Ljudje s posebnimi darovi

Komentar tedna | 14.07.2023, 14:30 s. Emanuela Žerdin

Na začetku letošnjega vročega poletja, sem spoznala družinskega očeta Janeza. Bilo je to nepozabno srečanje! Janez namreč ni le oče, on je tudi učitelj, voditelj in zaščitnik svoji hčerki, ki je, kot danes moderno pravimo ,»oseba s posebnimi potrebami«. Povedal mi je, da je upokojeni nadškof Stres enkrat na srečanju skupine Vera in luč, povedal globoko resnico: osebe s posebnimi potrebami so pravzaprav osebe s posebnimi darovi!

Kako globoka modrost! Med nami hodijo ljudje, ki imajo čisto posebne darove. Zato mi dovolite, da sredi julijske vročine te osebe postavim na prvo mesto. Čas dopustov je in upam, da smo prepolni vsemogočih komentarjev, analiz in napovedi o naših politikih, športnikih, medijski znanih ljudeh. Čas je, da spoznamo nekaj čudovitih ljudi s posebnimi darovi.

Oče Janez je o svoji hčerki govoril s toliko ljubezni in iskrenega občudovanja, kot da bi njegova hčerka bila kakšna evropska mis ali vrhunska športnica! A je le dobra srčna oseba, ki ima rada življenje in je od Boga obdarjena, da vidi in doživlja stvari drugače kot mi, ki mislimo, da smo pametni in važni. Ko sem slišala, kako je ponosna, ko sama skuha svojo sladico, ko naredi v delavnici krasno skledo iz gline ali ko skrbi za svojega očeta po smrti mame, verjamem temu, kar je rekel oče - brez nje bi svet bil bolj ubog in temen.

Osebe s posebnimi darovi sem nekega dne srečala v koloni na naših avtocestah. Vemo, da se ceste najbolj intenzivno obnavljajo prav v poletnem času, ko večina ljudi in otrok hiti na morje in si želi čim prej prispeti v rajske kraje dopustov, kjer ne bo ne skrbi ne stresa. Zato so zastoji še toliko bolj nepriljubljeni in šoferji so polni grdih besed, kletvic in norenja, kot da je življenjsko usodna prav tista ura, ki jo izgubijo v prometni gneči.

A tistega krasnega dne se je pred menoj peljal en preprost avto, v njem pa so sedeli mladi veseli fantje, ki so ob odprtih oknih glasno peli, se smejali, zbijali šale... Na drugi strani avtoceste pa je bil vroči asfalt, ki so ga polivali delavci cestnega podjetja – stari in mladi, precej ožgani od sonca, s čeladami in utrujenimi očmi. Če sredi hrupa slišite kakšno besedo, ta prav gotovo ni slovenska! To so naši uvoženi delavci! In tisti fantje so se naenkrat na kratko ustavili, a pisana tetovirana roka je mahajoč vabila enega od delavcev k ograji. Prišel je delavec z belimi lasmi in raztrganimi črnimi rokavicami. A fantje so mu na moje veliko presenečenje izročili litrsko osvežilno pijačo! Nasmeh, ki je ožaril tisti trdi delavski obraz, je bil eden najlepših nasmehov kar sem jih videla! Fantje

s posebnimi darovi ne vidijo le vroči asfalt in zastoje, ampak ljudi, ki so vredni in si zaslužijo, da se zaustaviš in jih presenetiš z dobro besedo i osvežilno pijačo!

Še vedno rada hodim v hišo Ljubhospic izpod Golovca in vedno znova ostanem globoko ganjena zaradi sodelavcev, ki tam delajo. Tudi danes, v tej vročini, tudi sredi poletnih dni so tam ljudje, ki trpijo, umirajo in umrejo. In sodelavci hiše Ljubhospic imajo posebni dar sočutja, ki lajša težke trenutke umirajočim in njihovim družinam. In ne tečnarijo zaradi tega, ker bodo spet morali preložiti dopuste, kajti premalo sodelavcev imajo, ampak stopijo do potrebnih, so z njimi in ob njih ravno takrat, ko jim je najtežje in ko večina ljudi zbeži...Ti sodelavci se trudijo ohraniti človekovo dostojanstvo vse do naravne smrti in jim pomagati, da lahko do zadnjega trenutka živijo polno življenje. In ko jim to uspe, ni pomembno da niso imeli dopusta, saj je za njih privilegij, da so lahko z ljudmi tudi ob odhodu s tega sveta.

Še nekoga bi rada predstavila v vrsti ljudi s posebnimi darovi. To so mnoge neporočene žene, tete, učiteljice, stare dame... Nedavno sem z bolečino in molitvijo spremljala mlado družino, ki gre skozi težki čas skupnega življenja, ko se rušijo odnosi, ko otroci trpijo, ker je med mamo in očetom zrasla velika ledena gora. Mnogi, ki takšno družino poznajo, znajo grdo obsojati vse po vrsti – njo, njega, starše, mlade... Naenkrat se postavijo za vrhovno sodišče nad vse v krizi, kot tisti, ki vse vedo in vidijo. A neka teta s posebnimi darom, je to mlado družino ovila v neskončno ljubezen, molila za njih, govorila z vsemi, prihajala na obiske, in četudi ni vedela kako strokovno pomagati, je pokazala in povedala, da so njena vrata odprta vsem članom te družine in to podnevi in ponoči...

Poletni čas je. Odpočijmo in odmaknimo se od medijskih škandaloznih novic, od ljudi, ki so predstavljeni kot »mali bogovi« in najdimo za svojo dušo in srce ljudi s posebnimi darovi! Veliko jih je med nami, a so nevidni. Ko jih najdemo, se bomo lahko skupaj z Jezusom zahvaljevali za njih: ''Hvalim te, Oče, Gospod neba in zemlje, ker si te stvari prikril modrim in razumnim in razodel malim'' (Mt 11,25).

Blagodejne, mirne, sončne počitniško-dopustniške dneve vam želim!