti drugim. Ali kot pravi Nives Meroi, vrh, kjer se človek zave majhnosti svojih ambicij, kjer človek postane del neznano umirjene prostranosti, je osvojen, ko ob sestopu v bazni tabor samodejno sklene roke v hvaležnosti.