Brezmadežne solze
Komentar tedna Lenart Rihar
Praznik Brezmadežne je eden najlepših praznikov. Pravzaprav bi bilo že po definiciji težko drugače. Današnja slavljenka namreč ni bila brezmadežna le ob spočetju, brezmadežno je bilo tudi njeno življenje, brezmadežna je vsa. Klic, spodbuda, smer in nedosežen cilj za nas vse.
Po svoje je zabavno opazovati, kako se nikakor ne izkoreninijo prismojeni komentarji, ki vedno znova prihajajo na dan pri teh, ki bi radi duhovičili na račun današnjega praznika. Zatohla ignoranca se očitno širi hitreje kot osnovno vedenje o tem, kaj sploh praznujemo.
A ta teden bi se lahko pritoževali še nad marsičem. Lahko bi začeli z gospodarskimi kazalci, pri katerih v primerjavi z evropskim povprečjem neprestano drsimo navzdol. Bogatejši smo za katastrofalni podatek, da je Slovenija na lestvici ekonomske stabilnosti padla kar nekaj mest pod Rusijo – z vsem njenim vojnim razsulom in mednarodnimi sankcijami! Kot poroča Umar, padamo po produktivnosti, na samem dnu pa smo tudi po financiranju rasti podjetij. Za primerjavo: na Hrvaškem je bilo v lanskem letu investirano 865 milijonov tveganega kapitala , na Češkem 1,1 milijarde, v Estoniji celo 1,4 milijarde evrov! Kaj pa v Sloveniji? 71 milijonov ... Vsak dodaten komentar je odveč.
Padamo na lestvicah varnosti. Vsak dan je slabše z zdravstveno oskrbo. Vse slabše je s pravno varnostjo, sploh v smislu ideološke pristranosti. Ravno pretekli petek smo bili priča sklicu nujne seje Ustavne komisije, da bi se stanje v sodstvu nagnilo v še večje in trajnejše enoumje. Spremembe uvaja vladna koalicija v sodelovanju z Novo Slovenijo, ki skupaj dosegajo potrebno ustavno večino. Ob tem to stranko, ki bi morala stati trdno na demokratičnih pozicijah, mnogi opozarjajo na previdnost in na usodne zgodovinske opomine, ki se vlečejo od Edvarda Kocbeka do Cirila Pucka. Upajmo, da opozorila ne bodo zaman.
A seznam za ta teden še zdaleč ni izčrpan. Začel je na primer veljati zakon, ki vrača globe tistim, ki so se z neodgovornim obnašanjem in kršenjem predpisov med epidemijo igrali z življenjem neštetih. Kako je ob tem pri srcu tistim, ki še danes čutijo take ali drugačne posledice bolezni? Na tvitru oz. omrežju X smo lahko prebrali avstrijski podatek, da so samo na Dunaju izrekli 28.000 kazni, in to samo tistim, ki niso nosili zahtevne maske FFP2. Ta v Sloveniji sploh ni bila predpisana.
Ob vsem naštetem nas straši negotov mednarodni kontekst. Vse skupaj je pred par leti sprožila postsovjetska Rusija, letos jeseni nadaljeval Hamas, ta teden pa se je začela pripravljati še Venezuela, da bi napadla sosednjo Gvajano. Vse bolj nas tepe, da svet nikoli ni zares stopil na prste raznim socializmom in drugim skrajnostim, ki se zdaj znova – skoraj gotovo ne nepovezani – trudijo svet vreči v kaos. Našteti z orožjem, drugi s subtilnejšimi prijemi.
Dolžnost imamo opozarjati, čeprav ni prijetno govoriti o težkih stvareh. Veliko lažje bi bilo izbrskati kak liričen verz o današnjem prazniku. Ali pa tisto na videz nekoliko rokovnjaško, v resnici pa presunljivo ljudsko pesem o tehtanju duše, ko Marija na koncu primanjkljaj na tehtnici dopolni s svojimi solzami in jo s tem reši večne pogube. Ta pesem bi bila primerna, ko se nam včasih zdi, da nam vrag ne jemlje samo šale, pač pa izmika dušo tudi naši lepi domovini. In ker takole mirno, brez kakega resnega upora bolščimo v to krajo, se ne zdi tako krivično, če bo vzel tudi nas.
Začnimo torej migati. V preteklih dneh je bil na obisku veliki slovenski misijonar, ki sta ga oče in mama po slovensko krstila za Petra in ga vse življenje klicala po slovensko Peter, pa ga skoraj vsi Slovenci z nekakšnim nezavednim sladostrastjem in neverjetno doslednostjo imenujejo s tujim imenom. Tudi on je rekel, da se moramo dvigniti, ko vidimo, da grejo stvari narobe. Zagotovo nam bo šteto v dobro. Več kot dovolj je še drugih pasti, zaradi katerih utegnejo biti naše duše prelahke in bo na koncu še vedno naše edino upanje – solza Brezmadežne.
