Pogled na Rožnik | (foto: mojaobcina)
Vračanje v poganstvo in totalitarizem
Komentar tedna mag. Božo Rustja
Za prvi maj je zagorelo veliko kresov. Pridružujem se trditvam, da se je tisti večer število zažigalnic odpadkov v Sloveniji zelo pomnožilo. Kajti ponekod je bil zaradi kresov, na katerih so kurili vse mogoče, zelo slab zrak. Sprašujem se, kje so bili tisti naravovarstveniki, ki so izražali svojo skrb za ohranjevanje narave ob napisih JEZUS. Ob prvomajsko slabem zraku so molčali.
Tudi proslav je bilo precej. Vedno znova sem pozoren na ono na Rožniku. In vedno znova občudujem ljubljanskega župana, kako leto za letom javno vleče za nos množico, ki pride na tisto ljubljansko vzpetino. So res tako neuke ovčice, da se mu dajo vleči za nos? Naj se zaradi pomanjkanja prostora ustavim samo pri dveh povedih iz govora ljubljanskega glavarja. »Kapitalizmu na svetu ni dolgega obstoja.« Če prav razumem, ga bo v nekaj letih konec. Komaj čakam ta dan, ko bom gledal, kako Jankoviću in njegovi družini nacionalizirajo premoženje in bogastvo, ki so si ga pridobili v času kapitalizma.
»Da bi vsi zaposleni imeli redno in dobro plačilo,« je druga njegova poved, ki me je navdušila. Javno sprašujem, ali je delavce pri njegovem propadlem projektu Stožice redno in dobro plačeval. Pričevanja ljudi govorijo nasprotno. Govorijo o delavcih, ki so delali po dvanajst ur in več, ki so prenočevali na neustreznih krajih in se morali neustrezno hraniti. Številni delavci in podizvajalci naj ne bi prejeli nobenega, kaj šele »redno in dobro plačilo«. Kako je bilo v Mercatorju? So vse trgovke prejemale res odlično plačo? Ali ni bilo med poslušalci nobenega, da bi govorca spomnil na ta dejstva? Kje so predstavniki sindikatov, da bi mu to povedali?
Zanimivo je tudi, kdo se prvomajskih proslav ne udeleži. Ne prvi minister, ne predsednica države se jih ne. Slednja ima razloge. Kako bi žena velikega kapitalista hodila na delavske shode? Prvi minister pa ima pomembnejše opravke. Medtem ko se njegov podpornik hodi poniževat na Rožnik in se kot kapitalist mora pretvarjati za bojevnika za delavske pravice, si prvi minister omisli veliko lepše praznovanje. Sicer nič kaj v sindikalnem ali delavskem slogu se je s svojo spremljevalko odpravil na križarjenje in v slogu monarhov s seboj peljal tudi nekaj dvornih norčkov, če sem prav razumel objave na družbenih omrežjih. Prvi minister je s tem pokazal, da ga usoda preprostih ljudi – od upokojencev in delavcev do bolnikov in ostarelih - ne zanima. Poleg tega ga je govornik na Rožniku javno podprl. Lep primer kaviar levice!
Na dan evropskih volitev bomo imeli v Sloveniji tudi vsiljeni referendum o evtanaziji. Sicer so ga imenovali drugače, da bi zameglili njegov pravi pomen. V začetku meseca se je od nas poslovila Manca Košir. Kot odrasla se je približala krščanstvu, prejela krst in druge zakramente, čeprav kot otrok ni bila deležna krščanske vzgoje in tudi pozneje je živela v krščanstvu nenaklonjenem okolju in se včasih tudi priličila z njim.
Pri njej sem spoštoval njen osebni pristop k novinarstvu. Cenil sem tudi, da se ni obračala po vetru. Osebno sem ji hvaležen za lepa srečanja in zanimive pogovore, zlasti zadnjega ter za njeno navzočnost pri mojem nastopnem predavanju na teološki fakulteti, kjer je bila kot »zunanji ocenjevalec«. Ona s FDV-ja, jaz pa na teološki fakulteti ... Hvaležen sem ji za njene osebno obarvane besede in prisrčno pohvalo po uspešnem nastopu. Imel sem občutek, da jo je zelo prizadelo, ko sem ji na njeno vprašanje povedal, da so me brez utemeljitve vrgli s fakultete.
Njen zgled odnosa do smrti in umiranja, predvsem pa zavračanja evtanazije nadvse dragocena dediščina: poskrbimo za dobro, da ljubeznivo paliativno oskrbo in ne za evtanazijo. Ob njenem slovesu s tega sveta so jo mnogi politiki javno hvalili. Se je kdo od njih zamislil ob njenih besedah?
Pobudniki referenduma se morajo zavedati, da niso prvi v zgodovini, ki se zavzemajo za evtanazijo. Že v antični Šparti so pogani izpostavljali bolne otroke in nemočne ljudi. V novejši zgodovini je znana »Hitlerjeva evtanazija«.
Hvaležen sem p. Branku Cestniku, ki je osvetlil to Hitlerjevo ravnanje. Izvajalci evtanazije so svoje početje utemeljili na zavračanju svetopisemskega Boga in nauka Cerkve. Pobijanje jim je moralo postati »rutina«, prve umore pa so imenovali usmrtitev iz usmiljenja.
Pri branju knjige Nadežde Mandelštam Spomini, me je pretresel opis, kako je drugi totalitarizem, »brezbožni komunizem«, reševal vprašanje hudo bolnih. Avtorica, ki v knjigi opisuje predvsem trpljenje svojega moža v gulagu, med drugim tudi opiše, kako so nemočne in bolne vkrcali na posebno ladjo in jo sredi ledenega morja potopili. Je to predpodoba današnjih bojevnikov za evtanazijo?
Se torej z uzakonjenjem evtanazije vračamo k poganskemu nespoštovanju človeka in nespoštovanju človeškega življenja, kakor sta ga prakticirala že omenjena totalitarizma v zgodovini?
