Ne ga sr** v ljubezni. Popravite sebe, ne partnerja!

Sol in luč | 15.06.2023, 06:00 Tadej Sadar

"Knjigo - Ne ga srat v ljubezni - boste dojeli kot napad na nekatere izmed vaših lastnosti. Nič hudega zaupajte mi, vaša zasvojenost z željo, da imate prav, ko verjamete, kar verjamete, je največja rušilna krogla tega, kar si želite, pa če se tega zavedate ali ne? Pri odnosih vam je več do tega, da imate prav kot do ljubezni same.”

Tako je v knjigi zapisal avtor Gary John Bishop, ki velja za enega vodilnih strokovnjakov za osebnostni razvoj. Avtor več uspešnic s tega področja je ob študiju klasičnih filozofov in ob terapevtskih izkušnjah razvil nov način podajanja nasvetov, ki ga je poimenoval "urbana filozofija" v katerem prevladuje jezik, ki se spogleduje z brutalno in jedrnato resnico, ki se je ne trudi olepševati. Pravzaprav ravno nasprotno. Besede črpa iz pogovornega jezika, ki pa ga uporablja zgolj takrat, ko želi, da bralca pahne iz cone udobja in ga brutalno sooči z resnico. Takšen je že naslov knjige iz katere predstavljamo odlomke: Ne ga srat v ljubezni. (založba Učila) Lahko pa prisluhnete tudi oddaji Sol in luč v katerih smo jih prebrali.

V odnose se podamo z željo, da bi našli nekoga, ki bo rešil naše težave.

Priznajte. Želite si čudovit odnos, ki vas bo izpolnjeval in v katerem boste čutili globoko povezanost. Takšnega, o katerem ste brali, slišali, ga videli ali celo sanjali o njem, kajne? Morda takšnega, kot so ga imeli vaši starši, prijatelji ali takšnega, kot ste ga videli na televiziji. Želite si nekoga, ki bi vas razumel, vi pa bi razumeli njega in na svetu bi bilo vse prav.

Vsi si želimo takšnega odnosa, a nalijmo si čistega vina. Niti sanja se vam ne kaj pomeni biti v resnično dobrem odnosu. Gre za ideal. Prodali so vam ideal, ne da bi vas podučili kaj takšen odnos zahteva. Vsi zelo dobro vemo, kaj si na koncu želimo v dobrem odnosu, a kako priti do tja? Za večino se odgovor zreducira na celo življenje igranja igre na srečo, kjer upate, da boste našli pravega.

Vaše edino pravo upanje da uredite svoj položaj in izboljšate svojo sposobnost vzpostaviti, vzdrževati in ohranjati dobre odnose je, da si najprej priznate, da vaš trenutni odnos preprosto ne deluje. To je bistven prvi korak. Morda menite, da se imate tu in tam v redu, včasih celo odlično. Morda ste mnenja, da ste globoko zabredli. V vsakem primeru morate zabrisati staro skozi okno in ustvariti nekaj novega. Na žalost nas je veliko podobnih človeku z načeto zračnico. Namesto, da bi jo popravil ali zamenjal kot normalni ljudje, se vsak dan na poti v službo ustavimo na bencinski črpalki in jo napolnimo z zrakom. Tolažimo se, da stvar deluje, v resnici pa deluje le toliko, da pridemo do službe. Z vsakim vrtljajem in kilometrom pa tiho pušča. Zrak se neizogibno razblinja. Zato bomo morali že naslednje jutro in jutro zatem ponoviti celoten postopek. Ves ta čas bi zadevo z lahkoto uredili in težavo enkrat za vselej odpravili, a do te točke ne moremo priti, dokler končno ne priznamo, da to, kar počnemo preprosto ni v redu.

