Blaž Kernel, kaplan v Tolminu in avtor ene izmed delavnic na Stični mladih | (foto: NL)
Blaž Kernel: Kar je proti ljubezni do bližnjega, je nekaj piškavega in bo treba popraviti.
Via positiva Nataša Ličen
Ljubezen je tista, ki izpolnjuje postavo, je zgornjo naslovno misel zaključil Blaž Kernel. Jonova knjiga ga je vedno zelo privlačila, ker je znotraj dvanajstih prerokov poseben, ni klasičen. Jona je upornik, to se mu zdi zabavno interpretirati tudi med mladimi, saj v mladosti običajno prihaja do upora in prav je tako. Jona veruje v Boga, ni pa mu všeč, kako deluje in se mu zato upre. Jona seveda v tem ne gre posnemati, doda Blaž, lahko pa se naučimo, kako Bog tudi preko takšnih upornih ljudi odrešuje. Bog se trudi spreobračati, nikoli pa ne gre preko svobodne volje.
Blagoslov razumem širše, kot blaga-beseda. Prijazna beseda drugim polepša dan, tu je že začetek blagoslavljanja.
Kaplan v Tolminu
Ljudje v Tolminu so simpatični, pravi Blaž, te kraje že od prej dobro pozna, saj je njegova mama domačinka. Tolmin je čudovit, romantičen kraj, med hribi ob Soči, tudi župnija je živa in se veliko dogaja. Na vprašanje, če je v govoru povzel kaj dialekta, pa v smehu odgovori: »Počasi, počasi, ne spet toliko. Mene se rodna postojnščina zelo trdovratno drži.«
V Rim na študij Svetega Pisma
»Sveto pismo me je vedno zanimalo, takoj ko sem znal brati, sem zelo rad prebiral svetopisemske stripe. Zgodaj sem dobil dosti konteksta kako tečejo svetopisemske knjige. Med študijem v Ljubljani me je vsake toliko pritegnila tudi filozofija, toda vedno najbolj Sveto Pismo. S prihodom v Rim sem se začel učiti hebrejsko, ker sem videl, da bom imel s tem jezikom lažji dostop do tekstov Svetega Pisma. Hebrejsko beremo v nasprotni smeri, iz desne proti levi, tudi samoglasniki so drugače zapisani. Tekstu prideš bliže, če ga bereš v izvirniku. Sploh ne gre za to, da bi bil prevod slab, samo določene stvari so enostavno neprevedljive. Tudi zaradi besednih iger ali znotraj slovnice, ko avtor želi kaj poudariti, je težko prevesti zvesto s slovenščino in takrat pomaga kontakt z izvirnikom.«
Za sproti nekaj študentov učim hebrejščino, po zoomu imamo srečanja, dva že prevajata. Sem ponosen nanju. Saj, zastonj ste prejemali, zastonj dajajte, navdušen sem, če ljudi to zanima.
»V župnišču se dostikrat ustavijo tudi turisti iz Italije, njihovi skavti radi letujejo v naših koncih in sem imel dve maši v italijanščini zanje, ker so prosili. Ti kraji so bili vedno zelo povezani z Beneško Slovenijo. Čez mejo se je veliko hodilo po nakupih, vmes je bilo nekaj mrka, zdaj pa se stiki znova krepijo, župani so stopili v dialog, sodelujejo in vzpostavljena je redna linija. Se dela na področju povezovanja.«
»Pokrajjina je odlična, ko sem na vrhu gora, ne preostane drugega kot občudovati Božje stvarstvo pod nami. Veliko se ukvarjam tudi z domačimi skavti, spominjam se v Rimu, ko so šli tamkajšnji skavti lahko le do bližnjih parkov in se tam utaborili, to je bil zanje najbližji možen približek naravi. Ni to to, kaj ne? Mi imavo veliko več možnosti, da se z Bogom srečamo tudi v naravi.«
Občutki tolažbe, ki jih začutimo pri molitvi, so Božji dar.
»Za vsak poklic imamo predstave, hkrati pa je veliko bogastvo prav to, da vsi duhovniki niso enaki. Vsak ima nek svoj način delovanja in prav je tako. Vsak po svoje obdeluje Gospodov vinograd. Ko se pogovarjam z ljudmi, s katoliki tam v Italiji ali tu, gotovo so italijanski dosti bolj odprti, povejo več in iskreno, slovenska duša pa se mi zdi, si ženemo vse zelo k srcu, in se sekiramo za stvari, za katere se ne bi bilo treba. V mojem okolju so ljudje zelo verni, zelo zvesti, naredili bi vse za Božje kraljestvo. Jih moram pohvaliti. Močne so zakonske skupine, veliko imamo molitvenih skupin. Vzamejo si čas, da se povežejo z Bogom.«
