Občutljive in čustvene ljudi imamo za krhke in naivne. Pa so res?

Oddaje | 18.01.2022, 17:15 Tadej Sadar

Psihoterapevtka Christel Petitcollin je v svoji dolgoletni praksi naletela na množico ljudi, ki so bili, kot so se imenovali sami, kot iz drugega planeta. • k meni prihajajo z občutkom odtujenosti od okolice in s slabo samopodobo • empatične osebe ne prenesejo, če se drugi počutijo slabo, zato se neprenehoma ukvarjajo z okolico in vzpostavljajo harmonijo • škodoželjnosti si ne morejo zamišljati, zato so zelo ranljivi, če naletijo na manipulatorje

Ocenjuje, da jih je med 15 in 30 odstotki, poimenovala pa jih je »Osebe z umskim presežkom.« V svojem delu z naslovom Kako razmišljati manj (pri nas je izšla pri založbi Učila), je opisala njihov način razmišljanja in delovanja, pasti s katerimi se spopadajo iz dneva v dan in rešitve, kako izklopiti možgane, ki nenehno analizirajo in meljejo podrobnosti medosebnih odnosov. V oddaji Sol in luč smo predstavili nekaj odlomkov iz knjige.

Camille je 20-letna študentka. K meni je prišla na posvet, ker je nesamozavestna. Takoj ko mi začne pripovedovati o svoji težavi, jo preplavijo čustva. Grize ustnice, si pritiska pest na usta, zadržuje solze in se nenehno opravičuje zaradi svoje hiperobčutljivosti, obenem pa se obupano skuša zbrati in pojasniti, kaj jo teži. Postopoma se iz njene pripovedi izriše portret briljantne in ustvarjalne mladenke, ki še ni doživela večjega neuspeha. Pa vendar je začudena nad tem, da izdela vsak semester na fakulteti. Načeloma je vse v redu. Toda kljub temu vse bolj dvomi vase. Že dolgo poskuša razvozlati, kaj je narobe. Preplavljajo jo dvomi, vprašanja in nenavadne ideje, zato vse skupaj kar naprej premleva in čuti naraščajočo tesnobo in pomanjkanje poguma. Depresija je le korak stran.
Camille še zdaleč ni osamljen primer. Tako kot ona številni ljudje vseh starosti prihajajo k meni z istim občutkom odtujenosti od okolice in s slabo samopodobo, iz tega pa izvira miselna preobremenjenost.

Ker sem v svoji praksi pogosto slišala podobne zgodbe, so te pritegnile mojo pozornost. Lahko bi jih strnila v naslednje stavke:

• Preveč razmišljam.
• Moji bližnji pravijo, da sem zapletena osebnost in da si postavljam preveč vprašanj.
• Moji možgani delajo brez prestanka.
• Zdi se mi, da me nihče ne razume.

Občutljivost, tankočutnost in čustvenost so očitno premosorazmerne inteligentnosti. Ljudje, ki premorejo te značilnosti, so prave nitroglicerinske bombe. Ob najmanjšem dotiku eksplodirajo zaradi jeze ali frustracije, predvsem pa zaradi žalosti. Ti preveč intelektualni ljudje so razklani med absolutnim idealizmom in izjemno umsko pronicljivostjo, zato lahko postanejo le avtisti ali revolucionarji. Vedno krmarijo med burnimi sanjarijami in turobnimi mislimi, med naivnostjo in obupom.

Namerno povzročanje bolečine se zdi ljudem z umskim presežkom absurdno. Težko dojemajo, da so nekateri lahko preračunljivi in sebični. Mislijo, da je prijaznost naravno življenjsko stanje, ki se ga ne da hliniti.

Dojemanje ljudi z umskim presežkom poteka v desni možganski polobli. Toda desno možgansko poloblo vodijo predvsem čustva in čutenje. Lahko bi rekli, da informacije prehajajo skozi srce, preden pridejo do možganov. Prav zato skorajda nikoli ne morejo ostati hladni in razumski. Hiperobčutljive ljudi preplavljajo čustva kot neurja, ki jih ni mogoče nadzorovati. Hiperobčutljivost je zelo težavna. Občutku nelagodja, temu, da ne znajo ohraniti nadzora, se pridružita še nerazumevanje lastnih odzivov in neodobravanje okolice. Kajti v naši družbi so občutljivi in čustveni še vedno preveč pogosto obravnavani kot krhki, nezreli in impulzivni in kot take jih imajo za naivne, neumne in nepremišljene.
Ker možgane ljudi z umskim presežkom vodijo čustva, ne znajo izključiti nobenega vidika v določenem položaju. Ljudje z umskim presežkom resnično potrebujejo razumevanje, spodbudo, človeško toplino ter umirjeno in pozitivno vzdušje. Ker je njihov ego zelo šibak, so bolestno občutljivi na sodbe drugih, ne znajo relativizirati stvari in imajo nenehno težnjo po samopotrditvi. Za njih učenje ni učinkovito, če na učitelja in učno snov ne gledajo čustveno. Če jim torej rečemo, da se učijo zase in ne za profesorja ali starše, je to zanje čista neumnost.

