Jure SešekJure Sešek
Miha MočnikMiha Močnik
Andrej ŠinkoAndrej Šinko
Naš sogovornik Matej Nastran, župnik v Škofji Loki (foto: Nataša Ličen)
Naš sogovornik Matej Nastran, župnik v Škofji Loki | (foto: Nataša Ličen)

Peto misijonsko jutro: biti ponižen kot Marija

Radijski misijon 2024 | 22.03.2024, 10:25 Mirjam Judež

V misijonskem petkovem jutru smo gostili Mateja Nastrana, župnika iz Škofje loke. Izhodišče pogovora je bila knjiga: Marijin molk in njeno življenje v ponižnosti. Če živimo v strahu, se težko odpremo delovanju Svetega Duha. Kako se lahko po Marijinem zgledu izročimo in se damo na voljo Božjemu delovanju v nas? Pogovor je vodila Nataša Ličen.

Kako molitev preoblikuje življenje, če smo v molitvi iskreni in je del našega vsakdanjega življenja?

»Pri verouku smo se učili, da je molitev pogovor z Bogom. Molitev nam odpira spoznanje, nas bogati in hkrati spreminja. Pri molitvi je vedno skušnjava, da bi samo mi govorili, je pa pomembna tudi drža poslušanja, kar je največji izziv pri pogovoru na splošno: da nas zanima, kaj drug doživlja, kaj nam želi povedati, pa tudi, da nas zanima, kaj nam Bog sporoča. To je tisto, kar v resnici spreminja naše življenje. Dokler Bogu govorimo, kaj se v nas dogaja, se ustvari bližina, povezava, novost pa prihaja, ko pustimo, da Božja misel in milost prihaja v nas. Zelo me je nagovorilo, ko mi je gospa s težko življenjsko zgodbo, mož je bil odvisnik, ona je imela zdravstvene težave, zaupala: Vedno ko sem šla k zdravniku, sem med potjo molila rožni venec, več let. Eno jutro sem si rekla, a to sploh kaj pomaga, a je kaj drugače? Ko molim, je samo še težje. Potem je rekla: Danes vem, da niti ena molitev ni šla v prazno, stvari so se z leti počasi uredile, mož je odvisnost premagal. Ko gledam, kako sva zdaj midva in kako sva bila takrat, kako otroci, vnuki peljejo življenje, lahko rečem, da niti ena molitev ni šla v prazno.«

V zavesti, da Bog skrbi zame, da ve, kako mi je, je bolje, da dopustim, da On vodi moje življenje.

Mnogi začnejo moliti, vztrajajo, a je na neki točki preizkušnja prehuda in odnehajo. Zakaj je pomembno, da vztrajamo?

»V mladosti ima človek ideale, želje, pričakovanja, potem pride do točke, ko se vprašamo, zakaj se ne uresničuje tisto, kar smo si želeli, za to molili. Začnemo se boriti proti vsemu, kriviti ljudi, svet okrog sebe ali pa rečemo, da moja pričakovanja in ideali niso edino merilo. Prepustimo krmilo svojega življenja. Podobno je pri molitvi. Ali prosimo Boga, Marijo, da se naše želje, pričakovanja uresničijo in ko vidimo, da se to ne dogaja, odnehamo ali pa rečemo, kot je rekla Marija: Zgodi se Tvoja volja, Bog. Ti vodi, usmerjaj, meni pa daj moč, da ne bom odnehal, tudi če ne vidim več smisla, rešitve. Saj ti vidiš. Poznamo zgodbo, ko je bil otrok v požaru na balkonu, oče pa spodaj na dvorišču. Rekel mu je: Skoči! Otrok pa: Ne morem, nič ne vidim! Oče: Saj te jaz vidim! Potrebno je reči: Bog, če ti vidiš, je to zame pravzaprav dovolj, kljub temu, da se mi zdi, da grejo stvari v drugo smer, kot bi si jaz predstavljal ali želel

Pri molitvi je vedno skušnjava, da bi samo mi govorili, je pa pomembna tudi drža poslušanja, da nas zanima, kaj nam Bog sporoča. To je tisto, kar v resnici spreminja naše življenje. Dokler Bogu govorimo, kaj se v nas dogaja, se ustvari bližina, novost pa prihaja, ko pustimo, da Božja misel in milost prihaja v nas.

