Jure SešekJure Sešek
Miha MočnikMiha Močnik
Voditelj Blaž Lesnik in kapucin br. Miha Sekolovnik (foto: Mirjam Judež)
Voditelj Blaž Lesnik in kapucin br. Miha Sekolovnik | (foto: Mirjam Judež)

Četrto misijonsko jutro: Ob zavedanju greha nam Bog daje največji dar: usmiljenje.

Radijski misijon 2024 | 21.03.2024, 11:25 Mirjam Judež

V misijonskem jutru je bil z nami kapucin br. Miha Sekolovnik. Z njim smo razmišljali o Božjem usmiljenju, ki je neskončno. Kaj pravzaprav to pomeni? Kaj je največji izraz Božjega usmiljenja, kako ga začutimo, komu je dano? Pogovor je vodil Blaž Lesnik.

Krščanski nauk uči, da je Bog usmiljen. Imeli smo celo leto usmiljenja. Zakaj je Božje usmiljenje tako pomembno v naši veri?

»Mi živimo, kot rečemo, »leta Božjega usmiljenja«. Bog je pravičen. Po pravičnosti bi morali biti takoj obsojeni, ko grešimo. Bog pa nam daje čas milosti, možnost za spreobrnjenje. To »leto Božjega usmiljenja« je lepo izraženo v priliki o smokvi, na kateri že tri leta ni sadu in jo gospodar želi posekati. Jezus je naš zagovornik pri Očetu, a ta čas bo minil. Pride tudi čas sodbe, ampak zdaj živimo v »letu usmiljenja«, v času milosti, možnosti, da uredimo svoj odnos z Bogom in med nami. Jezus kot sin svetuje Očetu: Potrpi še malo, eno leto jo še okopljem, pognojim, morda pa potem le obrodi sad. Vemo tudi, da je v dneh velikega tedna na nek način preklel smokvo, na kateri ni našel sadu. Je rekel, da zavaja z listi, z videzom. Ljudje zavajamo npr. s šminko, rodovitnosti v nas pa ni. Ta suhi les, ko se smokva posuši, je les križa, ki nam bo prinesel največji sad. Božje usmiljenje ima izkušnjo Izraela, Stare zaveze. Vedno je povezano z Božjo zvestobo zavezi. Človek zvestobe v zavezi ni sposoben držati, ker grešimo, ker nas odnese. Bog je zvest. Na tem je zgrajeno, da lahko zaupamo, da je Bog usmiljen, ker je zvest. Včasih slišimo kot provokacijo: Bog je vsemogočen, lahko naredi tako velik kamen, da ga sam ne more dvignit? Sem slišal odgovor: Ta kamen si ti, ker imaš svobodo, ker lahko celo življenje igraš upornika, zakrkneš v sebi. Pohodi nas Bog ne. Prihaja pa naproti. Sem pri včerajšnji temi Frančiškovih ran. Hebrejska beseda rana (habora) pomeni tudi prijatelj. Jezus v dvorani zadnje večerje učencem reče: Ne imenujem vas več služabnike, vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem slišal od svojega Očeta. Sin nam v ranljivosti odpira pot do Očeta: preko njegovih ran smo ozdravljeni. En psihiater je zanimivo zapisal, da so naši čuti, kjer smo odprti, ker vse gre v nas, kakor Kristusove rane, s katerimi smo pribiti na ta svet. Nismo v tem svetu zvezani s tem svetom, ampak da bi skozi naše čute prišla izkušnja, da smo ozdravljeni po Jezusovih ranah, čeprav je bil pogled že čisto drugačen pri trpečem služabniku pri preroku Izaiju v Stari zavezi. Mi smo ga imeli za udarjenega, od Boga kaznovanega, ker smo bili prepričani, da Bog kaznuje samo grešnike. Potem pa pride hebrejski »wow«, ki ga prevajamo: po Njegovih ranah smo ozdraveli. Pogled se nam spremeni.«

Najprej je potrebno zavedanje greha, šele potem sem se sposoben obrniti k Bogu, ki je usmiljen in Ga prositi.

Vera nas uči, da je Bog večji od vsakega našega greha. Kdaj smo lahko deležni Božjega usmiljenja? Kako ga lahko posameznik izkusi v vsakdanjem življenju?

»Temeljno je zavedanje greha. Temeljni greh je, da se človek iz odnosa z Bogom zapre vase. Skrivamo se pred Bogom in se hočemo uresničiti »iz sebe«. To je temeljna zgrešenost, ker življenja nimamo »iz sebe«. Brez priznanja, zavedanja grešnosti nismo niti sposobni ozavestiti, kaj je Božje usmiljenje. Prihaja mi podoba, ko Jezus pove, povabljeni so na svatbo vsi od vsepovsod, tudi ubogi, kruljavi, slepi, predvsem kot takšni. Je pa eden prišel brez svatovskega oblačila. Verjetno je prav v tem poanta: Kako si prišel sem tako neodgovorno? Če bi priznal greh, bi bil očiščen v Božjem usmiljenju, bi imel svatovsko oblačilo. Ob zavedanju greha Bog po Cerkvi preko zakramentov daje to, kar je njegov največji dar: usmiljenje. Naša pot do milosti, daru usmiljenja gre preko bogoslužja: en del bogoslužja je, kar delam, da prinesem v dar, sebe položim na oltar, je tudi naša molitev, delo, vse je povezano. Bog je Mojzesu 40 dni na gori razlagal, kako naj naredi shodni šotor, ki je svetišče, je dvorišče, je sveto in presveto, kar je podoba fizičnega, duševnega in duhovnega sveta. To je na koncu naše srce, ki je lahko kamnito, meseno, predvsem pa duhovno. Bog se nam iz naše notranjosti razodeva, je že onkraj smrti v Jezusu, ker smo krščeni vanj, smo v presvetem, v nebesih, ker je Sin na Očetovi desnici. To je naše upanje. Fizično in duševno in duhovno še živimo. To upanje za nas je kot varno in zanesljivo sidro duše, ki sega v notranjost za zagrinjalo. Zagrinjalo pomeni smrt, ki nam preprečuje, da bi bili z Bogom. Mi smo v Kristusu že na drugi strani, tako da nas ta strah zase, ko se kot Adam skrivamo, ne požira več. Jezus je zelo jasen: Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil. Naj povzamem, najprej je potrebno zavedanje greha, šele potem sem se sposoben obrniti k Bogu, ki je usmiljen in Ga prositi. Sidro moje duše, upanje, mora biti že v Njem.«