Ker se oseba z zimskim presežkom ne more počutiti dobro, če se drugi počutijo slabo, se mora ukvarjati s svojo okolico in vzpostavljati harmonijo, da se končno lahko spet dobro počuti. In ker se empatična oseba počuti slabo, če koga prizadane, je obsojena na prijaznost. Namerno povzročanje bolečine se zdi ljudem z umskim presežkom absurdno. Ker so po naravi nesebični, težko dojemajo, da so nekateri lahko sovražno nastrojeni, preračunljivi in sebični. Ker menijo, da drugi tudi delujejo tako kot oni, mislijo, da je prijaznost naravno življenjsko stanje, ki se ga ne da hliniti. Samodejna zloba in škodoželjnost sta nekaj, česar si ne morejo zamišljati. To se jim zdi popolnoma nesmiselno. Zato so zelo ranljivi, če naletijo na manipulatorje in raznorazne sleparje.
Ker znajo ti ljudje tako dobro brati druge, mislijo, da velja tudi obratno. Če se ljudje ne odzivajo nanje, se jim to zdi tako šokantno in jih tako prizadene, da pomislijo, da drugi to počnejo namerno. Olajšanje je, ko spoznajo, da to ne velja, da večina ljudi ne zna brati nebesednega jezika, da slabo zaznava čustva in ne ve, kaj mislijo drugi. Toda vseeno jim je težko, ker pričakujejo, da bodo nekega dne v zameno dobili pozornost, ki jo sami znajo dajati drugim.

Manipulatorji se ne spremenijo, ker so globoko v sebi ponosni nase in zadovoljni, da so takšni, kot so. Vsi so neumni razen njih.

Ljudje z umskem presežkom imajo razvit sistem razmišljanja, ki ga je zlahka psihološko nadvladati. Njihova osebnostna praznina je za manipulatorje čista radost. Ker so ljudje z umskim presežkom željni intenzivnih, intimnih in toplih odnosov ter so skrajno iskreni, ne vidijo, da jih manipulator želi nalašč zapeljati ali jim preračunljivo laskati. Vse se dogaja zelo hitro in predatorjeva tehnika odlično deluje. Ljudje z umskim presežkom, ki jih nihče ne razume, med iskanjem sorodne duše pogosto mislijo, da so našli človeka, ki jih sprejema takšne, kot so, in ga nočejo več izpustiti. Sčasoma se odnosi seveda pokvarijo in oseba z umskim presežkom poskuša razumeti drugega. Njena intelektualna razvejanost pa jo vodi zgolj v neskončno premlevanje. Zaradi prevelike potrebe po harmoničnih odnosih bo klonila pred vsemi grožnjami in napetostmi, nato pa bo zaradi nagnjenosti k samoomalovaževanju drugim dopustila, da jo okrivijo za vse, kar je šlo narobe. Tako lahko manipulator s svojimi zamislimi zapolni to osebnostno praznino.

Da ljudje z umskim presežkom ne bi bili več lahke tarče narcisističnih sprevržencev, morajo najprej sami sebi priznati, da zlonamernost obstaja. To pa ni majhna stvar. Oseba z umskim presežkom meni, da je v vsakem človeku nekaj dobrega in da nihče ni zloben nalašč. V njihovem svetu sovraštvo, ljubosumje in zamera ne obstajajo. Menijo, da so zlobni ljudje v vsakem primeru zelo nesrečni. Toda to razmišljanje je napačno. Manipulatorji so zelo zlobni, celo okrutni. Čisto zadovoljni so s tem, da so takšni, in zaradi tega nikakor niso žalostni. V zlobnosti in iluziji vsemogočnosti, ki jim jo zloba prinaša, naravnost uživajo. Ko lažejo ali koga prizadenejo, mislijo, da so zelo močni in zelo pametni. To jih navdaja z evforijo.

Oseba z umskim presežkom meni, da je v vsakem človeku nekaj dobrega in da nihče ni zloben nalašč.

Kljub ljubezni in potrpežljivosti, se manipulatorji ne spremenijo, ker so globoko v sebi ponosni nase in zadovoljni, da so takšni, kot so. Vsi so neumni razen njih. Njihov sistem razmišljanja jih odvrača od samokritike: oni so popolni, težava je vedno v drugih. Ko vam obljubljajo, da se bodo spremenili, to počnejo le za to, da vas pomirijo. Dokler ljudje z umskim presežkom tega ne dojamejo, pustijo manipulatorjem, da jih vrtijo okrog mezinca.

Vsaka družba razvije nema pričakovanja in načine skupnega delovanja, ki jih ni treba pojasnjevati, ker jih spontano razumemo. Sprejeti znaki za razumevanje v naši zahodnjaški družbi popolnoma odgovarjajo ljudem s prevladujočo levo možgansko poloblo, saj so ti v večini. Ljudje z umskim presežkom pa tega sveta ne razumejo. Logika leve možganske poloble jim ni znana. Že od otroštva se soočajo z neprijetnimi situacijami, ki jih ne razumejo, potem pa jim očitajo, da so neumni, nesramni ali predrzni. V šoli se tem očitkom pridružijo še novi; da ne sledijo učni snovi, da ne upoštevajo navodil. Njihovi poskusi, da bi pojasnili nesporazume, vse skupaj samo poslabšajo.

Takšni otroci so pogosto nerazumljeni, ker enostavno presegajo intelektualne sposobnosti drugih. Večina ljudi, ki jih obkroža, jih ne razume. Ni jim pripravljena prisluhniti. Niti starši ne razumejo dobro otrokovih potreb, ne znajo odgovarjati na njihova vprašanja in od njih zahtevajo preveč prilagajanja temu svetu. Takrat nadarjeni otroci postopoma začnejo zatirati svoj pravi jaz in se navadijo odgovarjati na pričakovanja okolice. Lažni jaz, ki ga ustvarijo, jim omogoča, da se prilagodijo na to omejujočo okolico, kar pa obenem duši njihovo pravo osebnost.
Za vse te so odrešujoči naslednji stavki:

• Ni vam treba dokazovati lastne vrednosti.
• Popolni ste v svoji nepopolnosti.
• Zadovoljite se s tem, da ste, kar ste.
• Ko boste to dojeli, bo vaša osebnostna praznina izpuhtela.