Novomašnik Blaž Zorko: Stati pred Teboj in Ti služiti

Naš gost | 26.06.2023, 15:20 Mirjam Judež

V oddaji Naš gost smo pred praznikom apostolskih prvakov Petra in Pavla gostili letošnje novomašnike. Nadškofija Ljubljana se veseli z Blažem Zorkom, ki prihaja iz ljubljanske župnije Koseze. Posvečen bo v četrtek, 29. junija, v ljubljanski stolnici. Spoznajmo mladega novomašnika Blaža, s katerim se je pogovarjal Jure Sešek.

Ljubljančan ste, iz kakšne družine in župnije prihajate?

»Doma sem iz Kosez, prihajam iz 6-članske družine, odraščal sem z mlajšim bratom in dvema mlajšima sestrama. V župniji smo bili vedno aktivna družina. Mami je bila učiteljica verouka, z bratom sva ministrirala, preko tega sem začel prepoznavati svojo poklicanost. Prav sodelovanje in povezanost z župnijo je igralo pomembno vlogo pri misli na to, da me morda Gospod kliče, da sem Mu malo sledil, odkril, kaj to pomeni. Za mnoge se je zgodba poklicanosti zgodila v župniji, marsikdo pa ima tudi drugačno zgodbo, kar je obogatitev za nas, ki smo vajeni ozkega pogleda ali smo vajeni funkcioniranja znotraj zaprte krščanske skupnosti v družini in župniji. Stiki v semenišču s takimi, ki ne izhajajo iz tradicionalnih krščanskih okolij, so lepi, nas bogatijo, nam dajo širino.«

Izkušnja na župniji te spodbudi k ponižnosti, ko vidiš, da ne znaš stvari, da tudi če v teoriji nekaj veš, vidiš, da je v praksi drugače. Po drugi strani pa ti dá pogum, da se nekaj dá, da imaš ljudi, na katere se lahko obrneš, jih vprašaš za nasvet.

Ko ste začeli razmišljati, da bi bila lahko to vaša pot, kakšen je bil odziv župnije, družine, prijateljev?

»Nisem kaj dosti govoril o tem. Bolj v notranjosti se je misel na duhovniški poklic gnetla in rasla. Počasi pa so ljudje že doma in v župniji začeli čutiti, da bi bila to lahko moja pot. Ko sem povedal, da sem se odločil za duhovniški poklic, so doma in v župniji to zelo lepo sprejeli, me podprli in me še podpirajo. Župnik je bil pri tem vedno lep zgled in podpora. Še vedno sem povezan z župljani, župnikom, župnija je v pripravi na novo mašo lepo stopila skupaj. Družina mi je vseskozi dala vedeti, da me podpira na tej poti, hkrati pa, da če bi si premislil, se lahko vrnem domov, da me sprejemajo in ne določajo, kaj smem in česa ne.«

Kaj vas je na začetku bogoslovnega študija v semenišču dočakalo in kako se je to razlikovalo od vaših pričakovanj?

»Pri osemnajstih, devetnajstih letih imaš malo bolj idealističen pogled na vse skupaj. V času študija, med 19. in 25. letu, je čas zorenja. Prideš v semenišče, misliš, da se boš pripravljal za duhovnika, potem pa začneš študirati najprej filozofijo. Takrat se ti zdi vse malo brezveze, počasi se grizeš čez uvodne predmete na fakulteti, življenje v semenišču je v veliki meri vezano na študij, vse skupaj diha z utripom fakultete. Počasi ugotavljaš, da moraš opraviti vse študijske obveznosti, nekje zadaj pa moraš ohranjati, gojiti, prepoznavati, ali še vedno ostaja želja biti duhovnik ali se izkaže kaj drugega.«

Najbolj se veselim tega, da bom obhajal sveto mašo in spovedoval, prinašal Boga na oltar in Ga delil ljudem, podeljeval milost odpuščanja pri sv. spovedi. To dvoje me obdaja z mislijo na mojo nevrednost, nesposobnost, skrb, kako bo s spovedovanjem.

Kaj je bilo v letih življenja v semenišču najlepše?

