Dr. Borut Juvanec, arhitekt: Gre za odnos. Denar in zaslužek sta ga preglasila

Naš gost | 18.05.2024, 18:00 Nataša Ličen

Odnosi med ljudmi so bili včasih razmeroma usklajeni, na enak način kot arhitektura. Kadar je detajl skladen s celoto, govorimo o lepoti. Še bolj kot skladnost v arhitekturi, je pomembna skladnost med ljudmi. Če bi delovali skladno, vojn ne bi bilo, lepše in bolj mirno bi živeli. Elementi našega življenja bi lahko bili na višji stopnji kulture. Kultura združuje sodelovanje vseh elementov, v arhitekturi lahko to pokažemo, med ljudmi težje – toda prav zato je lahko med ljudmi učinek večji.

Uvodni stavek je razmišljanje dr. Boruta Juvanca, ki smo ga povabili pred mikrofon v sobotnem popoldnevu za oddajo »Naš gost«, je vodilni poznavalec vernakularne arhitekture, strokovnjak teorije arhitekture, dolgoletni profesor, avtor številnih knjig o ljudski, prvobitni arhitekturi, ustanovitelj Inštituta vernakularne (ljudske) arhitekture, raziskovalne organizacije, kjer skušajo urejeno obravnavati stare rešitve, s starimi materiali, v odnosu z novimi. 

Kar je včasih bilo, kar je obstalo, je vredno – je dobra arhitektura. Slaba se je že zdavnaj podrla, in dobri arhitekturi moramo slediti tudi danes in v prihodnje.

»Arhitektura lahko vpliva tudi na njeno osnovno sporočilo uporabe, torej učinkovitost. Včasih so ljudje gradili z »glavo«, skladno z okoljem, varčno, njihova arhitektura je dekorativna - a dekoracije ne pozna, preprosta - a po meri človeka, ne izstopajoča - a se zlije z okoljem. Gledamo, kaj smo včasih imeli, zakaj smo imeli, zakaj tako in ne drugače, da lahko razložimo in seveda pokažemo ljudem v obliki člankov, predavanj, nastopov na kongresih, in dokažemo, zakaj so naši dedje imeli prav, da so delali tako kot so. Kakorkoli, vse te stvari je treba razumeti, zato je zgodovinski element vsega tega najpomembnejši.«

To kar so delali naši dedje je vse trajnostno, ne da bi ta termin sploh poznali ali ga kdaj omenili.

»Najvišji cilj, ki ga lahko dosežemo, je z najpreprostejšo arhitekturo ali detajlom doseči učinkovitost. Preprosta ljudska arhitektura ni cenena, je pa po meri človeka. Če govorimo o slovenskem reku zdrave kmečke pameti se vedno vračamo na to, da je bila le-ta vodilo, s katerim pridemo do končnega cilja, to je do uporabnosti. Lepota je skladnost detajla, konstrukcije, kompozicije in skladnost arhitekture z naravnim okoljem.«

Kar je staro, je vredno. To je treba poznati in predati mlajšim generacijam.

»Od kod sem? Prihajam kot Mariborčan v Ljubljano, kjer sta živela že moj ded in praded, starši so bili leta 1941 izgnani v Srbijo, kjer sem se tudi rodil. Ko sem se vrnil v Maribor, sem v njem živel do osemnajstega leta, z začetkom študija pa sem prišel v Ljubljano, kjer živim že več kot dvainšestdeset let, od koder je bil doma tudi moj oče. Tretjo stopnjo študija sem delal na Univerzi v Zagrebu, doktorat na ljubljanski.«

Delo je vedno vezano na preprosto, majhno arhitekturo, ki je v očeh javnosti prezrta ali pa je nihče ne pozna, nihče ne vidi.

Od kod zanimanje za teorijo arhitekture in vernakularno arhitekturo?