Kierkegaard je nekoč takole ubesedil poprej opisano: "Ljudje se sprijaznijo z zanje še sprejemljivo mero obupa, potem pa temu rečejo sreča." Enako velja za naše odnose. Nekateri se sprijaznimo z osamljenostjo. Ohranjamo dobro voljo in vsake toliko pogledamo svetle plati, ko si dopovedujemo, da smo radi samski. Ali pa se sprijaznimo z odnosom, ki v naše življenje prinaša tesnobo, srčno bolečino, utrujenost, zagrenjenost, mi pa si vztrajno zatrjujemo, da je vse v redu. Toda naši odnosi, naj bodo dobri ali slabi, vplivajo na vsa področja našega življenja. Čez čas se tako zelo privadimo te igre, da pozabimo, kaj se gremo. V svoje življenje vgradimo določene stvari in prikrojimo svoje načrte, da se vse lepo prilega. Naučimo se delati z njimi, ne da bi se z njimi zares soočili. Pozabimo kako je imeti avto, ki teče kot namazan ali v našem primeru. Kako je biti v cvetočem odnosu? Ali kot je to povzel Dostojevski: "Laganje samemu sebi je močneje zakoreninjeno v nas od laganja drugim."

Ljudje se sprijaznijo z zanje še sprejemljivo mero obupa, potem pa temu rečejo sreča. (Kirkegaard)

Sami sebi lažemo, potem se pretvarjamo, da tega ne počnemo in to pretvarjanje se v nas tako močno zasidra, da temu rečemo resničnost. Dopovedujemo si, da stvari delujejo, čeprav ne. Dopovedujemo si, da je nekaj v redu, čeprav ni. Vse to se ne odraža le v našem življenju, ampak vpliva tudi na življenja ljudi, s katerimi smo v odnosu. Mislimo, da bi s prizadevanji za izboljšanje odnosa prizadeli drugo osebo ali jo izzvali, a to kar druge in vas v resnici prizadene, je ohranjanje tega načetega nedelujočega odnosa, zaradi katerega sta obe strani na slabšem.

Najprej se morate sprijazniti s tem, da ne obstaja točkovalni sistem: odnesel sem smeti, 3 točke, zlikala sem mu srajco, 5 točk. Ne gre za zbiranje kapitala podjetja. Zakonska zveza ni naložbeni račun za naraščanje vrednosti, za katerega skrbite, da si boste kasneje lahko privoščili malo razvajanja oziroma boste izposlovali, da bo obveljala vaša. Takšno obnašanje je neumno in neučinkovito, hkrati pa zelo verjetno vodi v pogubo. Razumem. Mislim, saj želimo biti pošteni, kajne? Kakor jaz tebi, tako ti meni. V redu. A potem se kar privadite na razočaranja, neizpolnjena pričakovanja, pa tudi neizogibna razhajanja in spore, ki jih bo to sprožilo. Vse to je pretveza ne pa odnos. Nabirate si točke, potem pa čakate, kaj bo storila druga stran. In ko se tehtnica preveč nagne v eno smer? Konec igre.

Vsak dan ste soočeni s situacijami, kjer sicer razumem, da se vam zdi, da nimate druge možnosti kot reagirati, a vam zagotavljam, da obstajajo še druge rešitve. Na vseh področjih našega življenja, še najbolj pa v naših zakonih, nas kar razganja od čustev. Vse prepogosto čez stvari potegnemo črto, ko izgine tista notranja iskrica. Navznoter oprezate za znamenji, najdete jih v drobnarijah v kančku, brezbrižnosti ali vdanosti v usodo, peščici nadležnih navad načinu, kako partner govori, stvareh, ki jih počne. Vse skupaj v mislih povežete v snop dokazov proti partnerju in to obudite v življenje. Naša čustva so res močna in to kar čutimo je pomembno, a to, kar nas meče iz ovinka, je dejstvo, da čustvom pripisujemo vso težo tega vesolja. Ni treba da bi vas upravljala čustva. Vas in vaš odnos lahko vodi višja resnica in ko se boste prepustili njenemu vodstvu, boste veliko bolj izpolnjeni.