Na čigavi strani si ti?

Komentar tedna | 03.11.2023, 14:41 s. Emanuela Žerdin

Nedavno smo se na večjem cerkvenem srečanju pogovarjali o sinodi, ki se je pred nekaj dnevi končala v Rimu, o domači Cerkvi v Sloveniji in o različnih mnenjih in pogledih med kristjani, laiki, duhovniki in škofi. Tudi mene so vprašali: Na čigavi strani si pa ti?

Ostala sem zatečena s tem vprašanjem. Če bi šlo za politiko, kulturo ali vrednote, bi najbrž znala takoj odgovoriti. A glede na današnjo situacijo Cerkve v Sloveniji, nisem mogla takoj odreagirati ...
Torej res, na kateri strani je pri nas več kristjanov ? Kajti med nami se čuti, da smo malone podeljeni na polovico, da se ocenjujemo in delimo glede na različne poglede. Četudi takšna različnost ni nekaj slabega, je pravzaprav bogastvo, barvitost, znak, da, kot radi ponavljamo, mora v Cerkvi biti mesta za vse ljudi. A prav tako nas to lahko vodi v nasprotja, v razdeljenost, nestabilnost, dvom, zmedenost.

Nelagodje in jeza

O tem redko kdaj pišemo ali govorimo v naših verskih medijih. Toda razdeljenost med kristjani pogosto zbuja nelagodje in jezo, je včasih zelo boleča in moteča. Ne govorim samo o različnih molitvenih obrazcih, razlikah pri obhajanju bogoslužja ali pristopa do zakramentov in odnosa do verouka.

Razdvojenost v naši Cerkvi je vidljiva na mnogih področjih in moteča v vsakdanjem življenju vernikov. Vidljiva je med duhovniki, posebej med mlajšo generacijo, ki na eni strani želi najti privlačen in razumljiv način oznanjanja in življenja evangelija za ljudi 21.stoletja, tako da se jim približajo, se z njimi družijo in jih nagovarjajo tudi zunaj cerkvenih prostorov in tudi po medijih, po drugi strani pa so mladi duhovniki, ki zavestno in z veliko gorečnostjo želijo ohranitev ali vrnitev nekdanjih navad, običajev in načinov evangelizacije, tistih, izpred 2. vatikanskega koncila.

Tako se nekateri duhovniki na oratorijih in pri skavtih družijo z mladimi, sodelujejo v mnogih novonastalih gibanjih, a na drugi strani se vračajo duhovniki, povsod oblečeni v črne talarje, kakor tudi pridige iz prižnic iznad glav vernikov, a maše se spet služijo na glavnih oltarjih z hrbti obrnjeni proti božjemu narodu. In verniki so vedno znova postavljeni pred situacijo, da podpirajo, živijo in se navdušujejo z eno ali drugo skupino duhovnikov, kot bi jim bilo vsakič znova postavljeno vprašanje – na čigavi strani ste?

Letos smo imeli veliko razprav o obhajanju zakramenta birme z botri kot do zdaj, ali brez botrov, da bi preprečili bogata darila in neprimernost mnogih za to službo. Med vernike se je tako spet vrinila velika in včasih zelo napeta razdeljenost, saj so si nekateri oddahnili, ker ne bo nobenih skrbi, kako izbrati pravovernega botra za svojega otroka, a drugi so se resnično čutili ponižani in užaljeni, ker njihovi pastirji v Cerkvi res mislijo, da niso sposobni razumeti in živeti krščanske vere na pravi način.

Različni so bili tudi pogledi na molitev rožnega venca v javnosti, ki so jo nekateri z navdušenjem podprli, drugi pa odkrito odklonili – češ, kaj je treba izzivati.

Navadili smo se na opazno in vseprisotno razdeljenost na naši politični sceni med levimi in desnimi, kjer smo že zdavnaj zgradili visok zid nesprejemanja karkoli dobrega z nasprotne strani.
Bojim se, da bi takšen zid zrasel tudi med nami kristjani. Preveč goreče želimo na vsak način dokazati, da ima edino naša stran prav, da je najboljša in edina pravilna. Mnogo tega delamo v dobri veri, a vendar vse to prinaša v vsakdanje življenje veliko nejasnosti. Župnije so postale različne že po obhajanju bogoslužja, pa tudi po načinu pastoralnega delovanja, tako da se niti ne znamo več pravilno obnašati, če želimo biti pri maši v drugi župniji ali škofiji.

