Mihaela Kavčič: Demenca je eno od področij, kjer je glasbena terapija zelo učinkovita.

Via positiva | 16.11.2023, 18:00 Nataša Ličen

Mihaela Kavčič je glasbenica, profesorica razrednega pouka in glasbena terapevtka. Glasba ji je bila položena v zibelko, velik vzor ji je bila babica, ki se je sama naučila zaigrati nekaj akordov na kitaro in pogosto zraven tudi zapela, na sploh se je pri njih doma veliko pelo, pripoveduje Mihaela, z babico sta si bili tudi zaradi ljubezni do glasbe in petja zelo blizu. Mihaelo je začel zanimati tudi terapevtski vidik glasbe.

Po končanem študiju razrednega pouka se je izobraževala na področju pomoči z umetnostjo in se pozneje odločila še za študij glasbene terapije na zasebnem Inštitutu Knoll. Mihaela poudarja pomembnost izobraževanja o glasbeni terapiji, saj je še vedno veliko nejasnosti in zmotnih predstav o tem, kaj naj bi glasbena terapija bila in komu je namenjena.

Njene izkušnje pri delu z ljudmi z demenco, z otroki s posebnimi potrebami in tudi z mladimi bolniki na onkološkem oddelku pediatrične klinike, potrjujejo pomen glasbene terapije pri prepoznavanju in obravnavanju čustvenih stisk in vzpostavljanju odnosa z drugimi.

Glasbena terapija prinaša sprostitev in odpira duha. Znanstveno je dokazano, da glasba neposredno vpliva na možgane, zlasti na centre za spomin in čustvovanje.

»Definicija glasbene terapije je zelo kompleksna, imamo občutek, da v slovenskem prostoru vse, kar je nekako povezano s tem, da nam glasba dobro dene, vržemo v isti koš. Slovencem je glasba zelo v blizu, predvsem petje, kar tudi sama izkušam posebej pri delu s starejšo populacijo. Začela sem delati z osebami, ki so dementne, trenutno pa največ delam na pediatrični kliniki na hemato-onkološkem oddelku. Dvakrat na teden sem z otroki in mladostniki, ki so zboleli za rakom. To je zelo posebno delo. In meni zelo ljubo, čeprav okolje dela ni lahko."

Vabilo na Mednarodni glasbeni simpozij

ODPRIMO VRATA GLASBENI UMETNOSTI IN ZNANOSTI 

Glasba kot izkušnja, ki spreminja odnose in čustveni svet

"Glasba je zelo pomembna v vsakem trenutku. Otroci so v bolnišnici lahko v veliki stiski, lahko tudi v močnih bolečinah, in glasba jih v tistem trenutku lahko zelo podpira. Z glasbo prebujamo pristna čustva, jim dajemo prostor, da se izrazijo. Znanstveno je dokazano, da glasba učinkuje neposredno na možgane, na dele v naših možganih, ki so povezani z centrom za spomin, za čustvovanje in to je tisti del, s katerim tudi glasbeni terapevti na nek način vstopamo stik do ljudi. Terapijo izvajam vedno s svojim glasom in glasbili, ki so lahko zelo preprosta. Nanje igram sama, lahko pa, če želijo, tudi klienti. Glasba je medij, ki nam omogoča, da v terapevtskem procesu, v odnosu, ki ga imamo, lahko izražamo to, kar je v

Pomemben del glasbene terapije, vsakega glasbeno -terapevskega procesa, pa je tudi tišina. V tišini se rojevajo pomembne stvari. Brez vmesnih trenutkov tišine, med ali po glasbi, se težko povezujemo sami s seboj, pa tudi drug z drugim."

Glasba kot pomemben element za izražanje in pomoč pri stiskah

"Glasbeni terapevti si želimo pogosteje vstopati v klinično okolje, veliko je še vrat, ki se trenutno za nas še niso odprla. Tudi glasbenih terapevtom zaenkrat pri nas še ni veliko, le nekaj nas je, pet ali šest izobraženih, in vsak na svoj način išče prostor med ljudmi, med populacijo, ki jim je glasbena terapija namenjena.
Sama trenutno edina vstopam v polje pediatrične klinike, na hemato-onkološki oddelek in to po zaslugi odprtosti staršev otrok in mladih iz tretjega nadstropja, ki so prepoznali dragocenost tega, in ki seveda moje delo tudi finančno podpirajo. Dragoceno je, ker dobrobit mojega dela v procesu glasbene terapije na oddelku vse bolj prepoznava tudi strokovno osebje."