Kakšno držo moramo imeti, da se zmoremo izročiti, dati na voljo po Marijinem zgledu: Zgodi se?

»Jezus pravi, če ne postanete kakor otroci … Velikokrat imamo odrasli težave. Ko se z majhnimi otroki srečuješ, je njim naravno zaupanje, vedo, da je Bog dober, da nas ima rad. Mi pa skušamo vse racionalno razložiti, spoznati, obvladati misleč, da bo potem vse v redu. Drža vere je, da znova v sebi oživimo to zaupanje, da je dobro biti pri Bogu in da če bomo z Njim, bo na koncu dobro. Naša vera nas uči, da po postnem času, preizkušnjah, trpljenju, križevem potu, ki ga je Jezus hodil, ta pot pelje v veliko noč. A mi pogosto tega ne vidimo, ker ne vidimo v sedanjem življenju rezultata. Potem izgubimo zaupanje, da je dobro biti z Bogom, da On vodi naše življenje.«

Če želimo zaživeti v duhovni lepoti, je treba doseči tudi človeško modrost, da ima vsak padec smisel …

»Bližnjica za naše življenje je drža ponižnosti, to kar uči Marija. Ena možnost je tudi napredovanje v kreposti, zmagovanje v skušnjavah, krepčanje v tem. Ko so Michelangela vprašali, kaj dela iz kamnitega bloka, je dejal, da v njem vidi angela in s klesanjem ga bo spravil ven. To je ena možnost, da se s preizkušnjami oblikuje Božja podoba v nas. Grignion Montfortski je pa rekel, da je druga pot, da se povsem prepustimo, je kot ulivanje, ko se skala in kamen raztali, se dá v kalup in se na neboleč način pridobi končno obliko tistega, kar želimo. To je drža ponižnosti, čiste izročitve in prepuščanja. Za to je potrebna vera. Drevo ni zakoreninjeno samo v zemljo, ampak tudi v nebo z vejami. Da ljudje sprejemamo resničnost v dani situaciji, se odpiramo Božji milosti, Božji ljubezni, Njegovi neskončnosti in zaupamo.«

'Marija pa je živela iz molitve, iz notranje povezanosti z Bogom. Lepa prispodoba je, da je Marija kot vodnjak. Navzven je zelo malo videti, a njeno bogastvo je notranje.'
'Marija pa je živela iz molitve, iz notranje povezanosti z Bogom. Lepa prispodoba je, da je Marija kot vodnjak. Navzven je zelo malo videti, a njeno bogastvo je notranje.' © Phil Hearing / Unsplash

Marija je ponižnost sama, a s tem duhovnim zavedanjem se ni rodila, Marija je to dosegla, kar lahko preberemo v knjigi Marijin molk. Tu je lahko nam najmočnejši zgled.