»Več stvari. Najbolj bi izpostavil skupne dogodke, npr. praznovanje Brezmadežne, ki je naša glavna zavetnica. Imamo devetdnevnico pred praznikom, slovesno praznovanje, v prvem letniku postanemo člani Marijine kongregacije, na ta sprejem so povabljeni starši, v zadnjem času, ko nas ni veliko, tudi prijatelji. To je en lep praznik, ki nas poveže med sabo, utrjuje v našem poslanstvu, nas spodbuja v pobožnosti do Marije, povezuje kot bogoslovce in kot duhovnike, ker ostanemo člani kongregacije tudi naprej. V lepem spominu ostajajo majski izleti, ki jih imamo s semeniščem, druga praznovanja praznikov, sproščeno spontano druženje med bogoslovci.«

V času študija v semenišču ste imeli tudi nekaj prakse po župnijah. Želite delati v pastorali, ste bolj študiozni tip in bi nadaljevali študij?

»Bilo je kar nekaj pastoralnih izkušenj. Dve glavni, ki ju doživimo v času študija, sta: v 4. letniku preživljamo vikende na eni župniji in to kar celo leto. Takrat je bilo ravno koronsko leto, ko sem zahajal na župnijo Dob pri Domžalah. Imel sem veliko druženja z župnikom Juretom Ferležem, stika z ljudmi je bilo pa manj. Imeli smo nekaj srečanj po Zoomu, občasno kak obisk pri družinah. V letošnjem letu sem bil diakon v Moravčah, ki so velika, živa župnija. Tam sem učil verouk, imel mladinsko skupino, ministrante, duhovne vaje za birmance. Vidim se v pastoralnem delu, čeprav zna biti verouk precej naporen. To je tisto, kjer lahko najbolj prepoznavam svojo duhovništvo. Ko sem se odločil zanj, se nisem z namenom, da bi bil profesor ali v pisarni, ampak da bi deloval kot župnik na župniji. Izkušnja na župniji te spodbudi k ponižnosti, ko vidiš, da ne znaš stvari, da tudi če v teoriji nekaj veš, vidiš, da je v praksi drugače. Po drugi strani pa ti dá pogum, da se nekaj dá, da imaš ljudi, na katere se lahko obrneš, jih vprašaš za nasvet. Nekaj me bo še življenje naučilo in bo šlo.«

Kaj želeli dati mladim?

»Ključno je, da jih pripeljem h Kristusu, da jim pokažem lepoto življenja iz vere. Marsikdo, ki je v župniji kot mlad, mogoče nekaj tega že ima, ve, da to hoče. Marsikdo je v župniji v skupini, kjer mu je prijetno, a ne ostane blizu Cerkve. Nekomu pri 15h težko pokažeš, kako je vera zanj pomembna. Če takrat obstane v neki skupini, skozi srednješolska leta z nekim spremljanjem, družbo, z duhovnimi impulzi duhovnik lahko mladega človeka vodi po poti vere vedno globlje. Vsakega pa na svoj način po svojih zmožnostih.«

Kako kot mlad fant doživljate družbo sobratov duhovnikov?

»Smo pestra druščina različnih starosti, značajev, različnih življenjskih izkušenj. Vidim, da kljub različnosti uspejo sobivati ali vsaj sodelovati, se povezovati med sabo. Vesel sem, da je v naši nadškofiji precej mladih duhovnikov, da imamo lahko mladi svojo družbo. Pomembno se je znati povezovati, priznati, kar je pozitivnih lastnosti, sposobnosti, imeti temeljno spoštovanje drug do drugega.«

Kaj pa spoštovanje laiške javnosti, morda srečevanje z mladimi, ki veri niso blizu?

»S tem imam zaenkrat nekaj manj izkušenj. Duhovnik velikokrat živi v zaprtem katoliškem krogu. Je kar izziv s kolarjem iti po centru Ljubljane. Ko te pozdravljajo: Hvaljen Jezus, je lepa izkušnja, morda spodbuda za vernega, ki gre po cesti, da tudi on upa svojo pokazati vero, priznati, da nas je nekaj kristjanov na tem svetu. Nevernim pa je tudi lahko znamenje, češ, tudi kristjani so in upajo to priznati. Duhovniki nismo več avtoriteta za družbo kot tako, če pa smo kot družba pluralni, demokratični, odprti, imamo gotovo svoje mesto znotraj tega tudi kristjani in duhovniki.«

Kakšno razliko ste opazili v delu diakona v Moravčah na podeželski župniji, v primerjavi s kakšno ljubljansko? Je utrip drugačen?