Glasbena terapija z osebami z demenco

"Moja stara mama je v zadnjem obdobju svojega življenja obolela za demenco. Zelo rada je pela, posebej ljuba ji je bila ljudska pesem. Ko je zadnji del svoje življenjske poti preživela v domu starejših, sva se lahko srečali le ob petju, sicer se najina svetova nista mogla zbližati, preko pesmi pa sva si bili znova blizu. Ko sem začela peti, je stara mama takoj pritegnila, ker je bil njen glasbeni spomin še zelo dobro, ohranjen, na nek način sva se v pesmi spet sprehajali skupaj. Bila je dobra pevka, dvoglasno petje je bilo zanjo nekaj običajnega, in to je napolnilo prostor med nama.
Tako je bilo skoraj naravno, da sem iskali poti do ljudi, ki so tudi oboleli za demenco in tako sem v drugem letniku študija opravljala prakso glasbene terapevtke v Domu starejših v Logatcu. V procesu dela so nastajali zapisi, tudi nekakšne strokovne analize naših srečanj. Ko sem zaključevala s prakso sem zapise uredila in nastala je knjiga, zaključno delo, s katero želim nagovoriti svojce, tudi širši poljudni prostor, da bi spoznali delo glasbene terapije."

Izvajanje glasbene terapije omogoča izražanje čustev in stisk skozi glasbo, kar pomaga pri komunikaciji in povezovanju.

Naslovila sem jo UP, ker sem prepričana, da upanje je, upanje tudi za stare ljudi, upanje za ljudi, ki so oboleli, ne samo za demenco, tudi za marsikatero drugo boleznijo. Vsak človek nosi v sebi dragocenosti, in vsak je vreden, da se z njim ukvarjamo, da mu prisluhnemo, da z njim, če je mogoče, pojemo in ustvarjamo.
Tudi improvizacija je ena od temeljnih reči, ki jih počnemo pri glasbeni terapiji. Skozi preprosta glasbila se lahko izražamo. Spoznala sem, kako drugače ob glasbi lahko doživimo tudi dimenzijo časa, ko obogatimo srečanja z njo. Časovna dimenzija lahko celo zbledi. Kadar res globoko stopimo v glasbeni svet, ki nam je blizu, v skladbe, ki so nam blizu, se lahko ta časovna dimenzija povsem zamegli. Ob pesmih se prebudijo spomini, lepe in ganjive pripovedi. Zato ima glasba v življenju, vse od spočetja pa do sklepa, v času paliativne oskrbe, ob poslavljanju, pomembno vlogo"

Ustvari varen komunikacijski prostor, kjer se lahko sprostimo, kjer lahko ljudje povedo, kar čutijo.

"Torej tudi otroci, ki imajo bolezen, se lahko soočajo preko glasbe s strahom, skratka, z vsemi silovitimi čustvi. Svoje delo imam zelo rada. Najprej zato, ker glasba odpira, ker glasba v odnos med klientom in terapevtom prinaša novo razsežnost, znotraj katere je mogoče lastno izražanje.
To je ključno. Starši včasih pričakujejo, da bo otrok ob glasbeni terapiji ubesedil svoje čutenje. Glasba v njem sproži nekaj pristnega, avtentičnega, nekaj, kar smo morda pozabili ali pa odložili, ker smo včasih nehote tudi naučeni, da stisko v sebi zadržimo. Glasba deluje, tudi, če otrok svojih čustev ne ubesedi. Včasih jih niti noče.

Pomembno je, da vemo, čustva so se ob glasbi izrazila, občutili smo jih in spustili, in to je dovolj. Tudi kot učiteljica glasbenega pouka prepoznam, kako se lahko znotraj pouka glasbene umetnosti, ko uporabim elemente glasbene terapije, otroci zares izražajo skozi glasbo in niti ni treba vsega povedati z besedami, kljub temu se razumemo."