Novomašnik Klemen Gartner: Ti si milina

Naš gost | 27.06.2023, 15:11 Mirjam Judež

V oddaji Naš gost smo pred praznikom apostolskih prvakov Petra in Pavla gostili letošnje novomašnike. Pojd’mo na Štajersko gledat’, kaj delajo! Mariborska nadškofija se veseli novomašnika Klemena Gartnerja iz župnije sv. Križa nad Mariborom, ki bo posvečen v četrtek, 29. junija, ob 16. uri v mariborski stolnici sv. Janeza Krstnika. Z mladim novomašnikom se je pogovarjal Jure Sešek, ki je bil kar rahlo presenečen, ko je ob sklepu pogovora želel še nekaj dodati: »Veste, pri nas doma, posebej pri mojem očetu zelo pogosto velja argument: To sem pa slišal na Radiu Ognjišče. Ko ste me povabili v oddajo, sem bil neizmerno počaščen. Vam in vašim poslušalcem se zahvaljujem in vam na vaši radijski poti želim obilo blagoslova.«

Koliko veselja je v vas pred praznikom svetih Petra in Pavla?

»V meni je veliko veselje, pa tudi pomirjenost, hvaležnost. Nadškofija, ki jo sestavljajo ljudje, ima veliko razlogov za veselje vsak dan. Podobno kot duhovnikov smo veseli tudi vsakega laika, ki se trudi živeti svetniško življenje in sledi Bogu.«

Kaj je vas pripeljalo do odločitve za duhovniški poklic? Prebral sem, da ste se opisali kot: majhen in glasen z mariborskega podeželja.

»Prihajam iz okolice Maribora iz župnije sv. Križ nad Mariborom, to je še mestna občina in dekanija Maribor, je pa to podeželje 20 minut iz mesta, kjer se v bližini cerkve pasejo krave. Kako je prišlo do tega, da sem tu, kjer sem? Deležen sem bil veliko ljubezni in sprejetosti, najprej v svoji družini, pa v domači župniji, v cerkvi, med prijatelji. To mi je dalo misliti. Vedno znova sem bil domač z Bogom v osebni molitvi. Ko sem se oziral nazaj na svoje življenje, sem se vprašal, kaj bi počel. Kaj pomeni to, da sem bil deležen toliko ljubezni in sprejetosti? Tudi jaz bi rad to dajal naprej. Na začetku sem se spraševal, ali je morda duhovništvo tisto, kar je Bog pripravil zame, da sem lahko jaz najbolj jaz. To sem preveril in zdaj stojim pred vami, pred cenjeno mariborsko nadškofijo in prosim, da me posvetijo.«

Užitek mi je spremljati otroke in mlade v današnjem času, ko jim ni lahko, ker je tradicionalna družina v hudi krizi, ker je v krizi tudi naša kultura, kako jih Bog nagovarja, kako se trudijo biti boljši in nekaj narediti iz svojega življenja. Ko smem to opazovati, sem brez besed.

Je bila ta pot podobno običajna, brez padca s konja ali razsvetljenja?

»Ne jaham (smeh). Nisem doživel nadnaravnih znamenj ali podobnih Božjih čudežev, jaz pač ne, šlo je za vsakdanje življenje, ki me je izzivalo in nagovarjalo. Ko se človek sprašuje o življenjskem poslanstvu, igra zelo pomembno vlogo tudi veselje. Jaz sem bil v družbi Cerkve, v družbi Boga vedno vesel. To me je veselilo in to je bil tudi eden od kriterijev za odločitev. Pri veselju ne gre za to, da se človek nenehno smeji in poka vice, ampak gre za notranje veselje, ki pa se kaže tudi na zunaj. Od malih nog sem bil ministrant, sodeloval sem pri animatorjih v sosednji župniji Kamnica, med animatorji sem se počutil zelo domače, na različne načine v različnih župnijskih in medžupnijskih skupinah sem čutil sprejetost in domačnost.«

V letih odločitve za srednjo šolo in semenišče niste bili nikoli v kakih hudih dvomih?

»Dvomi so del vsakdanjega življenja. Vsaj pri meni. Človek nikoli ne more biti 100% prepričan, ker je to vera. In vera je tudi zaupanje. Kljub dvomom, ki so, jaz zaupam in verjamem v Tistega, ki me je poklical. To sedaj zveni strašno pobožno, v času srednje šole pa sem se gotovo spraševal o različnih možnostih svojega življenja, hkrati so mi tudi drugi dajali zanimive ideje, a nekako sem imel v sebi željo, da bi rad preizkusil, preveril, če je zame Bog pripravil načrt v duhovništvu.«

Kaj so na to porekli doma?

»Neskončno sem hvaležen, da sem na koncu slišal besede svojih staršev: Če ti misliš, da boš v tem srečen, te podpirava, če pa si boš premislil, si pri nas doma vedno dobrodošel. To mi je dalo nek dodaten kanček svobode.«

Duhovništvo je tako velik dar, da nanj ne bom nikoli popolnoma pripravljen. Ampak Bog me pripravlja vsak dan znova.

Študirali ste tudi v Rimu in Germaniku, pot pa vas je potem pripeljala nazaj v Maribor, kjer ste že pred posvečenjem vključeni v pastoralno delo.

