Dr. Uroš Perko: Če se požvižga na šolo, naj gre delat. Čisto enostavno!

Za življenje | 26.10.2023, 13:49 Mirjam Judež

V oddaji Za življenje je bil z nami psihoterapevt Uroš Perko, ki se je z voditeljico Matejo Subotičanec v prvem delu oddaje ustavil ob nedavnih poplavah. Krizne situacije lahko vplivajo na družinsko življenje: nekateri se prepirajo, medtem ko se drugi še bolj povežejo. Pomembno je ukrepanje in iskanje notranje moči v takšnih situacijah, poleg tega pa imajo skupnost in medsebojna pomoč pomembno vlogo pri ohranjanju moči, upanja in smisla. Ključno je ohraniti človečnost tudi v težkih časih. Če vas zanima ta del pogovora, boste poslušali prvih 20 minut oddaje, ki jih v spodnjem zapisu ni. V drugem delu pa sta govorila o zapletenosti odnosov med najstniki in starši, še posebej, če so odnosi med starši že napeti. Starši morajo najstnikom omogočiti svobodo, vendar tudi ukrepati, kadar se ne obnašajo primerno. Pomembno je, da se najstniki zavedajo odgovornosti za svoja dejanja, ko dosežejo določeno starost. Skupaj moramo iskati rešitve za težave, s katerimi se spopadajo: upiranje, neupoštevanje pravil in nespoštovanje doma. Tudi moderne tehnologije vplivajo na način razmišljanja najstnikov, kar lahko povzroči težave. Vloga odraslih, še posebej mam, je zelo pomembna pri usmerjanju pozornosti stran od tehnologije in k ustvarjanju močnejšega odnosa med staršem in otrokom.

Najstništvo je eno tako obdobje, v katerem zlahka najdemo travme, če jih iščemo …

»Tukaj gre za zadnji del procesa separacije, predvsem individuacije, ko se morajo najstniki osamosvojiti. Najstniki se nam morajo upreti, nam nasprotovati. Hormoni »delajo« seveda zelo temu v prid, da je ta proces še toliko bolj buren. Naporno je najstniku, naporno je staršem. Če so odnosi urejeni, se dá to obdobje speljati na dokaj normalen, miren način. Če pa so razpoke že med možem in ženo, vse razpada, je odpor hujši ali je popolna konformistična drža, kar je še slabše, ko mož in žena spodnašata en drugega in tako postane vse še bolj naporno. Govorili smo že o tem, da je težava, ker mame ne prerežejo popkovine od sinov ali hčera in jih s tem uničujejo. Če režejo popkovino odrasli sinovi ali hčere, je to mnogo težji proces in bolj boleč za vse vpletene. Dobro je, da gresta svoboda in odgovornost z roko v roki, da najstnik dobi toliko svobode, kot je lahko odgovoren, ampak dostikrat zaradi neke skrbi ali pa ker odnos ne »štima«, ker najstnik zadovoljuje potrebe enega ali drugega starša, je odpor še toliko bolj buren. Najstnik gleda neko farso med staršema, izumetničenost in se na to opira. V družini se delajo, da je vse OK, najstnik pa globoko čuti in vidi, da ni, zato je odpor še toliko bolj hud.«

Kaj pa, ko tak najstnik postane čisto neobvladljiv, ne izpolnjuje čisto nobene dolžnosti, niti šolskih, starša skrbi, kaj bo, najstnik se seveda na to požvižga. Kaj naj bi naredili starši v takem primeru?

»Dostikrat naredijo stvari namesto njega. Pa ni prav. Tukaj mora odgovornost prevzeti najstnik. Če ne dela šole, naj gre delat. Čisto enostavno! Ko bo delal, bo zaslužil in videl »po čem je življenje«. Tu je težko biti dosleden, zato starši pritisnejo, ker jih je strah. Če najstnik ne izpolnjuje dolžnosti pri 16h, 17h letih, če se ne drži pravil, potem ne more biti doma. Obstajajo ustanove za problematične najstnike. Svojo odgovornost mora prevzeti. Kje so te meje, ve vsak pri sebi. Je pa zelo težko, če mož in žena nista usklajena. To je prvo, kar mora biti. Tega je blazno veliko, najstniki delajo, kar hočejo, brez omejitev, sploh, če so očetje odsotni, matere čisto nič ne morejo, ker točno vejo, da jih bodo nesli ven s stolom, mizo in še čem. Očetje bi to rešili s pogovorom, se usklajevali, a če ni dovolj prisoten, jim najstnik zraste čez glavo. Pri 20., 25. letu starš vidi, da ga ne more niti vreči iz hiše, potem jim pa odrasel otrok grozi, da bo poklical policijo. To se dogaja vse pogosteje. Ni tako redko, ko se starši odselijo, ker nič ne morejo. Odraslih otrok se ne morejo znebiti. To gre super z roko v roki z raznimi odvisnostmi, digitalnimi zasvojenostmi, rabo marihuane in drugih drog. Tak se doma »razleze«, če ne ukrepaš, ko je treba, kar je velik problem.«

