Novomašnik br. Drago Ferencek: Zaupaj v Gospoda in delaj dobro

Naš gost | 28.06.2023, 16:18 Mirjam Judež

V minuli oddaji Naš gost smo pred praznikom apostolskih prvakov Petra in Pavla gostili letošnje novomašnike. Nadškofija Ljubljana se veseli z Blažem Zorkom, ki prihaja iz ljubljanske župnije Koseze, iz župnije sv. Križa nad Mariborom bo v duhovnika posvečen Klemen Gartner, v Petrovčah 2. julija ob 16. uri pa br. Drago Ferencek iz reda dominikancev, doma iz župnije Ljubljana - Sv. Križ, kjer bo novo mašo pel 9. julija. Spoznajmo nekoliko drugačno pot do Gospoda, ki jo je prehodil br. Drago, nekoč pevec v black metal bandu in krščen šele pri 33 letih. Z novomašnikom se je pogovarjal Jure Sešek.

Vaša zgodba je nekoliko drugačna kot pri drugih novomašnikih …

»Prihajam iz družine, ki ni bila verna, kar je redkost pri bodočih duhovnikih. So zelo odprti, še posebej mama, ki je krščena, a ni verna. Oče je že 10 let pokojen. Starša sta mi prepustila, da se sam odločim, ali se bom krstil ali ne. Za krst sem se odločil zelo pozno, pri 33-ih letih. Šolal sem se najprej za mesarja, takrat je prišlo tudi do odpora do vere, pel sem v black metal bandu, moja pot je bila kar precej trnova, potem sem se šolal še za živilskega tehnika, končal filozofijo v Ljubljani. Naslov moje diplomske naloge je bil: Iluminacija v Avguštinovi filozofiji. Očitno me je takrat nekaj navdihnilo in sem poklical v domačo župnijo na Žale, javil se je Tomaž Prelovšek, vprašal sem, če lahko pridem na katehument, dejal je, naj pridem, da naslednji teden začnemo. Tako je šlo lepo počasi naprej.«

Škofijski duhovniki so bolj ko ne škofijski samotarji. Pri redovnikih je le nekakšno skupno življenje, čeprav imamo na žalost tudi mi krizo poklicev in so samostani bolj prazni.

Kako ste prišli do dominikancev?

»Gospod Prelovšek me je vprašal na začetku, če bi bral pri maši, sem rekel, da bi. »A bi kdaj še pripravil za mašo?« »Bi.« »Bi odklepal in zaklepal cerkev?« »Tudi to bi.« Prišla sta dva druga duhovnika Alek Zwitter in Peter Možina, s tem sem nadaljeval še pri njih, takrat sem sam pri sebi rekel, če že to delam, zakaj ne bi šel še malo naprej. Takrat sem poklical benediktince, pogovarjal sem se z opatom, potem je pa rekel, da je noviciat v Salzburgu. Rekel sem: »Jaz in nemščina, to pa ne bo šlo.« Takrat mi je v roke prišla knjiga Sv. Dominik, kjer je p. Vanči, Ivan Arzenšek, napisal na koncu, da če kakšnega brata zanima, naj pride pogledat. Res pokličem in prva reakcija patra je bila: "A se hecaš?" Klical sem 8. avgusta, ravno na god sv. Dominika, pojma nisem imel takrat. Prišel sem tja in on je kar s strahom rekel: »Veš, novicat bo v Dubrovniku.« Meni je bilo to super in vse je šlo kot po maslu.«

Kako to, da je v vas zbudilo zanimanje življenje redovnikov, ne škofijskih duhovnikov?

»Dosti sem bral o menihih, ki so me na začetku privlačili. Sčasoma, ko človek neke stvari poskusi, sem videl, da so zame bolj redovniki, ker so malce bolj odprti, je nekoliko več svobode, se gre lahko tudi malo ven. Škofijski duhovniki so pa bolj ko ne škofijski samotarji. Pri redovnikih je le nekakšno skupno življenje, čeprav imamo na žalost tudi mi krizo poklicev in imamo samostane, kjer sta eden ali dva kot v Petrovčah. Razlike so zdaj manjše. V skupnostih, kjer je več bratov, je življenje drugačno, zame boljše, za koga, ki je bolj samotarski, ne, ampak mene bratsko življenje privlači.«

Kakšen je bil ob vaši odločitvi odziv prijateljev iz glasbene skupine, sošolcev s fakultete?

»Nekateri so prekinili stik z menoj, ostali so pa kar lepo sprejeli, smo še vedno v stikih. Jaz se nisem preveč sekiral.«

Kaj je bilo najtežje?

»Privaditi se na skupno življenje, na različnost ljudi. Vedno, ko prideš v neko novo okolje, se je treba privaditi. Če si malo starejši, gre malo težje, ampak je šlo. Pa študij v tujem jeziku. Sem se moral kar hitro naučiti hrvaško. Kar gre …«

Je pa zanimivo, da pridigate že kot bogoslovec, ki še ni posvečen ... 