»Marija ni vsega razumela, kar se dogaja, tudi ko je bilo treba v izgnanstvo v Egipt ali ko je 12-letni Jezus ostal v templju, ali pa, ko so sorodniki hoteli na silo odvesti Jezusa in je rekel: Kdo je moja mati in moji bratje? Tisti, ki Božjo besedo poslušajo in jo izpolnjujejo. Mariji ni bilo lahko, ni ji bilo vse jasno vnaprej. Zanimiv je poudarek, da je Marija pripadala skupini »Božji ubožci«, ki se niso zanašali ne na premoženje, ne na svoj položaj, ne na to, kaj oni so, ampak je bilo njihovo bogastvo in moč to, da imajo vero, zaupajo v Boga, da je z njimi in jih spremlja. Ta drža lahko tudi nam pomaga, ne zavest, kaj sem, ampak kaj moram še postati. Moč življenja je v tem, da rečem: Pomembno je, kaj sem, ne kaj imam, kaj me zunanje potrjuje, ampak kaj je tisto, kar mi v globini daje vrednost: življenje, ki mi je dano in Bog, ki mi je dal življenje in odnos z Njim. Ko Marija črpa iz tega vira, gre skozi dogodke življenja, ko se uči in spoznava, kaj to pomeni. Zahtevna šola je to, ko se nič posebnega ne dogaja. V knjigi opisuje 30-letno obdobje, ko so ostali otroci na vasi že nekaj postajali, se poročili, si ustvarili družino, Jezus je bil še kar doma, delal svoje, nič posebnega in nič ni kazalo, da bi se zgodilo, kar je bilo obljubljeno, da bo velik in Sin Najvišjega, da ga bodo blagrovali vsi rodovi. Življenje je minevalo iz dneva v dan, nič se ni dogajalo in to je lahko velika preizkušnja tudi v našem duhovnem življenju, ko ni rezultatov, pa tudi vabilo, da živimo zvestobo. Mati Terezija je rekla: Bog me ni poslal, da sem uspešna, ampak zvesta. Ne glede na to, kaj se dogaja, rečem: Tukaj sem, naredil bom, kar je potrebno. Kaj boš ti, Bog, iz tega naredil, je Tvoja stvar. Če vemo, da ni treba, da se ves čas nekaj izrednega dogaja, smo lahko mirni. Tudi Marija je iz dneva v dan, iz leta v leto pomivala lonce, pometala …«

Marija je vzor zdrave ponižnosti in popolnega zaupanja v Božjo previdnost in v pot, ki je zanjo dobra.

»Marija nas uči premagovati sebičnost. Ne gre samo za spoznanje, ampak za zvestobo. Mi mislimo, da moramo najprej razumeti, potem bomo z razumom delovali. Dobro je, da zaupamo, potem se nam bo odprlo. Najprej je hoja, življenje, potem se odpirajo spoznanja. Včasih želimo vedeti vnaprej vse podrobnosti, toda tako ne gre življenje. Danes je ravno spovedni dan. Kako so lahko nekateri svetniki dolgo časa živeli v posvečujoči milosti, brez greha, živeli držo svetosti? Kako jim je to uspevalo? Ker so se zelo zavedali svojega uboštva, živeli zaupanje z Bogom, ga prosili za pomoč, priznali, da so slabotni. Ko se zanašamo, računamo nase, moramo izkusiti, kam pelje naša pamet in naša moč, grešimo, potem rečemo: A, ja, saj res, Bog, v resnici brez Tebe ni dobro … Tudi če se je nekaj kazalo kot prava pot in se kasneje izkaže, da ni, grem k sv. spovedi, povabim Boga v svoje življenje: Bog s Teboj želim iti, Tebi zaupam

Ne glede na to, kaj se dogaja, rečem: Tukaj sem, naredil bom, kar je potrebno. Kaj boš ti, Bog, iz tega naredil, je Tvoja stvar.

Ko se pogovarjava o Marijini ponižnosti, predanosti, njenem popolnem zaupanju. Sv. Duh je popolnoma prevzel njeno notranjost.

»Pogosto živimo na površini, skrbi nas, kaj drugi rečejo, kako se počutimo, kakšni so rezultati, Marija pa je živela iz molitve, iz notranje povezanosti z Bogom. Lepa prispodoba je, da je Marija kot vodnjak. Navzven je zelo malo videti, a njeno bogastvo je notranje. V današnjem času je v ospredju bolj tisto, kar se vidi (mediji in socialna omrežja delujejo na tak način), delovanje Sv. Duha se pa dogaja v notranjosti, v srcu. Na pepelnico smo slišali: Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in môli k svojemu Očetu, ki je na skrivnem. In tvoj Oče, ki vidi na skrivnem, ti bo povrnil. Podajmo se na Marijino pot, da znamo biti v tišini s samim sabo in Bogom in recimo: Bog, pridi v moje življenje, pridi, potrebujem te, izročam ti svoje življenje. Premalo je, da bi samo izrekel te besede »tehnično«, potem bo pa nastalo nekaj Božjega. Izročitev, duhovno globoko zaupanje Bogu je tisto, kar je Marija živela, tam se dogaja tudi delovanje Sv. Duha. Včasih birmancem rečem, da se bodo ob prejemu zakramenta sv. birme Božje milosti usule kot slap. Koliko bodo oni zajeli iz tega slapa, je odvisno od njihove pripravljenosti. Lahko gremo pod slap z majhnim kozarčkom, cedilom, z veliko posodo, lahko ima posoda čez pokrovko, da najprej pripravimo sebe. Prostor praznine v nas je prostor, kamor pride Božja milost. Ponižnost je narediti prostor, dovoliti Bogu, da gredo moja pričakovanja, želje ob rob in tista praznina naredi prostor za Boga, za Njegovo milost, delovanje in modrost.«

