Domen Lorenz, violinist: Vsakič ob igranju – tudi istega dela, doživim kaj novega, glasba diha.

Via positiva | 04.04.2024, 18:00 Nataša Ličen

Domen je violinist, stalni član orkestra SNG Opera in balet Ljubljana, občasno sodeluje tudi v drugačnih glasbenih sestavih in repertoarjih. Igrati čim več in različne žanre, je njegova želja. Nekaj se mu je že uresničilo, še več mu želimo, da se bo v prihodnje. Zdi se, da so mu rojenice namenile vlogo glasbenika, saj izhaja iz znamenitih glasbenih družin, tako po očetovi kot materini strani – oče Tomaž Lorenz, strica Matija in Primož Lorenz, mati Alenka Šček, hči skladatelja Ivana Ščeka iz Vipave, a vendar je kljub bogati družinski tradiciji izjemnih glasbenikov moral tlakovati svojo pot in se dokazati.

Vse, kar ga zanima, je povezano z violino. Od dihalnih metod, vizualizacije, investiranja, arhitekture, ... v glasbenem svetu so mu bližji francoski melosi, tudi armenski in španski. Vse, kar ima v sebi veliko strasti in romantike, pravi.

Ko igram, je glasba vse, ko ne, je v mojem življenju še kaj drugega.

Naenkrat se mi je utrnila misel, kaj če bi igral violino.

Domen Lorenz: »Okrog mene je bilo veliko znanja in talentov, od staršev in sorodnikov sem se veliko naučil. Na začetku - pri treh letih, nisem kazal posebnega posluha, zato me starša nista nameravala vzgajati v glasbeni smeri, začel sem pravzaprav s plesom pri Kazini. Bil sem sicer talentiran, a bolj samosvoj otrok, koreografij se nisem zapomnil. Kar naenkrat se mi je pri petih letih utrnila misel, morda pa bi igral violino, in sem pisal Miklavžu naj mi jo prinese. Tako se je moja zgodba začela. Starša me nista nikoli silila, to je bila moja, ne njuna želja, da bi igral violino. Mama je bila potem sicer vestno prisotna vsak dan, ko je vadila z menoj."

Rodil sem se približno teden dni pred podelitvijo Prešernove nagrade staršema.

Domen je v istem letu, ko je uspešno opravil sprejemni izpit za študij na Dunaju prejel študentsko nagrado Prešernovega sklada. »Nagrada mi je bila v tistem času potrditev dela. Njen odmev po vseh teh letih?, ah, važno je, kaj zmoreš zdaj, kaj si danes in ne kaj si bil petnajst let nazaj.«

Povezave z instrumentom se ne da izvežbati, to se zgodi.

»Iskra ljubezni do violine še dandanes preskakuje - iz iskrice v nekaj tlečega, ... ves čas se je treba spodbujati in iskati nove cilje ter motivacijo. Kako rečejo, nikoli ne veš skozi koga bo Bog spregovoril. Tako da ja, nikoli ne vemo, ali pride inspiracija iz narave, od ptice, ki se usede zraven tebe, ali od osebe, ki se ti spontano nasmehne sredi ulice, ali od otroka, ki ti pomaha skozi okno avtomobila, čeprav ga vidiš prvič, ... navdušenje vedno pride."

Pride obdobje, ko igranje violine začneš doživljati drugače. Veliko dela me še čaka.

Violina je bila vedno moja spremljevalka, tudi če sem se kdaj odmaknil od nje, sva vedno prišla nazaj skupaj. Zanima me tudi veliko drugih stvari, toda vedno ostaja določena vez z violino, ta je vedno. Kar delam izven svojega poklica, je to samo še dodaten razlog za še boljše igranje.«

O tremi in podobnih nervozah in anksioznostih

»Najbolje se je s tem čim manj obremenjevati. Lahko je pretežko breme. Saj bolj kot mislimo na to, večje lahko postane. Treme ne gre zadušiti, naj naredi svoje, dostikrat je - če je seveda ni preveč, dobrodošla. Priprava je ključna, psihična kot fizična. Dober spanec, kakovostna hrana, malo miditiranja, vizualizacija, dihalne vaje, takšne stavri, pa seveda vsak dan dovolj vaje z instrumentom.«

Želim izpopolnjevati tehniko igranja, delati tudi v iskanju notranjega miru.

Domna sem vprašala, kako je igrati, oziroma kakšno je razpoloženje v orkestru, ko so v Operi med predstavo v prostoru pod odrom - tam spodaj, kamor pogled občinstva v glavnem ne seže?, in odgovori v smehu: »Počutimo se kot »tam spodaj«, ha, ha ... , smo kar nizko spodaj ja, seveda je razlika ali igramo v »jami« pod opernim odrom ali na njem. Zvok v prostoru je drugačen, že to, na kateri strani sedimo - smo levo ali desno v orkestru, je razlika. Na koncertu se marsikaj zgodi, kašelj v nepravem trenutku, pade torbica ali v določenem subliminalnem trenutku zazvoni telefon in te lahko zdrami iz zbranosti. Nikoli ne vemo kaj se bo zgodilo, zato moramo biti pripravljeni, da odigramo vse note ne glede na dogajanje okrog nas, biti moramo v nekakšnem svojem mehurčku koncentracije. Je treba biti pripravljen tudi na takšne nepredvidljive stvari.«

Dragocenost trenutkov tišine

»Trenutki tišine so mi dragoceni. V tišini najdem sebe, kot ko se v temi prižge luč. Ne berem veliko, z izjemo notnih zapisov. Sem bolj vizualen tip človeka. Na vprašanje, koliko cenimo umetnost in ustvarjanje?, Domen pravi, da se po kovidnem obdobju zanimanje znova prebuja in je publike spet vse več. Doma sem si ustvaril tudi studio, toda opazil sem, da imam ogromno idej, celotne skladbe pa od začetka do konca še nisem spisal. Sem bolj »kolaborator«, rad sodelujem. Sem odprt za sodelovanje in nekaj projektov si resnično želim čim prej uresničiti. Ko sem bil na izobraževanju na Dunaju mi to mesto ni ustrezalo, glede glasbe so zelo tradicionalni, tamkajšnja glasbena ozkoglednost - delati po njihovo ali pa pač ne, mi resnično ne ustreza."