Ostati zvest v zakonu, poklicu, poslanstvu…

Radijski utrip | 20.03.2024, 16:58 Alen Salihović

Četrti misijonski nagovor je nastal v samostanu La Verna. 17. septembra 1224 je sveti Frančišek Asiški v tem kraju prejel Kristusove rane. Zato je osrednji misijonar br. Štefan Kožuh v nagovoru razmišljal na temo: Rane, ki ozdravljajo. »Vse se prične v praznem, ubožnem, ponižnem srcu. Ubog, vsem na razpolago, vsem služabnik. Če ne delam z nesebičnim namenom, z očiščenim in izpraznjenim srcem samoljubja, potem ne bom sposoben služiti ampak se bom vedno le nevede ali pa vede posluževal drugih. Nemogoče je ljubiti druge zares, če sebe ljubim na neurejen, egoističen način. Zato se je treba izprazniti, sleči vso navlako, osvoboditi samoljubja,« je dejal br. Štefan.

Jezus je ostal zvest človeku

Nadalje je opisal trpljenje, ki ga je bil deležen Jezu Kristus in je brez pomisleka sprejel Božjo voljo. »Kdo zmore razbrati občutke Jezusovega srca, ko vzdihne: »Moja duša je žalostna do smrti.« A Jezus je ostal zvest človeku, ko je začutil grenko želo smrti, ni segel po lastnem božanstvu, da bi od tam izvlekel čarobno palico, s katero bi zmogel obvladati svoje sovražnike in se rešiti iz smrtne stiske in osamelosti. Ni se izmaknil svoj nalogi. Ostal je zvest človeku,« je poudaril br. Štefan.

Ostati zvest

Kot je nadaljeval br. Štefan Kožuh je sveti Frančišek na La Verni prejel Kristusove rane s čimer se pridruži Kristusovemu trpljenju na viden, otipljiv način. »Predvsem pa se pridruži Jezusovemu načinu, kako ostati zvest,« je povedal in opozoril na številne rane, ki jih nosimo v sebi, bodisi telesen, psihološke ali duhovne. »Ne, vse rane ne ozdravljajo. Toda tiste, ki jih je prejel sveti Frančišek, ozdravljajo,« je dejal. Opisal je preizkušnje, ki jih je imel Frančišek, ko je celo razmišljal, da bi zapustil brate, a se je odločil ostati z njimi. »Bodite eno med seboj, nam pravi Jezus. V teh besedah je Frančišek prepoznal klic in temu klicu je sledila odločitev. Izjemna izbira, ostati z brati. Ta izbira zadeva tudi nas. Ostati kljub težavam zvest. Zvest v zakonu, zvest v svojem poklicu, poslanstvu, zvest v Cerkvi, ki je na precej razburkanem morju, tudi v Frančiškovem času je bilo tako. V Frančiškovem času je bilo veliko uboštvenih evangeljskih gibanj, ki so prepričevala vernike: »Če hočeš postati svetnik, zapusti Cerkev. Če hočeš živeti po evangeliju, moraš zapustiti Cerkev, ker Cerkev sledi drugim idealom, išče svoj prestiž, bogastvo.« In Frančišek ni bil slep za vse te pojave, za vse, kar se je takrat dogajalo v Cerkvi, vendar se je odločil. Odločil se je za zvestobo Sveti Materi Cerkvi.«

Vsi smo povabljeni, da živimo kot bratje in sestre med seboj

»Lahko živimo kot bratje, ne da bi se pretvarjali, da smo vsi enaki. Pot edinosti v različnosti. V naših bratstvih, družinah, raznovrstnih skupnostih in kolektivih smo si različni. A z življenjem po tem idealu, evangeljskem idealu edinosti, lahko poskrbimo, da bodo naša bratstva, naše družine, naše skupnosti ostale povezane skupaj in zaradi tega močnejše in bogatejše,« je povedal in dodal na La Verni Frančišek ponovno odkrije blag in lep pogled Križanega. »Kdo išče Kristusa brez križa, bo našel križ brez Kristusa. Kajti ni Kristusa brez križa in gorje, če mi naložijo križ brez Kristusa. Izbira logike križa je lahko prepoznana v ranah križanega Kristusa, ki je vzel nase trpljenje vsega sveta, kakor pravi prerok: »On je Božje Jagnje, ki odjemlje grehe sveta,« ki prevzema nase grehe, moje grehe. To je jasna izbira Jezusa Kristusa. Po Njegovih ranah smo ozdraveli,« je poudaril.

Kakšna je cena Kristusovih ran?

Br. Štefan Kožuh je spomnil, da so stigme, ki jih je prejel sv. Frančišek Jezusova znamenja na njegovem telesu. »Kristusove rane na Frančiškovem telesu, so pečat, Božji pečat na njegovo radikalno življenje po evangeliju, ki ne gleda nase, ampak na tiste, ki so najbolj potrebni Božje bližine. To je nam najbolj globok pomen stigem, Božji pečat na Frančiškovo evangeljsko življenje. Vstali Kristus, zmagovalec nad smrtjo in grehom, ohrani edino stvar, ki je vredna, da jo ohrani in to so rane. Ko pride v dvorano zadnje večerje, jim pokaže roko in stran, ceno našega odrešenja, vsega tistega, kar je v nas boleče, je vzel nase,« je dejal.

Molitev dviganja

Ob sklepu četrtega misijonskega nagovora je br. Štefan Kožuh spregovoril o »molitvi dviganja«, kar pomeni izstopanja iz sebe, da bi lahko postavili Boga v središče ne le svojega življenja, ampak tudi svoje molitve. »In moja molitev? Zlahka se zavrtim okrog sebe. Zlahka se mi dogaja, da skušam prepričati Boga, da naj se prilagodi mojim potrebam, mojim načrtom, mojim vizijam. Težje je stopiti pred Boga in reči: Zgodi se tvoja volja. Vsem, kar hočeš storiti z menoj, z vsem se strinjam, za vse se zahvaljujem. To je težko, ampak izjemno pomembno. Molitev dviganja nam torej pomaga, da moj duh zahrepeni, da se v meni zgodi Božja volja, da mu dam proste roke, da mu ponudim prazen, bel list, naj napiše nanj, kakšno naj bo odslej naprej moje življenje. Molitev dviganja. Moj duh torej potuje od mene k Tebi, moj Bog. Dviga se iz mene k Tebi. Nisem več središče, Ti si središče mojega življenja. Zaradi tega gibanja od mene k Tebi se zgodi svoboda. In ta svoboda me dela močnega,« je poudaril br. Štefan.