Miha Kramli: Vse bolj delamo, kar je fajn in ne kar je prav.

Za življenje | 30.09.2023, 12:00 Nataša Ličen

Brez nove tehnologije ne bo šlo, je sestavni del našega življenja, je nekaj enkratnega. Tudi sobotna oddaja z Miho Kramlijem, terapevtom in vodjo Centra za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti, ni bila namenjena prepovedovanju in zastraševanju, ampak velik klic k oblikovanju zdravega pristopa do uporabe nove tehnologije.

Na svetovnem spletu danes v enem dnevu dobimo toliko podatkov, kot smo jih včasih v dveh letih. Naši možgani, če to traja dve, tri ali več let, se naučijo sprocesirati tisto, kar je lahko in kar je fajn. Kako se to udejani v življenju? Da smo vedno bolj sposobni delati samo to, kar je fajn in ne tega, kar je prav.

Če bi novo tehnologijo znali trezno uporabljati, o tej tematiki sploh ne bi govorili.

Miho Kramlija smo gostili v oddaji "Za življenje": "Mladostniki, ki ne gredo v šolo, ker so po deset ali več ur na igricah, na socialnih omrežjih, se bodo seveda počutili slabo in jih bo strah iti v šolo, ker je to posledica njihovega  nepravega vedenjskega vzorca. Večina slovenskih mladostnikov nima duševne stiske, imajo pa zaradi zgrešenega vedenja duševne motnje. To upam na glas in jasno povedati. Kot sem prepričan, da imamo v Sloveniji dva do tri odstotke mladostnikov, ki so genetsko ali zaradi močnih travm v duševnih stiskah. Ti pa seveda morajo imeti strokovno obravnano in pomoč.

Naučiti se moramo prepoznati med mladostniki napačnega vedenjskega vzorca in med tistimi z duševnimi stiskami. Pošiljamo jih k psihologom, psihiatrom, kjer lahko pridejo do pomirjeval ali antidepresivov. Bomo imeli vedno bolj omamljene mladostnike zaradi nepravih pristopov, ali bomo začeli spreminjati vedenjske vzorce? Smo v našem prostoru v stroki izgubili kompas? Usposobimo jih za zdrav način življenja. Nova tehnologija ponuja fantastične možnosti, toda biti moramo osebnostno zreli, da znamo ločevati med vsebinami."

  V družini, ki je povezana, se v možganih članov proizvede dovolj potrditvenih občutij. Ob takšnem kemičnem procesu se telo sprosti, stresne situacije izzvenijo in imunski sistem se okrepi. Psihični aparat se odpre življenju in ga išče. V družini, ki je povezana, se duša organizira tako, da išče smisel življenja. 

Adaptacija na intenzivnost

»Ko se otrok rodi ima sto milijard možganskih celic. Če ima v zibelki recimo pol leta klasično igračo na vzmet ob počasnem vrtenju, se njegove celice povezujejo na osnovi naravnih dražljajev. Danes pa je zibelka pogosto avtomatično opremljena z elektronsko igračo, ki oddajo intenzivne barve in zvoke, in se njegove celice povezujejo na osnovi intenzivnega. Drage mamice in očetje v zibelki se lahko začne adaptacija na intenzivnost. To pomeni, da se takrat otroški možgani že učijo, da se bo pomirjal, ko bo na elektronski igrači pritiskal, da osliček riga, muca mijavka, on se bo takrat sproščal, mu bo lepo, ... in vse to se odvija na dvajsetih, štiridesetih centimetrih nekega ekrančka in se lahko zapiše."

Neobremenjenost zibelke in otroške sobe

»Če to traja po dve, tri ure na dan, pol leta, leto ali dve, njegovi možgani zaključijo, da je fokus – bistvo življenja na dvajsetih centrimetrih. Ko tega otroka peljemo na travnik, na tistih dvajsetih centimetrih ni te intenzivnosti kot na monitorčku in ga travnik ne more nagovarjati, in mu bo dolgčas, in bo naredil sceno, da gredo čimprej domov. Ko pridejo domov, bo šel takoj na monitorček in se v hipu pomiril, ker se je priključil na vir intenzivnosti, ki jo je dobil v zibelki. Zato mora biti zibelka neobremenjena. Otroška soba mora biti neobremenjena, v njej prva leta otrokovega življenja ne sme biti intenzivnih barv, zvokov, ker so možgani tako hitro dojemljivi, da se začnejo pomirjati s to intenzivnostjo.«

Če mati, ko doji ali ko ga hrani, ne gleda v otrokove oči, ampak je odsotna zaradi zazrtosti v telefon, se – si morete misliti - v otrokovo osebnostno strukturo zapiše, da je aktivnost možna samo ob prisotnosti zunanjega dražljaja.

OTROKU OMOGOČIMO RAZVOJ OSEBNE STRUKTURE

"Pridejo že starši in rečejo, naš otrok ne more jesti, opravljati osnovnih potreb, če ni odprtega monitorčka. In, zdaj si zamislite, če za osnovne aktivnosti otrok rabi zunanji dražljaj, kakšne dražljaje bo potreboval, da se bo umival, se pogovarjal, zjutraj vstal, hodil v šolo, delal nalogem?, vedno bo morala biti neka močna nagrada, ampak to se enkrat zaključi.

Mati, ki pa svojega otroka med dojenjem gleda, ali oče, ko med hranjenjem svojega otroka gleda v oči, pa mu beležita, da je v njem dovolj moči, da osvoji življenje, da je v njem dovolj kapacitet, da iz svojega življenja naredi neko zgodbo. Nimamo nič proti telefončkom ali tablicam, imamo pa proti telefonu in tablici, ko mamica doji, ko se otrok hrani ali gre na stranišče, takrat ne moreta biti prisotna. Lahko pa sta, ko se oče in mama odločita, da bodo skupaj pol ure na tablici ali telefončku, to pa je organizirani čas, ki ga preživijo skupaj in ga tudi zaključijo. Gre za učenje dobrih delovnih navad v rabi spleta in nove tehnologije.«

Oblikovanje družinske kulture pri uporabi sodobne tehnologije 

Miha Kramli je že skoraj trideset let vpet v terapevtsko delo kot vodja Centra za zdravljenje nekemičnih zasvojenosti.

"V vseh teh letih dela je ena od temeljnih stvari, ki sem jo pridobil, terapevtska ponižnost. Center je odprt glede na potrebe ulice in ljudi, zato nismo osredotočeni zgolj na eno zvrst pomoči, odzovemo se na potrebe časa in tudi posameznikov, zato se celoten team izobražuje z različnimi vsebinami. Izzivi so veliki, končno pa Nacionalni inštitut za varovanje zdravja daje smernice kako oblikovati družinsko kulturo pri rabi nove tehnologije. Ne gre samo za časovno omejitev, ampak tudi za prostorsko in za lastni zgled. Že pred rojstvom otroka dajemo staršem znanje, smernice, kako uvajati, seveda tudi z lastnim zgledom, novo tehnologijo v otrokovo življenje."