Govoriva o ponižnosti. Ljudje si različno predstavljamo, kaj je prava ponižnost, ki rodi sadove.

»Ponižnost je lahko tudi zlorabljena beseda, ko se človek smili samemu sebi, živi v strahu. Ponižnost je v resnici krepka drža, dati se v službo drugemu, kot je Marija rekla: Glej, dekla sem Gospodova. Prava ponižnost je, ko Bogu rečem: Zgodi se Tvoja volja. Ne v smislu: Po moje ni šlo, zdaj pa Ti naredi, pa bom jaz gledal, kako je Tebi uspelo. Zgodi se Tvoja volja pomeni: Temu, kar sem jaz mislil, se odpovem, poslušal in naredil bom, kar Ti rečeš. V polnosti bom sodeloval v tem, kar Ti rečeš, aktiven bom v uresničevanju Tvoje volje. Ponižnost je lahko tudi užaljenost, ko rečem: Ne zgodi se po moje, jaz se tega ne grem. Prava ponižnost je, da rečem: Nisem Bog, moram se marsikaj naučiti, drugi mi lahko pri tem pomagajo, da skupaj lahko nekaj lepega naredimo za Boga.«

Včasih opaziš človeka, ki izžareva ponižnost, a hkrati začutiš v njem veličino. Kako doseči, da bi bil ponižen, a ne ponižan ali da bi se čutil, da sem manj kot drugi?

»Tisti, ki nas je poklical v življenje, je Bog, ki je dal vsakemu od nas poslanstvo. Ko odkrivamo, katere darove si mi dal, Bog, kje lahko storim nekaj lepega Zate in za bližnje, bolj je naše delovanje z drugimi dopolnjevanje in sodelovanje, sicer je pa vedno tekma, ko želimo biti kakor drugi ali pa smo užaljeni … Po vnebohodu so se apostoli z Marijo zbirali v molitvi in rekli: Prosim te, Jezus, pošlji svojega Duha, da bo lahko Božje življenje v nas živelo. Potem so začeli delovati vsak na svojem koncu, včasih tudi skupaj, drug drugega so učili, iskali svoje mesto. Nič bolj ni bilo enostavno kot je danes v Cerkvi in družbi. Bolj ko so apostoli odkrivali, kam jih Bog kliče, bolj so odkrivali drug drugega za sodelavca in tistega, s katerim so skupaj v isti nalogi. Ta drža Cerkve naj bi bila nadaljevanje Marijinega dela. Kako v tem času svetu prinesti Kristusa ne z besedami in tehnikami, ampak kako omogočiti, pustiti Sv. Duhu, da bi se po našem življenju to razodelo? Sami tega ne moremo, le v odnosih lahko to pokažemo. Če se zavedamo svojih meja, vidimo, da iz lastnih moči tega ne moremo narediti, ampak je dejansko to Božja milost in Božja moč.«

Prava ponižnost je, ko Bogu rečem: Zgodi se Tvoja volja. Ne v smislu: Po moje ni šlo, zdaj pa Ti naredi, pa bom jaz gledal, kako je Tebi uspelo. Zgodi se Tvoja volja pomeni: Temu, kar sem jaz mislil, se odpovem, poslušal in naredil bom, kar Ti rečeš. V polnosti bom sodeloval v tem, kar Ti rečeš, aktiven bom v uresničevanju Tvoje volje.