Naša odgovornost je, da je prvi odnos, ki ga imamo, naš odnos z Bogom. Smo na begu pred Bogom, ker se ga bojimo, nas pa Oče prehiteva z usmiljenjem, preden Ga prosimo.

Govorimo o Božjem usmiljenju, katerega velika glasnica je bila sv. Favstina Kovalska, tudi nekateri drugi svetniki, ki so doživeli razodetje. Kako lahko Božje usmiljenje občutimo mi, ki tega razodetja nimamo?

»Po knjigi Razodetja je tam, kjer je Bog, prestol usmiljenja, milosti. Povabljeni smo, da se z zaupanjem bližamo temu prestolu. To upanje je v nas položeno. Tudi pri Favstini Kovalski ali p. Piju je zavedanje greha izhodišče. Če gledamo knjigo Razodetja, prva tri poglavja, v katerih je sedem cerkva, Jezus daje priznanje, da dobro delajo, ampak vedno opozori, kje grešijo, naj se spreobrnejo. To, kar razodeva Jezus Favstini Kovalski, njen dnevnik je neverjeten, kaj vse pretrpi, ampak to lahko, ker je njen odnos z Jezusom tako živ. Jezus sebe daruje za celotno človeštvo. Razodetje prestola milosti, ki je razodetje Boga v nas, se ne zgodi na razumski ravni, na ravni čustev. Mali otrok izraža le čustva, brez razuma. Nas tudi preplavijo. Razodetje se dogaja na ravni srca.«

Poslušalec je vprašal duhovnika, kako naj si razlaga svetopisemsko misel: Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.

 

»Egoizem je lahko vključen v ta stavek. Razlago moramo gledati v trojnem načinu našega bivanja, ki je svetišče - dvorišče, ki predstavlja fizično telo, sveto, ki predstavlja duševno telo in presveto, ki predstavlja duhovno telo. Mi rešujemo fizično telo, svoj ego, kar je vse minljivo. Tega se zavedajo vse religije: z meditacijo si lahko napihneš svoj ego, da se bo razpočil. Rešujemo minljivo, smo pa duhovno mrtvi. Vodi nas duhovno telo, ne naše ideje, ne moje predstave o Bogu. Če je v duhovnem telesu neodgovornost, če padem iz odnosa z Bogom, bomo v duševnem telesu zelo težko vse konflikte rešili prav, kar se odraža na fizičnem telesu, kjer imamo pogosto v današnjem svetu svoj center. Razodetje usmiljenja se zelo odraža na fizičnem telesu. Vse, kar duhovno ni zdravo, gre na duševno in ko ne zvozimo, se nekako razodeva kot telesni simptomi. Mi se borimo proti simptomom, a na duševnem, predvsem pa na duhovnem telesu nekaj manjka, nekaj naše odgovornosti. Naša odgovornost je, da je prvi odnos, ki ga imamo, naš odnos z Bogom. Smo na begu pred Bogom, ker se ga bojimo, nas pa Oče prehiteva z usmiljenjem, preden Ga prosimo. Pomembna je pravičnost, ne moremo je preskočiti. Pravičnost in usmiljenje si nista nasprotna. V zavedanju pravičnosti bom priznal, da sem grešnik, ampak sem ljubljen in dejansko že odrešen, pravičen, ker sem upravičen, ker je Jezus vse naše zadolžnice nesel na križ. Če se ne morem tako gledati, moje duhovno telo hira.«

Razodetje usmiljenja se zelo odraža na fizičnem telesu. Vse, kar duhovno ni zdravo, gre na duševno in ko ne zvozimo, se nekako razodeva kot telesni simptomi. Mi se borimo proti simptomom, a na duševnem, predvsem pa na duhovnem telesu nekaj manjka, nekaj naše odgovornosti.

Kje se vam razodeva moč Božjega usmiljenja?

»Najbolj me nagovarja Peter. Če mu sledimo, kako je impulziven, kako se neprimerno odziva, kako se na koncu čisto sesuje, bi dal življenje za Jezusa, potem pa ga trikrat zataji in pri dekli reče, da ga ne pozna … Človek se mora v egu sesuti, da gradi na Božjem usmiljenju. Ostaja mi samo to, da dovolim, da Jezus vodi moje življenje, Bog je režiser, da deluje po Sv. Duhu in smo občasno orodje Božjega usmiljenja. Kadar smo toliko pretočni, rečeš na koncu: Bogu hvala. So trenutki, ki so zares milost.«

Radijski misijon 2024
Dijaki frizerske šole so uredili stanovalce doma starejših (photo: FB DEOS Center starejših Črnuče) Dijaki frizerske šole so uredili stanovalce doma starejših (photo: FB DEOS Center starejših Črnuče)

Kaj hitro se je naredila prava vrsta ...

Tudi v DEOS Center starejših Črnuče je prišla pomlad in s tem čas za spremembe. Tako so stanovalci medse povabili dijaki Srednje frizerske šole, ki so se vabilu z veseljem odzvali, pišejo na ...