Miljana Cunta | (foto: Robert Balen/Večer)
Prešernova nagrajenka Miljana Cunta duhovne vsebine pozna
Naš gost | Jože Bartolj
Tik pred slovenskim kulturnim praznikom 8. februarjem je bila naša gostja pesnica, urednica in projektna vodja Miljana Cunta. Najvišjo državno nagrado Prešernovega sklada za umetniške dosežke zadnjih nekaj let je prejela za pesniško zbirko »Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo«, ki je lani izšla pri založbi Slovenska matica. Pred to zbirko je objavila še tri druge: »Za pol neba« (Beletrina, 2010), »Pesmi dneva« (KUD Logos, 2014) in »Svetloba od zunaj« (Mladinska knjiga, 2018).
Posebno mesto poezije pri Slovencih
Pogovor smo začeli z vprašanji, povezanimi z 8. februarjem, Prešernovim dnevom, ki ga je vesela in ga skupaj z družino tudi praznuje. Izpostavila je, da smo Slovenci narod pesnikov, kar se odraža v dejstvu, da na število prebivalcev letno izdamo največje število pesniških zbirk na svetu. Poezija nasploh ima pri Slovencih neko posebno mesto, saj je država praznik kulture, ki je tudi dela prost dan, poimenovala po pesniku.
Izjemno zastopala slovensko literaturo v Frankfurtu
V nadaljevanju pogovora smo govorili tudi o govoru, ki ga je imela kot slavnostna govornica na odprtju največjega knjižnega sejma lani v Frankfurtu. Za razliko od drugega govorca, filozofa, so si bili vsi ocenjevalci edini, da je izjemno zastopala slovensko literaturo. V govoru je med drugim izpostavila, da: »... to, kar tisočletja občudujemo pri poeziji, je človeški um v vsej svoji iznajdljivosti, neizčrpnosti, kompleksnosti in lepoti. Čas, v katerem živimo, pa ni naklonjen kompleksnosti in lepoti. Privlači ga ponavljanje, posnemanje, poenotenje, poenostavljanje. Vprašanje, ki obvisi v zraku po vsakem slavljenju pesniške umetnosti, ostaja tako tudi danes nespremenjeno: 'Čemu pesniki v tem revnem času?' ...« Tudi pojmu »revnega časa« smo se posvetili v pogovoru z letošnjo lavreatko.
Vprašanje, ki obvisi v zraku po vsakem slavljenju pesniške umetnosti, ostaja tako tudi danes nespremenjeno: 'Čemu pesniki v tem revnem času?
Poezija v človeku prebuja različne konotacije
Zadnja zbirka Miljane Cunta »Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo« daje slutiti, kako bogate so lahko besede, saj nam na misel lahko pride, kako smo kot družba res zašli, in zdaj nas vse zanima, kje pesnica vidi, da se vračamo. Odgovora na to vprašanje sama ne daje. Pravi, da ga tudi ne pozna in o tem ne govori. V pesmi z naslovom Benetke, odkoder je omenjeni verz, namreč spremljamo pesničino družino, ki v opoju lepote tega mesta zgreši izhodišče. A vendar poezija v človeku prebuja tudi drugačne konotacije ...
Duhovne vsebine pozna in iz njih tudi izhaja
Miljana Cunta je govorila tudi o tem, kako pomembne so naše duhovne korenine, odkod prihajamo. Izpostavila je predvsem evropsko duhovno tradicijo s Svetim pismom. Že besede, ki jih najdemo v njenih pesmih, nas namreč asociirajo, da duhovne vsebine pozna in iz njih tudi izhaja.
Na koncu nam je razkrila še, kakšno je bilo njeno delo programske vodje pesniških festivalov Vilenica in Fabula. Kaj taki festivali pomenijo najprej pesnikom, potem založbam, cehovskim združenjem, končno nam vsem? Pogovor smo zaključili z njenimi primorskimi koreninami, ki jih ne skriva. Še vedno je povezana s Šempetrom pri Gorici, odkoder prihaja, čeprav že skoraj 30 let živi v Ljubljani.