Če sta oče ali mama za mizo na telefonih in družabnih omrežjih, nimata ravno neke moralne avtoritete, da bosta tehnologijo omejevala otrokom. 

Starši takih odraslih otrok se sprašujejo, kaj so naredili narobe, da ti otrok pri 16-ih, 17-ih letih tako zraste čez glavo …

»Tukaj je mnogo stvari, ki vplivajo. Kako mama vzpostavi stik z otrokom, kakšna navezanost se oblikuje. Če ne gre res za neke izrazito zlorabljajoče odnose in za tiranske starše, krivdo nosijo starši, ampak pri 14-ih, 15-ih letih pa mora počasi tudi otrok začeti prevzemati odgovornost za neka dejanja. Vsakega čaka neka pot, da jo razreši, vprašanje je samo, kdo prevzame odgovornost in razreši neke stvari za nazaj, ker to gre ponavadi prek generacij. Eni bodo rekli, da mama ni mogla, ker je bila travmatizirana, ker je imela tiranskega očeta. Take mame si ponavadi izberejo moža s podobnimi lastnostmi, da se to vzdušje nadaljuje. To, da ni znala drugače, seveda drži do neke mere, ampak tekom odraščanja najstnika, ko se vidi, da se otrok na to odziva, imajo starši vedno možnost, da namesto v otroka usmerijo puščico vase in sami naredijo nekaj, da bodo stvari drugačne. Če starši razrešijo svoje travme, to tudi otroku najbolj pomaga. Otrok mora svoje odgovornosti prevzeti, razdelati svoje stvari tekom življenja, ker redkokje je, da niso imeli prav nobenega travmatičnega dogodka ali nerazumljene krivice. To pač mora biti, samo pomembno je, da ni tega več kot dobrih stvari. Problem je, če starši ne prevzamejo svojega deleža krivde. Mame so potem pogosto v vlogi žrtve, očetje pa se umaknejo v deloholizem, alkoholizem, tiranijo … Starši so reference. Ko pridejo stiske, se ne vejo, kam obrniti. Vedno, ko imajo otroci težave, je prav, da starši najprej pogledamo vase, neke stvari razdelamo, ko otroci malo odrastejo, pa se pogovorimo, opravičimo za določene stvari in delujemo potem drugače. Že to precej pomaga, ampak svoj del morajo pri določeni starosti prevzeti otroci.«

Ko imajo otroci težave, je prav, da starši najprej pogledamo vase, neke stvari razdelamo, ko otroci malo odrastejo, pa se pogovorimo, opravičimo za določene stvari in delujemo potem drugače.

V primerih, ko so odnosi zaostreni, ko je najstnik nemogoč in se z njim ne da normalno pogovoriti, bi vi priporočili pogovor s strokovnjakom?

»To nikoli ne škodi, ampak problematičen najstnik ne bo veliko govoril. Težava je, ker on verjetno ne čuti potrebe po strokovni pomoči, zato pogovor s strokovnjakom ne bo prav veliko pomagal. K nam velikokrat pridejo starši, ki imajo težave z najstniki, ko se najstniki upirajo, ne spoštujejo pravil. Pogosto so v sporih mame s hčerkami, stalno je neko prerekanje, neznosno vzdušje. V šoli popustijo, potem začnejo malo kaditi, popivati, tudi pobegnejo od doma, če jim starši ne pustijo na kakšno žurko. Ko pridejo starši in usmerijo puščico vase, da se vloge porazdelijo, da oče naredi svoje, se odnosi spravijo v red. Kdaj se zadeve rešijo tako, da najstnik nadaljuje šolanje, ostane doma in se stvari umirijo, kdaj pa je potrebno, da dajo najstnika v dijaški, študentski dom, če je tako naporno. Običajno je tako, da ko starši začnejo sebe spreminjati, se mnogokrat otroci sami po sebi skorigirajo.«

Ali mislite, da telefoni, tablice, računalniki nosijo del krivde za to, da so najstniki vse bolj »težavni«?