V Sporočilu božjemu ljudstvu z zasedanja sinode, smo lahko videli veliko hvaležnost udeležencev iz vsega sveta, da so si lahko z metodo pogovora po Duhu » ponižno podelili bogastvo in revščino naših skupnosti z vseh celin in skušali razločiti, kaj želi Sveti Duh danes povedati Cerkvi«. Če udeleženci sinode, tako kardinali kot škofje, laiki – žene in možje, redovniki in redovnice, celo papež Frančišek, ne bi predvsem poslušali in molili, tega ne bi zmogli! Ali ne bi ta metoda medsebojnega poslušanja in ponižne molitve, delovala tudi v Cerkvi na Slovenskem?
Mogoče bi morali že naši škofje, ki prav tako med seboj čutijo razdeljenost, najti način, da nam, vernim kristjanom, na jasen in otipljiv način pokazali, kako se trudijo, da kljub različnosti delujejo v enem Kristusovem duhu, v želji, da ohranijo edinost Cerkve.

Ljubezen, spoštovanje in prijaznost

V Rimu so veliko govorili o poslušanju in dobro bi bilo, da naši vrhovni pastirji bolj prisluhnejo vernikom, tudi zunaj velikih svečanosti in bogoslužnih slovesnosti in gredo med vernike, da vidijo, čutijo in doživijo njihovo vsakdanje življenje. Mogoče bi duhovniki, tisti v talarjih in tisti v modernih oblačilih s kolarji, poskusili najti način, kako priti do vseh svojih vernikov, tistih, ki so na njihovi strani in onih, ki niso. Tudi verniki bi lahko veliko bolj podpirali svoje pastirje, ne le z nujno materialno ali organizacijsko pomočjo, ampak tudi z dobronamernimi nasveti, predvsem na področjih, kjer imajo laiki več izkušenj.

Ne želim, da bi se te moje besede razumele kot kritiziranje, ampak kot glas tistih, ki ne bodo nikoli govorili ali pisali v naše krščanske medije, ne bodo nikoli imeli priložnost srečati se osebno z našimi vrhovnimi pastirji.

Prav ti verniki so pogosti najbolj goreči molivci za Božji blagoslov za svojo ljubljeno Cerkev. v sinodalnem sporočilu iz Rima se navaja, da so brezdomci na vprašanje, kaj pričakujejo od sinode, odgovorili - ljubezen. In če bi vprašali slovenske kristjane, kaj pričakujejo od svojih škofov in duhovnikov, bi odgovorili isto ali podobno: ljubezen, spoštovanje in prijaznost.

Pa brez obzira na to, ali so to dobri ali grešni verniki, cerkveno levi ali cerkveno desni, celo tisti, ki kriče podajajo svoje kritike, a sami ničesar ne naredijo. Saj naši verniki vendarle dobro vedo, da so duhovniki in škofje in ostali odgovorni v cerkvi le ljudje, da se tudi oni lahko zmotijo in pogrešijo, a če nimajo ljubezni, potem jih ne bodo sprejeli za svoje.

V sinodalnem Sporočilu je še ena beseda, ki me zelo nagovarja – drznost. Želim si, da bi mi, slovenski kristjani, svoji Cerkvi prinesli prav to – drznost, da spremenimo, kar je spremenljivo in da ohranimo tisto, kar je nespremenljivo.

Da se začnemo odkrito pogovarjati o različnih problemih, o katerih vsi samo govorimo, a nihče ne posluša. Čas je, da se znova naučimo poslušanja v Svetem Duhu, da si drznemo svoje krščanstvo živeti v vsej polnosti in odgovornosti.

In zdaj lahko odgovorim na vprašanje – na čigavi strani sem jaz. Na Kristusovi strani.