Mihaela Terkov | (foto: Maja Morela)
In kako diši ljubezen ...
Naš gost Maja Morela Čuk
S tokratno gostjo, profesorico biologije na Gimnaziji in veterinarski šoli v Ljubljani, Mihaelo Terkov smo se pogovarjali o pomenu sočutja do starejših. Kot prostovoljka pri Hospicu se je odločila spremljati umirajoče, ob čemer je spoznala, kako hvaležna je za življenje. Stoji trdno na tleh, a si upa pogledati tudi na stran umetnosti, poezije in duhovnosti, kjer prevladujejo čustva.
»Vesela sem, kadar se dijaki v stiski obrnejo name. To, da jim lahko pomagam, me bogati in mehča srce.«
Od nekdaj se je rada srečevala s starejšimi. »Spomnim se, ko sem šla na počitnice k starim staršem na Jurišče in najprej obiskala gospoda starega devetdeset let. Poslušala sem ga lahko ure in ure. Neki gospe sem pomagala nositi vedra. Potem sva se usedli v travo in pogovarjali, takrat se je čas zame ustavil.« Tako ji pomoč starejšim in onemoglim ter ljudem v stiski še danes ni tuja. »Vesela sem, kadar se dijaki v stiski obrnejo name. To, da jim lahko pomagam, me bogati in mehča srce. Kadar imamo mehko srce in ga odpremo, smo svobodni in lažje zaznavamo pomoči potrebne.«
»Ker se ljudje nočejo srečevati s smrtjo, jo potisnejo na obrobje, v domove za starejše.«
Pri osemnajstih letih se je srečala z očetovo smrtjo. »Sprejemala sem jo jezno in krčevito. Zdaj vem, da je to sestavni del življenja, a se premalo pogovarjamo o njej. Ker se ljudje nočejo srečevati z njo, jo potisnejo na obrobje, v domove za starejše.« Ljudje hodijo na obiske v domove k svojcem, a malokdo se zares ustavi. Z mislijo in srcem so drugje. »Kadar iskreno posvetim svoj čas varovancem doma, čutim njihovo veliko veselje, pozitivno energijo in hvaležnost.«
Pereče v družbi je trenutno vprašanje samomora s pomočjo. O tem Mihaela Terkov razmišlja z različnih vidikov. »Spoštujem svobodno voljo in odločitev posameznika. Mislim, da mora človek imeti tudi veliko poguma, da to stori. Življenje samo pa me je pripeljalo do tega, da sem hvaležna zanj , ga spoštujem, ker se mi zdi dragoceno. Pri tem vprašanju smo na zelo spolzkih tleh.«
»Še vedno vem, da Flora je.«
Hvaležna je za svoje prvo spremljanje pod okriljem Hospica, kjer je spoznala Floro. Ta je Mihaelo spodbudila, da je izdala svojo pesniško zbirko z naslovom In kako diši ljubezen ... »Tukaj pišem tudi o najinih srečevanjih in vem, da se mi je za to zahvalila ter mi dejala, da ne gre v smrt, ampak v življenje. Še vedno vem, da Flora je.«
Kot profesorica dopoldneve preživlja z dijaki in si v njih prizadeva videti dobro, popoldneve pa zapolni z najrazličnejšimi aktivnostmi. Pleše sving, poje, uči se angleškega jezika, kolesari in obiskuje tudi romarske poti.
Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete v našem avdio arhivu.
