Alojzija Pangeršič | (foto: NL)
Alojzija Pangeršič: Ne glede na vse je treba živeti. Zdaj smo, jutri nas ni, že zato je treba življenje povzdigniti.
Oddaje Nataša Ličen
"Okrog mene so se vrtele tragedije. Tolikokrat sem bila blizu. Očitno imam angele varuhe, ki me spremljajo po teh poteh", je v četrtkovem popoldanskem pogovoru povzela go. Alojzija. V sodelovanju z "Gibanjem za življenje" smo pred "Tednom za življenje" v studio povabili gospo, ki je kljub težkim in več zaporednim preizkušnjam ohranila radoživost. Ob njenem pripovedovanju se zavemo daru življenja, kako hitro se lahko v njem stvari preobrnejo.
Moj odnos do življenja se praktično skoraj ni spremenil. Trdno sem na vseh načelih, ki sem jih dobila v družini, doma. Verna družina, zelo veliko smo peli.
Go. Alojzija je rojena na Dolenjskem v številni družini, služba v knjigovodstvu jo je pripeljala v Ljubljano. Prevzemala je že zelo zgodaj zahtevnejša in odgovorna delovna mesta. Ko se je poročila, je pol stoletja živela v kraju blizu Tržiča in se potem najbolj posvečala družini, ki ji veliko pomeni. Vedno je govorila, da bo imela več otrok. V službi so se večkrat šalili, kdaj bo začela, saj je bila pri tridesetih letih še samska. Vendar je verjela v svojo notranjo željo. Njena zgodba je kot bi brali knjigo.
V Tržiču sva se tudi midve spoznali, po več desetletjih je bilo srečanje vzajemno zelo prijetno. Razveseljujoče je vedno znova srečati radožive ljudi, ki v izzivih in težavah iščejo poti naprej, ne obupajo. G. Alojzija je v tem močna pričevalka.
Zaupanje v življenje sem posnemala po svoji mami, bila mi je velik zgled. Mama je bila tista, ki je imela pri vseh velik vpliv.
S poroko je go. Alojzija postala mamica dveh majhnih fantkov, možu je prva žena umrla v prometni nesreči, v njenem zakonu sta se rodila še sin in hči. Mož je razmeroma kmalu potem zbolel, devetnajst let je bolehal, z žalostjo pripoveduje Alojzija in še posebej je bilo hudo, ko so tragično izgubili še najstarejšega fanta pri dvajsetih letih v prometni nesreči. Vse to se je začelo kazati tudi na njenem zdravju. Prvič si je poškodovala hrbtenico pri odmetavanju snega. Z leti so se v njenem življenju preizkušnje z zdravjem vrstile. Tudi sama je doživela hudo prometno nesrečo, pozneje ji je med eno od operacij odpovedalo srce, diagnosticirali so ji raka, po številnih operacijah, obsevanjih, kemoterapijah, več zlomih, je pristala na invalidskem vozičku, vendar se ni vdala. Na pogovor je prišla le ob pomoči rolatorja ali hodulje.
Samostojnost pri gibanju ji veliko pomeni, vajena je bila aktivnosti, tudi vožnje, zdaj za volan ne more več sesti. Rada je hodila v hribe, danes ji številni spomini grejejo srce. Vendar je bila tudi tam priča, da nesreča nikoli ne počiva.
Življenje je velik dar, ki smo ga dobili ob rojstvu, je velik dar, ki ga ne smemo spustiti iz rok. Premalo se zavedamo dragocenosti življenja.
Najlepši čas je stik z vnuki.
"Biti drug z drugim, negovati kontakte, bližino. Socialni stik je izjemno pomemben. Vpeta sem v več skupin, imam dopisovalce v sklopu akcije Karitas Pismo za lepši dan, redno se slišim po telefonu z dekletom, s katerim se še nisva videli, vendar se vsake toliko slišiva in klepetava. Tudi sama sem bila precej vpeta v številne humanitarne organizacije, zdaj pa meni najbolj pomaga Šola zdravja, s člani se redno družim in grem z njimi obvezno vsako jutro na kavo. Brez vsega tega bi bilo veliko težje."
