Mikrofon | (foto: StockSnap / Pixabay)
Pluralnost 2.0
Komentar tedna Lenart Rihar
Pluralnost, pluralizacija je ena ključnih besed, ki je bila močno v obtoku konec osemdesetih let, ko je čez socialistično zatohlost zavel prvi piš slovenske pomladi. Pomenila je začetek konca zavratnega enoumja in nas je spremljala še kar nekaj časa v devetdeseta. Potem pa je zlagoma izginila iz vsakdanje rabe, zdela se je nepotrebna, saj smo jo živeli v lahkotni samoumevnosti. Kot postaja očitno, je bila ta samoumevnost veliko preveč lahkotna - kljub opozorilom, ki se zdijo v svoji preroškosti danes neverjetna.
Kar še posebej čudi, je to, da je na nevarne perspektive kazala tudi Evropa, ki je danes sama do vratu v teh nič kaj rožnatih smereh. Ko smo se vključevali v Evropo, so slednjo zanimali predvsem ekonomski kazalci. Nikoli pa ni v precep resno jemala tega, kako se kaka tranzicijska država spopada s posledicami totalitarne preteklosti. Že takrat je bila erozija vrednot močna in do danes je tako naša celina zasukana že daleč v levo.Zdaj je Evropi, kot vse kaže, že nemogoče dopovedati, kaj se dogaja v Sloveniji.
Če se spomnimo na samo dve sliki: najhujše laži o prejšnji vladi so v evropski javnosti padale na neverjetno plodna tla. Komisarka Jourova pa je šla na slovensko ustavno sodišče – tik pred tem, ko je klecnilo pod pritiski in omogočilo ukinitev vsakršne pluralnosti na državni televiziji.
Glede na zapisano, mi je vseskozi uganka, od kje modrost, bistroumnost in daljnovidnost, pa tudi zadostna politična večina, da je bila v parlamentarni skupščini sveta Evrope leta 1996 sprejeta resolucija, ki je zelo natančno napovedala potek spodletele tranzicije.
Tole je njen osrednji stavek: »Nevarnosti, da proces tranzicije ne uspe, so mnogovrstne. V najboljšem primeru lahko oligokracija prevlada nad demokracijo, korupcija nad vladavino prava in organizirani kriminal nad človekovimi pravicami. V najslabši različici lahko pride do žametne restavracije totalitarnega režima, če že ne do nasilnega strmoglavljenja porajajoče se demokracije.«
Ob radikalnem odpravljanju vsake pluralnosti na državni televiziji – poleg vsega drugega, kar se v naši državi dogaja – se sprašujemo, ali tako grobi restavraciji režima sploh še ustreza pridevnik žameten. Vsekakor zahteva več kot nemo opazovanje. Morda nam je nujno pot nehote pokazala ena najvišjih državnih funkcionark. Priznam, da sem prebral le naslov, a mediji so razen redkih izjem do današnjih oblastnikov tako lakajski, da so zagotovo povzeli, kar je želela povedati. Navajali so jo torej, da je družbeno omrežje tviter greznica sovražnosti.
Zato je skrajni čas, da v dobi vse več zamolčanih, manipuliranih ali zlaganih informacij, te poiščete neposredno pri ljudeh in ustanovah, ki jim zaupate.
Na nek način ji ne moremo oporekati, saj po eni strani vemo, da je značilnost teh omrežij, da te lahko hitro zaprejo v mehurček sorodno mislečih, po drugi pa tam čofota tudi sama. Vsekakor je s tem gospa povedala le delček resnice.
Skoraj vsaka stvar na tem svetu ima svojo kanalizacijo, svojo temno stvar, tudi taka, ki je sama po sebi nevtralna, kot je denimo tviter. Da ne govorimo o kaki ustanovi, ki ima čez impozantno ideološko greznico napis: depolitizirano.
Tam ne boste slišali ne o kadrovskem mesarjenju ne o svetovnem rekordu, ki ga je dosegel Boris Tomašič oz. Nova24 tv, ne o podnebnih teroristih ne o gibanju za življenje ne o slovenskem nazadovanju nazaj v enoumje ne o neštetih drugih stvareh.
Tviter pa vse to omogoča. Zato je skrajni čas, da v dobi vse več zamolčanih, manipuliranih ali zlaganih informacij, te poiščete neposredno pri ljudeh in ustanovah, ki jim zaupate. Nihče ti ne brani, da slediš, kaj objavlja ta ali oni. Lahko si pogledaš, kaj misli skrajni politični pol, lahko pa tudi, kaj počne in govori demokratična stran.
Beseda pluralnost, s katero smo začeli, je torej znova o obtoku zato, ker grozi enoumje. Na tvitru oz. X-u je pluralnost še. Pojdite tja in si postrezite. In povejte naprej.
