Zakaj se v nekaterih državah živi bolje kot v drugih?

Komentar tedna | 06.10.2023, 22:10 Dr. Jernej Letnar Černič

Višina življenjskega standarda se po različnih delih sveta razlikuje. Zakaj imajo nekate države višji življenjski standard kot druge? Zakaj so nekatere države bogatejše kot druge? Zakaj države globalnega severa praviloma uživajo višjo kakovost življenja kot države globalnega juga?

Program Organizacije združenih narodov za razvoj vsako leto objavi Poročilo o človekovem razvoju, ki vsebuje tudi indeks človekovega razvoja. Indeks meri različne dejavnike po državah od pričakovane starosti prebivalstva, neenakosit, kakovosti izobraževalnega in socialnega varstvenega sistema in višine življenjskega standarda. Indeks nato vsako leto vse države rangira glede izmerjene kazalnike.

Na zadnji lestvici so na vrhu med prvimi petimi države kot so: Švica, Norveška, Islandija, Hong Kong in Avstralija. Na dnu pa najdemo države Južni Sudan, Čad, Niger, Srednjeafriško republiko in Burundi. Slovenska država skupaj z Malto zaseda 23. mesto.

Indeks človekovega razvoja meri, kako različni kazalniki v državah pripomorejo k možnosti samouresničevanja posameznik. Razvil ga je indijski ekonomist Amartya Sen na podlagi njegove teorije enakih zmožnosti. Sen je na podlagi izkušenj s terena v Indiji utemeljeval, da morajo imeti posamezniki najprej zadovoljene osnovne dobrine, kot so dostop do prehrane, dostojnega bivališča, osnovnega izobraževanja in zdravstvenega varstva, preden se lahko samouresničijo.

Določne razlike med državami so samoumevne. Okolja, ki so že dolgo vpeta v vojne in nasilje, praviloma prebivalcem ne ponujajo širokih možnost za zadovoljitev osnovnih dobrin. Enako velja za države, ki so bile v zadnjih letih žrtve naravnih nesreč. V splošnem pa lahko razlike med državami pojasnimo s pomočjo štirih kazalnikov: geografske lege, dostopa do naravnih virov, kulture in mentalite, in kakovosti institucij demokratične in pravne države.

Prvič. Geografski položaj države v marsičem pogojuje obseg enakih zmožnosti posameznika. Praviloma imajo države ob ekvatorju težave, z nekaj izjemami, kot je denimo Singapur, pri zagotavljanju osnovih dobrin svojem prebivalstvu. Nasprotno, države na severu poloble so praviloma bolj razvite in dosegajo visoko mesto na indeksu človekovega razvoja.

Drugič. Države, bogate z naravnimi viri, lažje zadovoljujejo osnovne dobrine svojemu prebivalstvu. Norveška, Katar in Združeni Arabski Emirati so šolski primer držav, ki so znale vsaj del naravnih bogastev pretvoriti v višjo raven ekonomskih in socialnih pravic. A vse države ne znajo in zmorejo izkoristiti svojih naravnih bogastev.
Države v osrčju Afrike kljub bogatim naravnim virom, zaradi šibkosti institucij, korupcije in kolonialne dediščine ne znajon oziroma zmorejo opolnomočiti večino prebivalstva.

Tretjič. Pomemben kazalnik je po različni znanstvenih raziskavah tudi mentaliteta, običaji in kultura določene regije. Že Max Weber je na začetku dvajsetega stoletja pojasneval, da lahko različno razumevanje delavne etike pojasni razlike v razvitosti nemških regij.

Četrič. Zadnji kazalnik utemeljuje, da je kakovost, poštenost in neodvisnost institucij tista, ki lahko pojasni razlike med državami, ki so si podobne po prvih treh kazalnikih. Kjer so institucije možne in prebivalstvo vanje zaupa, je tudi življenjski standard višji. Razlika v spoštovanju pravil igre pojasnjuje razlike v življenjskem standardu med Slovenijo in bližnjimi regijami kot sta Bavarska in Predarlško.

Kakovost življenja in in višina življenjskih standardov v marsičem pogojujejo objektivni kazalniki. V večinskem delu pa so odvisni od predanosti možnih in robustnim institucijam pravne in demokratične države, ki ne dovoljujejo spreminjanje pravil igre z danes na jutri zgolj v korist peščice vladajočih.