O spominu, domovini in državi v času preizkušnje

Komentar tedna | 29.12.2023, 20:02 Dr. Igor Bahovec

Pred dnevi smo praznovali državni praznik: Dan spomina na plebiscitno odločitev za samostojno državo. Tedaj in še danes mnogi rečejo, da je bila vzpostavitev samostojne države izpolnitev stoletnih sanj naroda.

Vendar, ali se po dobrih treh desetletjih večina Slovencev tega praznika veseli in ga praznuje z državljanskim ponosom? Zdi se, da smo v precejšnji zagati. O stanju odnosa do države in domovine veliko pove konkretno življenje ljudi. In zamislimo se lahko že ob preprostem dejstvu: ko človek na praznični dan hodi po ulicah, marsikje komajda vidi kakšno izobešeno zastavo.

Kaj se je zgodilo? Nam država in/ali domovina ne pomenita prav veliko? Smo postali apatični ali pa se nam v spremenjenih časih zdi primerneje, da ne kažemo svoje identitete?

Ta in druga vprašanja lahko prepoznavamo kot spodbudo, da poglobimo refleksijo o domovini in državi.

******************

V eni svojih zadnjih knjig, Spomin in istovetnost (Ljubljana: Družina. 2005), je sveti papež Janeza Pavel II. glede naroda zapisal tudi tole:
"Narodom je, tako kot posameznikom, dan zgodovinski spomin. Razumljivo je, da narodi skušajo zapisati to, česar se spominjajo. [...] In zgodovine narodov, predmetne in zapisane, so eden bistvenih elementov kulture.« (str. 82) Vendar ni vseeno kako beremo in posredujemo zgodovino. Dobro je biti pozoren na smisel življenja ljudi in narodov. Janez Pavel II. je gotov, da lahko pravi smisel zgodovine razumemo šele z eshatološkim pogledom, to je z odrešenim pogledom.

Mislim, da nam tu lahko veliko pomagata dva grška izraza za zgodovino: kronos in kairos. Zgodovina kot kronologija opisuje časovni tek dogodkov, kairos pa je osredotočen na poseben čas, čas ko se razodenejo bistvene vsebine življenja, sveti čas. V Svetem pismu je veliko dogodkov, katerih smisel je razviden le na način kairosa. Denimo, Mojzes pred gorečim grmom; ali Abraham, ko ga obiščejo trije angeli in prejme obljubo, da bosta čez leto s Saro dobila sina. Eden najbolj pretresljivih dogodkov, ki razkrivajo, kaj pomeni razumeti dogodke kot kairos, je pot v Emavs. Šele ko Jezus naredi znamenje oziroma simbol in razlomi kruh, se učencema odpre srce in spoznata resnico. Vendar ne ostaneta le pri tem: prejmeta tudi pogum in se takoj odpravita to povedati drugim.

Kairos ni vedno lahek, včasih je to čas preizkušnje, krize. S podobo lahko rečemo, da je včasih kairos kot »stiskalnica«, ki denimo iz sadežev oljke iztisne tisto, kar je najboljše, olje. Včasih šele stiska, kriza iz človeku in/ali skupine, naroda »iztisne« tisto, kar je najbolj dragoceno. Zato nas ne sme biti strah krize, preizkušnje in prečiščenja. Vprašanje pa je, ali dopustimo, da se iztisne najboljše - ali pa se iztisne gorje, zamera itd.

Drug poudarek Janeza Pavla II. se tiče pomena naroda za druge narode. Primerno se mu zdi »razmisliti o prispevku, ki ga je srednja Evropa zmožna dati pri oblikovanju združene Evrope.« Meni, da je to »varovanje lastne istovetnosti, identitet.« Narodi tega območja so kljub komunistični diktaturi ohranili in utrdili lastno identiteto. Evropsko povezovanje prepoznava kot »pojav, ki je sam v sebi pozitiven«, vendar pa vsebuje tudi tveganje. Zanj je glavno tveganje držav in narodov postkomunistične sredne Evrope »zatemnitev lastne identitete." (149-150)

Zdi se mi primerno zastaviti vprašanje, do katere mere ti pogledi Janeza Pavla II. izpred dveh desetletij veljajo za Slovenijo tedaj in danes. Smo v evropskem povezovanju ohranili lastno identiteto; smo lastno izkušnjo posredovali drugim narodom?

Menim, da je v dobro spomniti na podobnost tega pogleda in vizije Roberta Schumana, ključnega ustanovnega očeta Evropskih integracij. Poudarjal je, da pristno evropsko povezovanje ne bo zmanjšalo narodne identitete, nasprotno. Schuman je bil patriot – a dvojni patriot. Zato je bil tako proti nacionalizmu, kot proti internacionalizmu: nacionalizem je ozek in drugega izključuje, internacionalizem ne ceni pomena narodne identitete. Dvojni patriotizem je za Schumana pomenil, da je bil hkrati Francoz in Evropejec, da se je veselil dvojnega patriotizma drugih narodov, ter da povezovanje držav vsakemu narodu omogoča bolj polno identiteto.

***************

Zaključne misli o spominu, domovini in državi želim oblikovati ob besedah papeža Frančiška iz njegovega argentinskega obdobja.
V knjigi Odprti um, verujoče srce. (Ljubljana: Družina. 2013) zapiše takole: »Spomin ljudstev. Kakor osebe imajo tudi narodi spomin. Človeštvo ima tudi svoj skupni spomin. /.../

Spomin je namreč povezovalna in integracijska sila.« Če je spomin prepuščen svojim lastnim močem, pogublja. Nasprotno pa »spomin postaja življenjsko jedro družine in naroda. Družina brez spomina si ne zasluži imena družina. Družina, ki ne spoštuje in ne skrbi za stare starše, ki so živi spomin, je razpadla družina: družina in narod pa, ki se spominjata, sta družina in narod prihodnosti."

Vjačeslav Ivanov meni, da je spomin močnejši kakor razum. Spomin je živ, je dinamičen, je ustvarjalen. Dobesedno pravi: „Mi postajamo to, kar se spominjamo, da smo." To nas lahko spominja na Jezusove besede: »To delajte v moj spomin.« V določenem pomenu je zato Cerkev živ spomin. Frančišek pa dodaja: »naša molitev mora biti zaznamovana s spominom. /.../ Spomin je milost, za katero moramo prositi."

Država in domovina imata po Frančišku različni temeljni smisel. Država je način upravljanja družbe, temeljna značilnost naroda in domovine pa je identiteta, pripadnost. Gre za dve kategoriji, ki sta povezani a nista identični. »Državljani je logična kategorija, narod pa zgodovinska in mitična kategorija.« (papež Frančišek, Narod, ki ga je treba še zgraditi. 2016. Ljubljana: Družina; str. 20) Naroda in domovine se ne da razložiti na logičen način, saj vsebujeta kategorije, ki jih logika ne more zaobjeti.

Morda je težava Slovenije, da smo pozabili, da sta država in domovina povezani, ne pa identični zadevi. Morda smo se zato v času, ko nismo imeli svoje države, trdneje oklepali identitete, ki jo daje pripadnost domovini, kot to izražamo sedaj. Vendar nas izguba razvijanja čuta za domovino, to je pristnega patriotizma, lahko veliko stane. Omenimo le dva vidika: prvič, brez razvitega čuta za domovino izgubimo del lastne identitete in tako sami sebe osiromašimo; drugič, ne moremo izpolniti poslanstva, ki ga ima vsak narod, to je, da drugim narodom posreduje dar, ki ga je prejel za skupno življenje družine narodov.