»Praviloma naj ne bi smeli, ampak pridigamo kot diakoni. Vaje imamo v kapelici. Kar lepo nas pripravijo na pridiganje, ki je eden osnovnih predmetov v našem študiju, ampak na fakulteti na žalost ne. Imamo interne tečaje, kjer pridigamo samo bratom.«

Glede na to, da ste uspešno končali študij filozofije na ljubljanski fakulteti, potem odšli k sosedom v drug jezik in v precej drugačen študij, kakšna je tu primerjava?

»Moram reči, da je bila teologija celo lažja. Študiral sem pri jezuitih na njihovi izpostavi Gregoriane, sledi se programu iz Rima, profesorji so zelo razumevajoči, študij je bil odličen, moram pohvaliti neke profesorje, da boljših ljudi še nisem srečal. Kar takoj ti povejo: Mi hočemo iz vas narediti duhovnike. Vsaka čast jezuitom. V Ljubljani je pa študij kot študij.«

Pred vami je nova maša, ki zahteva veliko organizacijskega in vašega notranjega truda. Kakšni so dnevi pred posvečenjem?

»Kar napeti, sploh, ker sem šele pred desetimi dnevi izvedel, da bom posvečen. Provincial se je šele zdaj odločil. Res se moram zahvaliti p. Ivanu Arzenšku, ki organizira posvečenje v Petrovčah in Petru Možini, ki na Žalah organizira novo mašo. Jaz pomagam bolj ko ne po telefonu, saj dostikrat potujem v Zagreb. Smo kar potujoči red, veliko na poti. Posvečenje bo 2. julija v Petrovčah, nova maša pa 9. julija na Žalah v župniji Sv. Križa, moje geslo je: Zaupaj v Gospoda in delaj dobro, iz Psalma 37.«

Nove maše so dokaz povezanosti župnije. Ponavadi je novomašnik nekdo, ki je bil v župnijo trdno vpet že od malega. Pri vas bo drugače.

»Precej precej drugače. Na župnijo sem prišel pozno, vmes je prišla še korona, mene par let na župniji ni bilo, za kar se župljanom opravičujem. V času korone je bilo s Hrvaške težko priti. To leto sem imel diakonsko leto, kjer sem bil bolj ko ne vezan na vlak, vsak mesec sem šel večkrat v Zagreb, za domačo župnijo ni bilo veliko časa, niti za dopust. Upam, da me bo zdaj nova maša bolj povezala z župljani. Podmladka nimamo, nekdo mora biti na župniji … Saj veste, kako je to …«

Centralni del našega življenja je študij, ampak istočasno tudi kontemplacija. Naš red je bil na samem začetku zelo povezan s cistercijani, tudi habit je zelo podoben njihovemu. Imamo kapuco, rožni venec, kar izhaja iz našega izročila, da je Marija izročila sv. Dominiku rožni venec. Habit je zelo lep in zelo hitro se lahko umaže. (smeh)

Ko boste postali duhovnik, kako se bo poleg tega, da boste maševali in prinašali Kristusa ljudem, spremenilo vaše življenje v samostanu v Petrovčah?

»Precej več odgovornosti bo, tudi na škofiji je problem z duhovniki, premalo jih je, zna se zgoditi, da bomo morali prevzeti še kakšno župnijo. Evharistija bo središče, lahko bom maševal, lahko bom mazilil in delil vse zakramente, razen posvečenja.«

Mislite, da vas lahko čaka še kak dodaten študij?

»Lahko. Ocene imam zelo dobre in če se provincial tako odloči, bo treba iti. Pa ne, da bi si tega želel, saj sem v letih, ko ima človek študija že kar dovolj.«

Nobene nisva rekla o belem oblačilu …

»Naš habit je bele barve, tudi škapulir, kar je znak tega, da smo napol meniški red. Centralni del našega življenja je študij, ampak istočasno tudi kontemplacija, kar izhaja iz naših korenin, ki so meniške. Naš red je bil na samem začetku zelo povezan s cistercijani, tudi habit je zelo podoben njihovemu. Imamo kapuco, rožni venec, kar izhaja iz našega izročila, da je Marija izročila sv. Dominiku rožni venec. Habit je zelo lep in zelo hitro se lahko umaže. (smeh)«

Zanimivo se mi zdi, ko ste rekli, da ste prepevali pri dead metal skupini. Kaj zdaj poslušate kadar imate čas?

»Še zmeraj sem po duši rocker, metalec, ampak poslušam tudi bolj umirjeno cerkveno glasbo, zadnje čase pravoslavno duhovno glasbo, gregorijanski koral. Imamo br. Anta Bobaša, ki vodi rock oddajo Rokaj z Gospodinom, snema svoje rock skladbe, ga moram pohvaliti. Glasba lahko odlično pripomore k evangelizaciji.«