»Tudi, ampak saj ni lahko današnjim najstnikom. Nas, starejše, njihov način življenja na nek način malo iritira ali pa nam ni razumljiv. Če gremo do Stare Grčije nazaj, ni bilo nikoli dosti drugače. Dejstvo je, da se moderne tehnologije spreminjajo. Spreminjajo predvsem način razmišljanja. Tukaj mislim, da mladi nazadujejo in da se tu čutijo največje luknje in posledice, saj tehnologija ubija njihovo radovednost, omrtviči ali celo ubije njihov duševni, duhovni svet, da postanejo otopeli. Digitalnih zasvojenosti je vedno več.«

V prve pol leta otrokovega življenja se otrok zrcali v maminih očeh, ki so polne ljubezni, občudovanja … Kar naenkrat imamo mnogo imam, katere oči se zrcalijo v telefonu. Z vidika navezanosti je to katastrofa.

Kje je po vašem mnenju krivda, da je lahko otrok pri desetih letih zasvojen s telefonom?

»Vprašati se moramo, kaj odrasli delamo, da dopuščamo, da otroci nekaj tako zasvojljivega uporabljajo povsem brez nadzora in so odvisni pri osmih, desetih, dvanajstih letih!

Mame imajo pomembno vlogo že od rojstva otroka naprej. V prve pol leta otrokovega življenja, ko se v fazi simbioze otrok uglašuje na mater, se zrcali v maminih očeh, ki so polne ljubezni, polne občudovanja … Kar naenkrat imamo mnogo imam, katere oči se zrcalijo v telefonu. Z vidika navezanosti je to katastrofa. Med otrokovim letom in pol in tretjim letom, v fazi separacije, ko ni konstantnosti objekta, ko se otrok umakne od mame, ko je ne vidi več, ne ve, da je tam. To je sila pomembno, da je mama čustveno, fizično prisotna za otroka. Otrok opazuje, kako se odzove, ko gre, ko pride. Če je mama nedostopna za otroke, ko vidiš, da je njena vsa pozornost usmerjena v telefon, ne vidi otroka, … Ne vem, če se zavedamo, kako katastrofalne posledice ima to na dolgi rok. Spet moramo odrasli usmeriti puščico nase. Ne samo tarnati, kako problematični so otroci, ampak smo tudi mi, ki jih ustvarjamo.«

Vi sebe nadzirate, koliko minut, ur ste na telefonu? Si postavite kakšno mejo?

»Imam to srečo, da sem bolj stara šola, pa da nisem najbolj na »ti« s tehniko. To malo pomaga (smeh). Sem precej analogen, zraven imam še vedno blokec, v katerega si zapisujem. Vidim pa, da z vsem, kar ti telefon nudi, si takoj na spletu, takoj v elektronski pošti, na družbenih omrežjih. Se tudi zalotim, da mi gre kdaj kup časa za to. Če bi vzel v roke knjigo ali bil sam s sabo v nekem trenutku, bi bile stvari drugačne. Ko je v trgovini malo vrste, kar avtomatično začnem buljiti v telefon. Si rečem: Si pa res en debil! A ti je res tega treba? Tudi sam se lovim in se malo nadziram, lahko bi bil na telefonu definitivno še manj. Razumemo otroke in najstnike, da sami ne morejo tega kontrolirati, ker je premočno. Že mnogi odrasli sebe ne zmoremo omejiti, je pa pomembno, da smo odrasli otrokom zgled. Če sta oče ali mama za mizo na telefonih in družabnih omrežjih, nimata ravno neke moralne avtoritete, da bosta zdaj tehnologijo omejevala otrokom. Potem res ne smemo biti prezahtevni do otrok. Mi smo še iz analogne dobe, naši otroci pa niso več. Pravimo, da se rodijo s čipom za boljše razumevanje digitalnih tehnologij.«