»Ja, utrip je vsekakor drugačen. Na podeželju tudi če ljudje niso tako zelo verni, je župnija tam pomemben dejavnik v družbenem življenju. Župnik v Moravčah je bil letos imenovan za častnega občana občine Moravče, kar veliko pove. Tam živi župnija skupaj z družbenim življenjem, tudi ljudje so aktivni v politiki, družbi, župniji na lokalni ravni. Ta povezanost daje en utrip župniji. Medtem je mestna župnija vezana ozko na tisto pastoralo, kamor prihajajo res samo še ljudje, ki pa zares vejo, zakaj so tam. Na podeželju prihajajo iz tradicije, a tudi to je lahko za marsikoga vstopna točka, da vendarle ohranja stik s skupnostjo, posredno z Bogom. V mestu tega praktično ni.«

Je kar izziv s kolarjem iti po centru Ljubljane. Ko te pozdravljajo: Hvaljen Jezus, je lepa izkušnja, morda spodbuda za vernega, ki gre po cesti, da tudi on upa svojo pokazati vero, nevernim pa je tudi lahko znamenje, češ, tudi kristjani upajo priznati, da so, kar so.

Bližate se posvečenju, dnevu, ki ga nestrpno pričakujete. Je veliko strahu ali več veselja in radosti?

»So mešani občutki, ampak prevladuje veselje. Imam dva ceremonierja, domači župnik in družina so se zelo angažirali, veliko različnih ljudi je vključenih v te priprave, želim si, da bi bil to čim lepši praznik zame in župnijo, za vse, ki bodo tam. Se pa ne želim preveč obremenjevati s tem. Pred kratkim sem prišel z duhovnih vaj, ki so pomembnejši del zadnje priprave. Imam pa še nekaj manjših drobnarij, ki jih moram sam postoriti.«

Vaše novomašno geslo je Stati pred Teboj in Ti služiti.

»To me je nagovorilo že nekaj let nazaj, ko sem prebiral članek od pokojnega papeža Benedikta XVI.. Nisem prav zares pomislil, da bi bilo to tudi moje geslo. Potem so se pa stvari tako »poklopile«, da je to postalo tudi moje geslo. Stati pred Teboj in Ti služiti se mi zdi bistvo duhovniškega služenja, poslanstva. Mišljeno je stati pred Gospodom pri maši, pri evharistiji, ampak duhovnikovo življenje naj bi celo bilo stanje v molitvi, življenje v Božji navzočnosti pred Gospodom, po eni strani kot posrednik za ljudi, nekdo, ki prinaša ljudi pred Boga in Ga prosi za njih, po drugi strani pa kot človek, ki stoji pred Bogom, posluša, gleda, meditira, da to, kar prejema, lahko naprej oznanja. Iz tega se rojeva to služenje, ki je posredovanje za ljudi in prinašanje Boga ljudem v molitvi, oznanjevanju, podeljevanju zakramentov in na druge načine, kjer duhovnik vstopa v stik z ljudmi.«

Dobili boste mesto kaplana v eni od župnij. Česa se najbolj veselite in kaj vas že skrbi?

»Najbolj se veselim tega, da obhajam sveto mašo in spovedujem. To sta dva vrhunca tega, kar duhovnik počne: prinaša Boga na oltar in Ga deli ljudem, pa da podeljuje milost odpuščanja pri sv. spovedi. To dvoje me obdaja z mislijo na mojo nevrednost, nesposobnost, skrb, kako bo s spovedovanjem. Imel sem nekaj priprav in verjamem, da bo šlo, preden začneš, je pa vendarle malo skrbi. Razni stiki z ljudmi, skupine … Ne vem, kaj me prav zares čaka. Upam, da si bom znal razporediti čas in smiselno sprejemati odločitve, narediti, kar je duhovniškega dela in hkrati prepustiti, da tudi drugi pomagajo in naredijo, kar lahko.«