Nadškof Alojzij Cvikl | (foto: ARO)
Nadškof Cvikl: »Z molitvijo prinašati Boga v ta svet!«
Dogodki Robert Božič
Na včerajšnji praznik Rožnovenske Matere Božje smo se spet zbrali pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Tako kot že vrsto let smo skupaj z brati frančiškani pripravili »Dan rožnega venca«, ko zmolimo vse štiri njegove dele. Sveto mašo je tokrat daroval nadškof Alojzij Cvikl.
V mašnem nagovoru je spregovoril o molitvi rožnega venca. »Ta ponavljajoča molitev ni zgolj neko rutinsko ponavljanje vedno istih besed. Nasprotno, ko ponavljamo te besede, se bogatimo, se umirjamo in se bližamo Bogu,« je dejal nadškof Cvikl.
Nato pa je nadaljeval: »S to molitvijo posvečujemo in rastemo v svetosti. S tem pa tudi uresničujemo svoje poslanstvo, ki je prinašati Boga v ta svet. Boga ne moremo prinašati v ta svet, če smo notranje prazni in če je naša vera mrtva.«
Ob koncu pa je naglasil: »Naj nam praznik Rožnovenske Matere Božje pomaga, da na novo odkrijemo vrednost te molitve, še posebej da bi ponovno odkrili moč te molitve na vseh poteh našega življenja, pa tudi to, da se lahko po tej molitvi utrjuje naša povezanost v skupnosti, še posebej, če se skupaj združimo v isti prošnji.«
Pridigo objavljamo v celoti.
Dragi sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre, še poseben pozdrav vam, ki ste z nami povezani preko valov Radia Ognjišče.
Danes je god Rožnovenske Matere Božje, zato želim pri sv. maši razmišljati o pomenu in moči molitve rožnega venca v našem življenju in življenju v naših skupnostih.
Pomen te molitve nam je najbolje predstavil, danes že sveti, papež Janez Pavel II., ki ga imenuje »sladka veriga, ki nas veže z Bogom, vez ljubezni, ki nas druži z angeli, zanesljivo pristanišče ob splošnem brodolomu človeštva«.
Molitev rožnega venca je naša opora in sopotnik.
Zaslužni papež Benedikt XVI. pravi, da ko molimo rožni venec, izgovarjamo besede angela, besede Svetega Duha, besede, ki si jih niso izmislili ljudje. To so besede, v katerih je povzeta zgodovina Božjega delovanja med ljudmi, zgodovina božjega odrešenja.
Ta ponavljajoča molitev ni zgolj neko rutinsko ponavljanje vedno istih besed; obratno, ko ponavljamo te besede, se bogatimo, se umirjamo in se bližamo Bogu.
Papež Frančišek pravi, da skozi te besede, kakor skozi okno zremo na življenje Jezusa in Marije, hodimo skupaj z njima in ona dva hodita skupaj z nami.
Tako mi ob Jezusu odkrivamo resnico o sebi, lažje razumemo sebe v neštetih situacijah, s katerimi se vsak dan srečujemo.
Prav tako se s to molitvijo posvečujemo in rastemo v svetosti. S tem pa tudi uresničujemo svoje poslanstvo, ki je prinašati Boga v ta svet. Boga ne moremo prinašati v ta svet, če smo notranje prazni in če je naša vera mrtva.
Ravno rožni venec, ta preprosta molitev, nam pomaga, da se vedno bolj upodabljamo po Kristusu. Ko premišljujemo rožnovenske skrivnosti, sprejemamo Kristusa, ga poslušamo in tako njegova pot postaja tudi naša pot.
V veseli skrivnosti je poudarek predvsem na »veseli novici«, ki ima svoje središče v osebi Jezusa Kristusa.
V svetli skrivnosti gledamo luč, ki se razodeva preko Jezusovega oznanjevanja in se vedno znova uresničuje v evharistiji.
V žalostni skrivnosti, ko premišljujemo Jezusovo trpljenje, se razodeva Jezusova ljubezen in naše odrešenje.
