Praznik, ki spodbuja k razmisleku

Komentarji 21. 11. 2023, 14:31 Tanja Dominko

V tem tednu bomo praznovali državni praznik, in sicer enega tistih, ki smo ga dobili pred 18-imi leti, čeprav njegov izvor sega mnogo dlje. Spomnili se bomo človeka, ki mu gre zahvala, da je Slovenija danes prostorsko razširjena tudi na Štajersko in Koroško. Pa bi bila še dlje, če bi šlo po njegovo, a ta načrt mu ni uspel. General Rudolf Maister, rojen 100 let pred menoj, se je trdno zapisal v slovensko zgodovino, čeprav ni bil vsem po godu, zaradi česar je bil tudi kazensko premeščen na Poljsko, a ni odnehal in ni obupal, celo napredoval je, ne le enkrat, navsezadnje beremo, da je postal general.

Zakaj sem v uvodu tokratnega razmišljanja začela prav z njim, generalom Maistrom? Ker preprosto nimam občutka, da danes še rastejo taki ljudje. Pa bi jih potrebovali. Kaj danes pomeni boriti se? Boriti se za skupno dobro, za narodov blagor, ne za lastne čine in udobno sedeti doma na toplem in kritizirati aktualnost z različnih fb profilov. Boriti se za človeka, pa ne le za njegove ugodnosti, ki si jih morda niti ne zasluži, saj niti enega dne delovne dobe preživel niti v podjetju, niti na kmetiji, niti v poučevanju ali zdravstvu ali v kakšnem drugem poklicu, kjer delaš za sočloveka.

Kaj pomeni boriti se za izobrazbo? V Maistrovih časih ni bilo samoumevno, da je nekdo po štirih razredih še nadaljeval s šolanjem, to ni bilo poceni, za napredek se je bilo treba močno truditi, pogosto v tujini, saj Ljubljana še ni imela tako široke ponudbe, kot jo ima danes. Ampak Maister je vztrajal, je zmogel, šolanje je teklo z odliko. Kaj pa danes? Nadaljevanje šolanja je danes skoraj samoumevno, čeprav to, da boš z dokončano fakulteto dobil boljšo službo in boljšo plačo, ni samoumevno. Poklica skoraj nihče med mladimi več noče opravljati, pomanjkanje kadrov je vidno v številnih storitvenih dejavnostih, tudi štipendije za deficitarne poklice nimajo več takega učinka, kot so ga imele prvih nekaj let po uvedbi. Skoraj polovica mladih študira, ob tem podatku bi bili lahko ponosni, češ, koliko kapitala imamo, ampak kaj, ko tisti najboljši študenti redko ostanejo v Sloveniji. Mnogo tistih, ki pa so, pa žal čakajo le na ugodnosti.

Ne želim posploševati, veliko mladih se trudi, a vendar srečamo tudi mnogo takih, ki Bogu kradejo čas, če uporabim tak star slovenski izraz. In ob vsem tem niti nimajo občutka hvaležnosti, da lahko študirajo, da imajo streho nad glavo in številne druge ugodnosti. Menijo, da jim vse skupaj preprosto pripada. In da so najpametnejši in najbolj sposobni. Takih kalibrov imamo tudi v vladi kar nekaj.

Ko sem pred dnevi poslušala nagovor Lojzeta Peterleta na kongresu Nove Slovenije, ki je bil kar precej provokativen, sem pomislila, kako so oni začenjali s tedanjo prvo osamosvojitveno vlado leta 1990. In kaj je njim vse uspelo narediti v dveh letih. Bilo je veliko ministrov, še več kot v Golobovi vladi, to je res, a njihovih zaposlenih na ministrstvih nekajkrat manj. In so delali in so imeli kaj pokazati. Kaj imajo pokazati v tokratni vladi? Ves čas se sicer s prstom meri na premiera, zdi se, da je pritisk na njegovo odstop zadnje čase zelo visok in še narašča, a Golob se dela, da ga ne čuti. Verjetno so tisti, ki so ga ustoličili, malce prenagljeno izbirali, so vendarle pričakovali, da bo bolj vodljiv. Pa ni. In ne vem, ali je to dobro ali slabo. Če bi bil odličen vodja, ne bi imela nič proti, če bi bil velik strokovnjak, tudi ne, a izkazalo se je, da ni ne eno ne drugo.

In znova se je izkazalo, da je cesar nag. Pa s tem, da je v vlado povabil ljudi, ki so že ministrovali, le na drugih položajih, prav tako nismo pridobili ničesar. Vsivseznajo, vsivsevejo, to je nekaj, o čemer bi nas radi prepričali. Ko poslušamo ministrske novinarske konference, se zdi, kot da ne živimo v istem času in prostoru. Zadnja novica iz njihovih ust je denimo, da imamo razvojno naravnan proračun. Samo še niso ugotovili, kaj je to razvoj. Znesek za znanstveno raziskovalno dejavnost se znižuje, davki se povečujejo oziroma se uvajajo nove dajatve, kdo bo potem skrbel za napredek v družbi. Mesec in njegovi? Šarec in njegovi?

Najbolje bi bilo, da bi naredili resničnostni šov o vladi, igralce že imamo. No, saj tudi šov že imamo, samo ta je dražji od dveh milijonov, žal. Luknja v državni blagajni znaša več milijard in še nič ne kaže, da bo kmalu manjša. Kako bomo upoštevali fiskalna pravila, ki bodo prihodnje leto spet obvezna? Davorin Kračun se na čelu fiskalnega sveta že nekaj časa drži za glavo, prav tako vsi tisti, ki redno spremljamo dogajanje. Vsi ostali pa se ne obremenjujejo, njihove vestičke, ki skačejo prek facebooka in x-a skrbijo, da ostajajo poneumljeni še naprej, da verjamejo v svojo resničnost in tako bodo na prihodnjih volitvah spet sledili črednemu nagonu. Mi pa že razmišljamo, ali je to še država, ki bi jo pustili našim otrokom ... ali pa bodo kar sami prišel do zaključka, da ne. Ker so pošteni, delovni, odgovorni in zavzeti, ki vedo, katerega spola so, se bodo kmalu počutili tukaj kot tujci. In bodo odšli. Tako kot so odšli tisti pred sto leti ali pa tisti pred sedemdesetimi. Čeprav tem danes nihče ne streže po življenju, no, če so opremljeni s solzivcem. Ampak to je že tema za kak drug komentar.