Ko ponižno pristopim k drugemu, ga povabim v sodelovanje, morda prav tistega, s katerim ne bi nikoli po svoji izbiri sodeloval, premostim predsodke, zamere. Lahko se zgodijo veliki premiki …

»Ko gledam, kakšni so bili apostoli, si mislim, pa saj to je nemogoče, da so zdržali skupaj. Od cestninarja, ki je delal z okupatorjem, do Zelotov, ki so bili politično, vojaško nastrojeni proti Rimljanom, do gorečega, do enega iz višjega sloja, do preprostih ljudi. Združevalo jih je, da jih je Jezus poklical, da so imeli radi Jezusa. Če so bili sami, so se hitro začeli primerjati, kdo je večji, pomembnejši, kdo ima bolj prav. Jezus je zelo dobro izbral apostole, tako različne, da se po človeško ne bi nikoli prenesli, ob Jezusu pa so se počasi učili, kdo so oni za Jezusa in kako jih Jezusova bližina povezuje ljudi med seboj. To je tisto, ko se ne poznamo več po mesu, ampak po duhu. Naše razlike niso glavne merilo, ampak enostavno to, da rečem: Če si tega človeka pripeljal, midva lahko nekaj lepega narediva, kljub temu, da imava veliko problemov med seboj. To je zgled apostolov.«

Ko smo v bolečinah, težavah, je manj priložnosti, da bi se odprli navzven in se prepustili. Tudi misli, telo se zapre vase. Kako takrat verovati v Luč in se odpreti v stiskah, preizkušnjah?

»Marija je to držo živela pod križem, v hudi preizkušnji, ko je gledala, kako Jezus umira. Kako tam verjeti, da se bodo izpolnile Božje obljube: On bo velik in Sin najvišjega … Potem je šlo gledano s človeškimi očmi vse čisto narobe. Tako se lahko zgodi tudi v našem življenju. Je pa pomembno, da se na to pripravljamo. Ko so izredne razmere, delujemo, kot smo navajeni. Zato je v mirnih časih pomembno živeti zaupanje, zvestobo, izročanje v malih stvareh, potem bomo izročali tudi v velikih stvareh. Rečemo: Jaz nisem Bog, ti si Bog. Svojega življenja ne morem obvarovati. Kaj lahko naredim, da bom svoje življenje ohranil? V tej zavesti, da Bog skrbi zame, da ni pozabil name, da ve, kako mi je, je bolje, da dopustim, da On vodi moje življenje. Živeti zvestobo v molitvi, zakramentih, če je mogoče ob branju Božje besede, da spustim Božjo luč v moje življenje. Kritično točko lahko z Božjo besedo premostiš, potem gre lažje naprej. Včasih lahko prosimo Jezusa, da nam pokaže, kje je delovanje Njegove milosti in nam pošlje kakšnega človeka, kakšno znamenje, da vidimo, da Bog še vedno deluje, pa čeprav na bolj skrit način ali čisto drugačen, kot si mi predstavljamo. Takrat si rečemo: Saj ni vse izgubljeno, v resnici je veliko dobrega v drugih ljudeh in v meni. Sv. spoved je vedno znova povabilo, da Jezusu povemo, kaj smo slabega naredili, Bog pa reče: Moja ljubezen do tebe je večja, zdaj pa dajmo tisto, kar je dobro v tebi, okrepiti, zaliti, da se zavemo, kaj je bistvo: Božja dobrota do nas, Božja ljubezen. S tem zavedanjem se dá živeti dalje.«

Radijski misijon 2024
Dijaki frizerske šole so uredili stanovalce doma starejših (photo: FB DEOS Center starejših Črnuče) Dijaki frizerske šole so uredili stanovalce doma starejših (photo: FB DEOS Center starejših Črnuče)

Kaj hitro se je naredila prava vrsta ...

Tudi v DEOS Center starejših Črnuče je prišla pomlad in s tem čas za spremembe. Tako so stanovalci medse povabili dijaki Srednje frizerske šole, ki so se vabilu z veseljem odzvali, pišejo na ...