V častitljivih skrivnostih Jezusovega vstajenja se veselimo zmage življenja in prosimo, da bi bili vedno bolj deležni novega življenja v Kristusu.
Naj nam praznik Rožnovenske Matere Božje pomaga, da na novo odkrijemo vrednost te molitve, še posebej da bi ponovno odkrili moč te molitve na vseh poteh našega življenja, pa tudi to, da se lahko po tej molitvi utrjuje naša povezanost v skupnosti, še posebej, če se skupaj združimo v isti prošnji.
Potrebno je poslušati navdihe Duha, kot se to dogaja sedaj na sinodi v Rimu, v skupnem iskanju in poslušanju drug drugega, kot nas uči sinodalni način, ki se ga v tem času učimo, da postane naš način življenja in ravnanja v Cerkvi jutrišnjega dne.
Čas v katerem živimo, je čas krize, tako moralnih vrednot, kot kriza vere. Čutimo pomanjkanje modrosti, spoštovanja drug drugega. Vse preveč je iskanje sebe, in premalo čuta za drugega. To se kaže v nezaupanju, v delitvah med nami, kar rojeva v nas pesimizem in razočaranje.
Še posebej mislim na vse, ki so jih to leto prizadele vremenske ujme: veter, toča, poplave, plazovi, itd.. Veliko lepih besed slišimo o solidarnosti in konkretni pomoči tem ljudem, a od lepih besed in drobiža, si ti ljudje ne morejo postaviti novih domov.
Potrebna je hitra in konkretna dejanja tako politike, kot tudi dobrodelnih ustanov in nas vseh.
Da bomo postajali ljudje za druge, s čutom za drugega, je pot do tega lahko samo molitev, tako osebna, kot občestvena.
Največkrat izgovorjen izgovor, zakaj ne molimo je, ker ni časa, ker je toliko obveznosti.
Ker ne molimo, imamo občutek, da je Bog od nas oddaljen, tako oddaljen, da nimamo nobenega osebnega odnosa z njim.
Molitev je vedno pokazatelj našega odnosa z Bogom.
Bolj, ko smo zaupljivi z Bogom, bolj, čutimo, da je ljubeči in usmiljeni Bog. To vpliva tudi na to, da mi sami postajamo znamenje njegove dobrote in usmiljenja.
Seveda si je za molitev potrebno vzeti čas. Najbolje je imeti stalni čas, ne tistega , ki ostane, ali ne ostane.
Vedno sem občudoval stare starše, ki so imeli utečen ritem, tako za molitev, kot za druge stvari.
Še eno dimenzijo molitve želim podčrtati: bistvo molitve je v gotovosti, da naše molitve dosežejo Boga.
Prav ta gotovost, da je Bog tu, da ga moja molitev ne nadleguje, ampak je dober in pozoren do nas.
Bog nas sliši, pa čeprav nam ni jasno, kdaj in kako.
Meni je vedno blizu psalm 23:« Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka…Mojo dušo poživlja.. Vodi me po pravih potih.. Tudi, če bi hodil v temni dolini, ne bom se bal hudega, ker si ti z menoj«
Sveto pismo nas spodbuja k veri in globoki zavesti, Da nas On vidi, spremlja in vodi..
Pri molitvi nam ne daje tega ali onega, daje nam samega sebe.
Nocoj, na praznik Rožnovenske Matere Božje, zbrani tukaj na Brezjah, pri Mariji Pomagaj, se z vsem zaupanjem obrnimo k Mariji, da nam izprosi žive vere, upanja in notranjega miru.
Naj začutimo, da smo del velike družine, da bomo sposobni v bratskem in solidarnem duhu priskočili na pomoč tistim, ki so v stiski.
Nocoj se vsi želimo izročati tebi Mati Božja, ki si znamenje upanja in nas vodiš k Njemu, ki je naša pot k Očetu po Svetem Duhu.
Amen.