»Študij na arhitekturi mi je odprl prof. Moškon, ki se je ukvarjal s to arhitekturo predvsem na štajerskem koncu, pozneje pa smo to razširili na vso Slovenijo, ko me je začelo zanimati, zakaj je kozolec tako pomembna arhitektura, zakaj je takšen kot je, zakaj so ga delali, zakaj jih je toliko, kako je sestavljen, zato sem potem razvil teoretične osnove, kaj je pri kozolcu zanimivega - da izhaja iz nekega okroglega debla, kvadratnega trama, ki ga lahko sestavljamo v konstrukcijo in kako je narejeno.«

Preprosta arhitektura je vezana na teoretične osnove začetka – na ognjišče

»Bistvo je, da imamo arhitekturo, ki jo moramo strokovnjaki pokazati. Ko jo pokažemo, ljudje razumejo. Mnogokrat se zgodi, ko kdo reče, kar ste zadnjič pokazali, zdaj šele vidim. Gre torej za odpiranje problematike. Slovenskega principa v arhitekturi se je treba držati. Kritični smo lahko do niza arhitekture. Če bi imela mestna arhitektura vsaj nekaj elementov stare vernakularne bi lahko bila veliko boljša. Hiše včasih niso stale na poplavnem ali plazovitem območju, niso stale preblizu tuje lastnine – bilo je usklajeno.«

Odtis v okolju je zelo pomemben

»Danes, ko je denar najvišji cilj večine ljudi, se pa seveda dogaja, da nekdo hoče zaslužiti in zato hoče narediti čim višjo stolpnico, čim večji komercialni center in tako naprej. Gre za kup elementov, ki so se seveda spremenili, danes delujejo na drugačen način, kjer pa bi morali vseeno upoštevati stare rešitve, pogledati kako je to včasih bilo, pa bi lahko tudi danes imeli z vsemi današnjimi pridobitvami – računalniki, telefoni, transportnimi sredstvi, vse te stvari veliko bolj usklajene med seboj.«

V enainštiridesetih letih delovanja na Univerzi sem lahko izrabil tudi mednarodne izmenjave, kjer sem na tujih Univerzah lahko povedal marsikaj o naši slovenski arhitekturi, pa tudi o teoretičnih osnovah, ki veljajo tako pri nas kot na Portugalskem ali v Romuniji.

»Leta 1963, ko sem začel študirati, je bilo zanimanja za ljudsko arhitekturo, tradicijo, suhogradnjo in tako naprej, skratka za identiteto v arhitekturi, med študenti malo. Ko je šel prof. Moškon, ki se je s tem ukvarjal, v pokoj, sem s tem nadaljeval in smo v sklopu Ministrstva za kmetijstvo delali tudi večje projekte, kot identiteta oblikovanja prostora SV Slovenije, naredili smo tudi več novih objektov, ki se skladajo s pravili, teorijo, vendar uporabljajo novejše materiale in predvsem novejše elemente. Sodobno življenje je nekaj drugega kot je tisto pred dvesto leti. Ampak, ko pogledamo principe ali izvore določenih detajlov, vidimo, da so včasih te stvari razumeli in jih tudi razvijali.«

Učimo se z gledanjem, da skušamo razumeti, zakaj je določen detajl narejen kot je. 

»Kot študent sem hodil po terenu in gledal stare hiše, ki so takrat v dobršni meri še stale in bile v uporabi. Črne kuhinje so pred dvajsetimi leti, ko sem hodil naokrog, ponekod še delovale. Z raziskovanjem so nastajale knjige, največ – mislim da štirinajst, jih je izšlo pri Založbi i2, od osnovne »Arhitektura Slovenije« v petih knjigah, kjer je skoraj tisoč strani, do vseh ostalih, ki so tanjše, o kozolcu, vodnjaku, ledenici, pastirski arhitekturi, skratka o kupu posebnih arhitektur, ki nastopajo v slovenskem prostoru. 

Bistvo raziskovanja je skušati razložiti problem. Ko ga, se odpira niz novih. Vernakularna arhitektura daljša življenjsko dobo stvari in veča njihovo učinkovitost. Zakaj je to tudi lepo oblikovano?, ker je hotel človek pokazati tudi pomen izdelka.«