»Ob vrnitvi v Maribor je nadškof videl, da bi lahko sodeloval z Zavodom Antona Martina Slomška, tam živel, bil duh asistent v katoliški osnovni šoli, vrtcu in dijaškem domu Antona Martina Slomška. Tu sem že dve leti in ne samo, da mi je lepo, da so moji dnevi blagoslovljeni, ampak jaz v tem delu neizmerno in dobesedno uživam. Ljudje me sprejemajo, dobro sodelujemo, kar ne pomeni, da se vedno o vsem strinjamo, znamo pa odločno razpravljati in soočati svoja mnenja. V katoliškem osnovnem in srednjem šolstvu vidim neizmerno priložnost, ki jo ima slovenska katoliška Cerkev in zelo sem hvaležen nadškofu, da me je postavil na Zavod, ki je tako velika pastoralna priložnost. Tam sodelujem po svojih močeh in se tudi zavedam svoje odgovornosti. Užitek mi je spremljati otroke in mlade v današnjem času, ko jim ni lahko, ker je tradicionalna družina v hudi krizi, ker je v krizi tudi naša kultura, kako jih Bog nagovarja, kako se trudijo biti boljši in nekaj narediti iz svojega življenja. Ko smem to opazovati, sem brez besed.«

Raziskava je pokazala, da se sicer vernost in religioznost med mladimi znižujeta, tisti pa, ki ostajajo verni, svojo vero živijo vedno bolj resno.

Ste svoje poslanstvo, veselje začutili, ko ste vstopili v to delo ali ste že v času študija razmišljali, da bi bila ta smer bolj za vas kot delo v župniji?

»Ti mladi ljudje in otroci, ki jih sprejmemo, imajo že neko izkušnjo župnije in to, kar mi spremljamo in opazujemo, je v veliki meri sad katehetov, župnikov, sad teh ljudi, ki se na župnijah trudijo biti z mladimi in jim posredovati veselo oznanilo Jezusa Kristusa in seveda tudi sad njihovih družin. Jaz se nisem pretirano spraševal, katero pastoralno mesto bi bilo zame najbolj primerno. To je pač padlo z nebes kot Božja previdnost.«

Vas po novi maši čaka delo, ki bo zelo drugačno od dela doslej, ko še niste posvečeni?

»Temeljna drugačnost bo v tem, da bom lahko ljudem prinašal Boga preko zakramentov. Hkrati pa bo ostala podobnost in enakost v tem, da bom z ljudmi tam, kjer sem že sedaj. Poslanstvo duhovnika ni, da pridiga, da strogo in strumno uči, ampak preprosto živi ob ljudeh, z ljudmi, uči s svojim zgledom in ko ga ljudje kaj vprašajo, da odločno, spoštljivo in jasno pove, kar ima povedati, oznani tisto, kar mu je bilo zaupano in kar je spremenilo njegovo življenje.«

Kljub dvomom, ki so, jaz zaupam in verjamem v Tistega, ki me je poklical. To sedaj zveni strašno pobožno, v času srednje šole pa sem se gotovo spraševal o različnih možnostih svojega življenja.

Koliko molitve je danes še prisotne v mladem človeku?

»Pred kakšnim testom, kako so takrat mladi goreči in pobožni! Molitev je tudi danes prisotna med mladimi. Tega ne govorim samo iz osebne izkušnje okolja, v katerem delujem, ampak na podlagi laične raziskave. Republika Slovenija vsakih 10 let pripravi raziskavo o mladini (2020 je bila narejena zadnja), sodelujejo univerze in nekateri inštituti. Raziskava je pokazala, da se sicer vernost in religioznost med mladimi znižujeta, tisti pa, ki ostajajo verni, svojo vero živijo vedno bolj resno. Če primerjamo leti 2000 in 2010, se kaže, da se počasi, počasi viša delež mladih, ki vsak teden obiščejo bogoslužje. To je že znamenje, ki nam ga Bog daje, da ne smemo obupati. Bog bo ostal s slovenskim narodom, z Evropo, ker je bil z nami doslej, je in bo ostal z nami. To je moja vera.«

Prav je, da se ustaviva ob vašem novomašnem geslu.

»Izbral sem izsek iz hvalnice Bogu Najvišjemu, ki jo je spisal Frančišek Asiški za svojega brata Leona, ko Boga opiše kot milino. Moje novomašno geslo je: Ti si milina.«

Kako dobro ste pripravljeni na posvečenje in delo, ki mu sledi?

»Duhovništvo je tako velik dar, da nanj ne bom nikoli popolnoma pripravljen. Ampak Bog me pripravlja vsak dan znova. Konkreten primer: tu in tam pomagam dijakom v kakšni učni zagati. Bog me pripravlja na duhovništvo tudi skozi to pomoč. Ko sem tik pred tem, da bi ponorel, mi uspe, da se zadržim in potem na koncu tista naloga kar sama od sebe najde rešitev. Rečem si, da je to vsakodnevna priprava na življenje in duhovništvo.«

Ko se človek sprašuje o življenjskem poslanstvu, igra zelo pomembno vlogo veselje. Jaz sem bil v družbi Cerkve, v družbi Boga vedno vesel. To je bil tudi eden od kriterijev za odločitev za to pot.

Glavne niti organizacije nove maše imajo v rokah drugi. Koliko ste kaj v navezi z njimi? Kaj tisto nedeljo pričakujete v zunanji slovesnosti?

»Jaz sem popolnoma vse zadeve okoli nove maše zaupal ljudem, ki me spremljajo na moji življenjski poti in jaz jim 100% zaupam, da bodo naredili vse, kot se šika. Vsaka nova maša je praznik duhovništva, praznik Cerkve in prav je, da jo pripravi Cerkev, župnija, župnijski sodelavci. Jaz v svojo župnijo sv. Križa nad Mariborom ne dvomim, vem, da bodo vse reči pripravili odlično. Če me vprašate, kako bo izgledalo: jaz nič ne vem. Vsa leta, ko sem prihajal v času študija v domačo župnijo, sem se počutil sprejet in dobrodošel in nimam niti kančka dvoma, da zadeva ne bo izpadla kot so si zamislili in kot Bog želi.«