Alenka Rebula | (foto: Tatjana Splichal)
Alenka Rebula: Mir prinese, ko se prenehamo s stisnjenimi zobmi gristi za to, kar ni.
Za življenje Nataša Ličen
Za izhodišče tokratnega pogovora z Alenko Rebula smo vzeli ravnokar izdano knjigo »Otroci ljubezni, družina kot gnezdo«, ki je nastala v soavtorstvu z Josipo Prebeg, na osnovi njenega več deset let dolgega dela z družinami, z otroki, ko so se v njej nekatera spoznanja zelo močno zakoreninila, ki so zamajala vsa tista zmotna prepričanja, s katerimi je bila tudi ona prepojena, ko je rasla.
"Otrok ima močno vlogo v družini, verjetno jo podcenjujemo, ker gledamo otroka samo kot tistega, ki ga je treba vzgajati, urejati in odraslim je jasno. Vidimo pa, da to sploh ni res, otrok je veliko prizorišče svoje družine, v otroku se odvija družinska resnica, drama ali veselje. Če gledamo nanj tako, mu damo častno mesto, mesto tistega, ki govori resnico. Otroci se včasih, da bi bili sprejeti pri starših, povsem odpovejo sebi, kar seveda ne ostane brez posledic."
Povezava do knjig in spletne strani: Najina dežela - Vera vase
Zasejanega je bilo veliko nerazumevanju do otroka
»Starši absolutno niso v vsem odrasli in zato niso vsemu kos. V njih se dostikrat oglaša tisti otrok, ki nikoli ni odrasel, ki ga oni tudi ne poslušajo in se povežejo z otrokom, ki ga imajo v družini. To so zahtevne zadeve, hkrati pa, ko nam je jasno zakaj gre, imamo možnost priti iz teh zapletov, v katerih ugašamo in se mučimo, gnjavimo drug drugega, in lahko preidemo v sožitje, kjer prevladujejo toplina, razumevanje in bližina. Kjer prerastemo, kar nas je ločevalo. Veliko je trpljenja v družinah, veliko ločenosti, pa sploh ni treba, da je tako; naredimo lahko marsikaj.«
Ko me nekaj vrže iz tira in se odzovem otroško, tam še nisem odrasla, tam sem še vedno otrok. Kar zmoremo reševati v miru, kjer lahko dosežemo trajne sadove, v tistem smo odrasli.
Ko (še)nedorasli vzgajamo otroke
»V nekaterih stvareh verjetno do konca življenja ostajamo nedorasli. Nič hudega, glavno da vemo in da se ne pretvarjamo. V otroku je nekakšna kristalna prosojnost za to, kar se dogaja v odraslih. Odrasli se pogosto ne vedejo v skladu s tem kar čutijo. Odrasli so lahko globoko žalostni in jezni, pa rečejo, nič ni. Ali, starša sta lahko leta in leta v globokem konfliktu, pa se pretvarjata in otroku zagotavljata, da sta v redu. Otrok čuti, da je družina pod vprašajem, čuti nalomljenost vezi, obenem pa mu ne pustimo, da bi to izrazil. To je za otroka zelo težko, da ne uspe povedati odraslim, kaj vse vidi in čuti. Njegova težava je, da nima »odraslega« jezika.«
Otrok hrepeni po tem, da bi bila družina gnezdo – prostor, kjer je toplo, mehko in varno.
»Ko otrok vidi, da nekomu ni tako, po svojih sposobnostih in razumevanju skuša ustvariti pogoje, da bi steklo, in včasih to dela na način, ki deluje ravno nasprotno, moteče, rušilno. Toda cilj otroka je vedno ta, da bi ljubezen bila. Karkoli dela, dela vedno s tem namenom. Pri otroku še nekaj drugega deluje zelo močno, na začetku je zelo zvest svoji naravi, je neposreden, tak kakršen je, zelo jasno izraža, kako bi rad živel, kaj mu je blizu, kaj bi in kaj ne bi. To se njemu zdi naravno in preprosto in to izraža. Če pa to ni v skladu s pričakovanji staršev, se v njem začne boj, ko otrok izbira med tem ali bo sprejet, ljubljen in odobravan ali pa bo ostal to, kar je, torej zvest sebi.«
V naši odrasli družbi ni dovoljeno reči, ne zmorem.
»Pogosto izpostavljamo, kaj vse smo naredili, kaj smo premagali, katera je naša največja življenjska zmaga, kaj vse znamo, kaj smo dosegli, ... kaj ni v intervjujih v glavnem to? Meni pa je blizu, da mi ljudje povedo, česa niso zmogli, kaj jim ne uspe, pa kljub temu v tej svoji nemoči živijo, so se sposobni nasmejati in se veseliti. To prinese mir.«
