Vsakdanja duhovna drža je ob molitvi tudi blagoslavljanje. | (foto: PixaBay)
Sonja Pungertnik: Vse bolj se čudim delovanju Boga v življenju slehernega.
Via positiva Nataša Ličen
Ni metode, po kateri bi se lahko naučili dobro živeti odnose. Vsak odnos je treba živeti drugače, je v četrtkovem popoldanskem pogovoru razlagala Sonja. V Božji pedagogiki, v Njegovih zakonih so temelji, po katerih se lahko ravnamo v vsakem odnosu. Poznate Šolo odnosov in odpuščanja?
Vedeti še zdaleč ne pomeni, znati tako tudi živeti.
Odnosi so ena najlepših, pa tudi najtežjih dimenzij človekovega življenja. Kadar se v njih dobro počutimo, so vir sreče, za nas kot za našo okolico. Žal pa smo prav v odnosih mnogokrat ranjeni. Takšne rane, sploh če so globoke, potrebujejo posebno skrb in nego, saj zaznamujejo celotno naše bitje. Vplivajo na osebno počutje in zdravje ter s tem na vsa področja našega življenja.
Zaznamujejo odnos do človeka, ki nas je ranil, kakor tudi naš odnos do sebe, do drugih ljudi, tudi do sveta na splošno in do Boga. Takšne rane more pozdraviti le odpuščanje. Čeprav je odpuščanje Božja milost, pa vendar zahteva sodelovanje človeka. Je proces, ki se ne more začeti, če vanj zavestno in svobodno ne vstopimo.
Kako se prepustiti Bogu in prepoznati Njegovo vlo v našem življenju?
Bog ima roko nad vsem in čudovito vodi naše življenje, tudi ko je težko. Težkih trenutkov se ni treba bati, seveda si jih ni treba želeti, tudi jaz si jih ne, vsekakor niso prijetni, toda ko pridejo, je dobro, da znamo vanje povabiti Boga.
"Skupaj se učimo prepoznavati, razločevati, sprejemati, postavljati meje, izraziti svoja čutenja, zaupati, upati, ljubiti, sočustvovati in odpuščati. Pri tem spoznavamo, da nič od tega ne zmoremo storiti sami, brez "vsepresegajoče" Božje milosti, ki nas ljubeče podpira, sprejema, nagovarja, opominja. Vsak udeleženec omenjene "šole" dobi tudi svojega osebnega spremljevalca.
Verjamem in zaupam, da so znotraj našega duhovnega življenja položeni vsi odgovori za naše življenje.
"Če smo povezani s svojim izvirom, s svojim bistvom, torej z Bogom, pomeni, da živimo to, kar v resnici smo. Če živimo tako, ne pride do frustracij. Če pa si ves čas prizadevamo za nekaj kar nismo, si nismo zvesti, osredotočeni na svoje sposobnosti, gre lahko življenje mimo nas."
"Če nekdo reče, vem na koga se lahko obrnem v stiski, če začutim brezpogojno Božjo ljubezen, ki me ne sili nenehno v lovljenje tuzemeljskih standardov, če vem, da je Bog prisoten v vsakem sočloveku, sem manj nevoščljiva, zagrenjena, sem bolj odprta in polna upanja za prihodnost, ... ter tako naprej, po vsem tem lahko prepoznam, ali se je Bog dotaknil človeka, oziroma Bog se človeka ves čas dotika, če je človek stopil v odnos z Bogom."
Vsakdanje duhovne drže so blagoslavljanje, zavedanje, da je bližnji tudi Božji maziljenec, da se zavedam svoje sodbe, se urim v hvaležnosti.
"S tem prihajam do zavedanja svojega ravnanja in hkrati tako tudi prisluškujem Bogu, naravnim zakonitostim, ki jih morda ne upoštevam in spoznam, da mi prav to dela škodo. tako lahko šele kaj tudi spremenim, najprej je potrebno zavedanje. Ljudje imamo predstave, kaj moramo storiti, da se bodo drugi spremenili. Tu delamo velike napake. Poskrbeti moramo zase, da se sami vedemo lepo, da živimo v ljubezni do sebe, do drugih ljudi, do stvarstva. Ta drža je veliko boljša kot napadi in sodbe drugih."
Bog je v meni in jaz sem v Njem.
To je zelo močna vera. Prepustimo se mu, naj neredi na svoj način. Pusti nam, ker imamo svobodno voljo, da lahko tudi zavozimo. Če se mu prepustiti, pa morda pravočasno zaznamo signal, da se stranpoti izognemo. Treba je delati na sebi, se spoznati, premišljevati v molitvi in ob branju Božje besede, pravi Sonja Pungertnik, ki vodi Šolo odnosov in odpuščanja.
