Življenje ali smrt?

Komentar tedna 27. 10. 2023, 14:42 Dr. Jernej Letnar Černič

Mama gospoda Mortiera je več desetletij trpela zaradi kronične depresije. Zato je leta 2011 začela postopke za prostovoljno končanje življenje oziroma evtanazijo. Belgijske oblasti so odobrile prošnjo mame gospoda Mortiera, ki je nato 19. aprila 2012 umrla s pomočjo strokovnjakov. Gospod Mortier je bil o postopku evtanazije in smrti mame obveščen šele po njeni smrti. Zato je na Evropsko sodišče za človekove pravice vložil pritožbo zoper Belgijo zaradi številnih domnevnih kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic glede evtanazije mame, ker ga zdravniki niso pravočasno obvestili začetku postopka.

Sodišče je pred dobrim letom ugotovilo, da belgijske oblasti niso kršile pravice do zasebnega in družinskega življenja pritožnika. Ugotovilo pa je, da so po drugi strani kršile postopkovne obveznosti glede pravice do življenja, ker niso izvedele neodvisne in učinkovite preiskave glede smrti mame gospoda Mortiera.

Zadeva Mortier sproža številna vprašanja glede prostovoljnega odločanja o koncu življenja tudi v slovenski družbi. Ali mora slovenska država omogočiti bolnikom priznati podobno pravico kot belgijske oblasti do prostovoljnega odločanja o končanju življenja? Ali je vsebina človekovega dostojanstva podobna ali celo enaka v Belgiji kot v Sloveniji? Ali v slovenski državi, navkljub vsem težavam povezanim z nezaupanjem v njene institucije, lahko deluje komisija, ki bi pošteno, neodvisno in nepristransko odločala o prošnjah o prostovoljnem končanju življenja?

Nevladna organizacija Srebrna nit je že pred časom objavila predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Predlog zakona bi posameznikom omogočil uveljavljanje pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja pred osebnim zdravnikom in posebno komisijo. Predlog v 1. odstavku 6. člena govori o „neznosnem trpljenju", ki ga pa ne opredeli dovolj določno, da bi zadostil zahtevam načela pravne države.

Predlog, brez doseženega družbenega soglasja, načenja pravico do življenja kot temeljni predpogoj za obstoj in preživetje slovenske družbe in države.

Predlog ima tudi številne druge pomanjkljivosti, na katere smo oziroma še bomo opozorili drugje. Morda njegova največja pomanjkljivost je, da nasprotuje ustavni določbi o nedotakljivosti življenja. Ustava v slovenskem pravnem redu varuje kot absolutno pravico, brez možnosti izjem. Da bi Državni zbor lahko ustavno skladno izglasoval predlog zakona, bi moral najprej spremeniti 17. člen ustave.

Še pomembnejše je, da predlog zakona posega v vrednoto človekovega dostojanstva, ki jo kot temeljno vrednoto slovenskega ustavnega reda razume slovenska družba. Človekovo dostostanjstvo, ki varuje našo telesno in intelektualno celovitost, ima tako individualno kot kolektivno pravno naravo. Pripada vsaki osebi kot družbi kot celoti. Človekovem dostojanstvu se zato vsakokratni posameznik ne more ustavno skladno in pravno pravilno odpovedati, saj bi tako posegel v kolektivno uresničevanje človekovega dostojanstva.

Priznanje pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja bi, ob že omenjenem očitnem ustavnem neskladju, dalo prednost subjektivni želji posameznika pred varstvom življenja kot absolutne pravice. Predlog, brez doseženega družbenega soglasja, načenja pravico do življenja kot temeljni predpogoj za obstoj in preživetje slovenske družbe in države. Zato je predlog zakona v trenutni obliki strokovno in družbeno neprepričljiv.