Dekle, žalost, žalovanje, simbolična fotografija | (foto: Engin Akyurt / Unsplash)

Iskrena izpoved mamice po splavu

Novice | 05.10.2023, 11:29 Uredništvo Radia Ognjišče

»Ne govorim na pamet. Pri rosnih osemnajstih sem namreč naredila splav. Dolga leta sem bila izrazito liberalna, feministka, goreča zagovornica “pravic žensk”. Ko sem naredila splav ni bilo iz mojih krogov nikjer nobene podpore zame,« pravi Janja Kolenc. V nadaljevanju objavljamo njen odziv na ponedeljkovo dogajanje na Kongresnem trgu, ki so ga objavili na FB Zavod ŽIVIM.

»Borba za pravice žensk«. »Stale bomo na strani žensk.« »Predsednica bi morala podpreti pravice žensk.« Te in podobne izjave lahko slišimo s strani aktivistk, ki so podpornice splava, na odgovor glede dogajanja na Kongresnem trgu.

Hmm, kje pa so te aktivistke, ko je kaka ženska ranjena, depresivna, v žalovanju ali celo fizično poškodovana po splavu? Tudi te ženske so ženske. Ali so zanje ženske le tiste, ki so na njihovi strani? Kajti, tudi v levih krogih je splav tabu.

Ne govori se odprto o splavu. Na glas se ga zagovarja, a ko kaka ženska naredi splav se o tem le šušlja ali celo opravlja: »Si slišala. da je ta-in-ta naredila splav? Uf, jaz to ne bi mogla. A ni uporabljala kontracepcije?«.

Ne govorim na pamet. Pri rosnih 18-ih sem namreč naredila splav. Dolga leta sem bila izrazito liberalna, feministka, goreča zagovornica "pravic žensk". Ko sem naredila splav ni bilo iz mojih krogov nikjer nobene podpore zame. Največ kar sem dobila, je pogovor z znanko ob kavi, ki mi je povedala o svoji izkušnji (kirurškega) splava: »Ma, saj se je bilo grozno odločit ... Ampak sam splav ni bil tako hud, sem zaspala in se zbudila, ko je bilo vsega konec. Zdaj lahko naprej športam, študiram brez tega bremena.«

Tako nekako je govorila. Nisem več v stikih z njo. Ne vem do katere mere je splav obžalovala, če sploh. A jaz sem ga. Ni mi bilo dovoljeno žalovati, ker sem splavila "le skupek celic". Ni se mi bilo dovoljeno pogovarjati o tem. Niti pri strokovnjakih (psihologih npr.). Ker to "ni nič takega".

A vendar splav zaznamuje ogromno žensk. Trpijo, žalujejo, obžalujejo na samem, potiho. Ali pa še to ne, potlačijo vsa čustva, otopijo. Sčasoma ta čustva pridejo ven na takšne in drugačne načine. Depresija, slaba samopodoba, sram, celo sovražnost do sebe. Panični napadi. Simptomi posttravmatske motnje. Samomorilnost.

Včasih splav pusti tudi fizične posledice. Hud strah pri nosečnostih (kaj če bo kaj narobe ... ne zaslužim si tega otroka ...) in pretirana zaščitniškost do rojenih otrok.

Ne rabim statistik. Ko sem bila na strani za splav sem menila, da so statistike Pro-life prirejene. Danes bi lahko to rekla za kontra smer. Ker zame so dejstva ta, kar sem sama doživela kot del ekipe Rahelinega vinograda (duhovnih vaj za ženske po umetnem splavu).

Na desetine žensk v starosti od 22 do 85 let, različnih verovanj in ozadij (katoličanke, pravoslavke, ateistke ... nekdanje odvisnice, uspešne poslovne ženske, izobražene, manj izobražene, dobro situirane, živeče v pomankanju ...).

Vsem pa skupno eno: Obžalovanje splava.

Iščoč odgovore, tolažbo. Odpuščanje. Predvsem pa potrditev, da njihov otrok JE OBSTAJAL in imajo dovoljenje in PRAVICO žalovati za njim.

Kar so aktivistke na Kongresnem trgu naredile, ni samo skrunjenje simboličnih grobov teh otrok, temveč tudi javna in glasna zavržba vseh teh žensk in vseh, ki trpijo za posledicami splava.

Ženske, katerih pravice naj bi one zagovarjale so bile pravzaprav z njihove strani UTIŠANE. Naj se javi kaka aktivistka med njimi, ki je zadovoljna s svojo odločitvijo za splav ali celo ponosna. Naj javno glasno in jasno pove, kako super je splav in sploh ne travmatičen. Naj svetuje še drugim ženskam, kako je to prava "rešitev"!

Dekletom, ki so trgale zastavice želim, da spregledajo, želim jim moč, da se soočijo s svojimi travmami, želim jim ozdravljenje.