Bodimo blagoslov drug za drugega

Komentar tedna 05. 01. 2024, 14:28 dr. Andreja Eržen Firšt

Nocoj bomo obhajali tretji sveti večer, pred jutrišnjim praznikom Gospodovega razglašenja oz. Svetih Treh Kraljev. Pokadili bomo domove, jih kropili z blagoslovljeno vodo ter nad vhodna vrata zapisali hišni blagoslov, Christus Mansionem Benedicat, Kristus naj blagoslovi dom.

Ljudsko izročilo je z začetnimi črkami blagoslova sčasoma začelo označevati imena Svetih Treh Kraljev, Gašperja, Mihe in Boltežarja. Ko so zagledali zvezdo, so se ti modri in bogati gospodje z Vzhoda podali na pot proti Betlehemu, da bi spoznali Jezusa in mu darovali zlato, kadilo in miro. Tudi ti darovi imajo preneseni pomen: zlato časti Jezusovo kraljevsko dostojanstvo; kadilo njegovo božanstvo; mira njegovo človeškost, ki bo uresničena s smrtjo in pokopom.

Prizor poklona Svetih Treh Kraljev je eden najbolj priljubljenih, spodbudil je številne upodobitve nabožnega slikarstva, modre z Jutrovega najdemo naslikane že v 2. stoletju v katakombah svete Priscile v Rimu, v naših krajih jih najdemo upodobljene na številnih freskah gotskih cerkva. Poklon Modrih je spodbudil tudi običaje, ki nosijo globok pomen; za obredne obhode v božičnem času je evropski Vzhod sprejel rimsko koledarsko ime Kalendae, ki je sprva pomenilo začetek meseca, pozneje je prešlo tudi na obhode, poganske šege, ki jim je krščanstvo dalo novo vsebino.

Koledovanje je na Slovenskem prvi omenil že Primož Trubar, kasneje kolednike omenja tudi Valvazor. Obhodi kolednikov so imeli vedno zelo velik pomen, prinašali so k hiši blagoslov za letino, zdravje ter srečo ljudem in živini. Svoj posebni pomen so imeli koledniki v kmečkem okolju, dobrodošli pa so bili tudi po trških in mestnih naseljih. Vera in zaupanje v blagoslov, ki so ga koledniki prinašali, nikoli ni ugasnila.

Vera in zaupanje v blagoslov, ki so ga koledniki prinašali, nikoli ni ugasnila.

Evropski Vzhod je za koledniške obhode pripravil prav posebne koledniške jaslice: Szopka na Poljskem, Vertep v Ukrajini, Betlehem na Madžarskem. Zapisi pričajo, da so koledniške jaslice že v 18. stoletju bile poznane celo v Sibiriji. Spremljale so jih koledniške pesmi in igre, ki so bile mnogokrat zelo hudomušne; koledniki so nastopali kot pastirji, nekateri kot angeli, a bistvo njihovega obiska domov nikoli ni bilo zamegljeno. S poklonom Detetu Jezusu v jaslicah so koledniki prinašali blagoslov hiši, ljudem in živalim.

Kolednike poznajo tudi protestantske dežele, imenujejo jih 'Kurrende' (iz latinsko currere – teči). Izhajajo iz otroškega cerkvenega zbora, hodili so od hiše do hiše in s petjem prinašali blagoslov.

Papež Frančišek nas v Apostolskem pismu o pomenu in vrednosti jaslic ob prazniku Gospodovega razglašenja nagovarja, da »naj vsak izmed nas postane nosilec veselega oznanila vsem, ki jih sreča; s konkretnimi dejanji usmiljenja naj izpričuje veselje, da je srečal Jezusa in njegovo ljubezen.«

Ko so se Modri vrnili v svoje dežele, so pričevali o rojstvu Odrešenika. Jaslice in v njih rojeno Deto tudi nas nagovarjajo, da vsak dan, vsak trenutek našega življenja pričamo za Gospoda. A ne z besedami, največje pričevanje so naša dejanja.

Preteklo leto je bilo leto težkih preizkušenj, nerazumevanja, vojne, naravne katastrofe, ne samo pri nas, po vsem svetu. Prizori poplavljenih pokrajin, zasutih domov, nam še dolgo ne bodo odšli iz spomina. Ko smo se spraševali zakaj, se nismo mogli izogniti spoznanju, zavedanju, da nismo vsemogočni, da čisto na vse res ne moremo vplivati. A prinesle so nam tudi zavest, vero in upanje, da v stiskah nismo sami.

 Iskreno delajmo dobra dela, napolnila bodo z radostjo tako nas kot tudi tiste, ki jim jih namenjamo. Če v srcu ne čutimo miru in ljubezni, so vse besede zaman.

Pomoč poplavljenim je mnogim pomenila več, kot si lahko predstavljamo. Tudi samo prisotnost sočloveka, zavedanje, da niso sami, je dala spodbudo, da ne obupajo. Kljub strašni situaciji, ki jih je prizadela, so našli moč, da svoj dom vzpostavijo v stanje pred poplavami. Ponosna in hvaležna sem, da je tako tudi pri starših mojega moža. In to je zame največji čudež preteklega leta. Ko ne obupaš, tudi ko ti dom, ki si ga gradil desetletja, zasuje več ton peska, kamenja in drugega materiala.

S preizkušnjami dokazujemo, da zmoremo. V peti Mojzesovi knjigi beremo: »Gospod, tvoj Bog, ti je spremenil prekletstvo v blagoslov, kajti Gospod, tvoj Bog, te ljubi.« (5 Mz 23,6)

Zatorej, bodimo drug drugemu v oporo, blagoslavljajmo se, v mislih besedah in predvsem v dejanjih. Iskreno delajmo dobra dela, napolnila bodo z radostjo tako nas kot tudi tiste, ki jim jih namenjamo. Če v srcu ne čutimo miru in ljubezni, so vse besede zaman.

V življenju srečujemo ljudi, ki nas ranijo in žalostijo ter tiste, ki nas na napolnijo z radostjo. Želim vam, da bi v letu, v katerega smo vstopili, ne prenehali blagoslavljati drug drugega.

»Eden drug'mu ogenj dajmo!« Je že konec 18. stoletja zapisal dramatik pesnik in zgodovinar Anton Tomaž Linhart. Naj se krepijo in razvijajo vrednote, kot so zaupanje, sožitje, solidarnost. Naj ljubezen, ki jo prinašajo jaslice, to čudovito znamenje Božje ljubezni, skozi vse leto razsvetljuje naše življenje.