Kako so praznovali celjski duhovniki?

Novice | 21.06.2023, 09:41 Marjana Debevec

Duhovniki celjske škofije so se v ponedeljek srečali na dnevu spomina na duhovniško posvečenje. Med mašo je svoje duhovnike nagovoril škof Maksimilijan Matjaž. Zbrani so se obenem Bogu zahvalili za duhovnike jubilante, ki praznujejo 25 in 50 let mašniškega služenja. Po sveti maši so imeli 3 delavnice: dve za spoznavanje dveh evangelizacijskih načinov in sicer tečaj alfa in družinska kateheza, ena pa na temo duhovnikovih izzivov v različnih obdobjih duhovnikovega služenja.

V pridigi je škof Maksimilijan izrazil veselje nad zbranim občestvom duhovnikov kot izbranim ljudstvom pred Gospodom, skupaj z upokojenim škofom, duhovniki jubilanti, bogoslovci, diakoni in laiki. To je trenutek, ko lahko milostno kličemo in prosimo Boga, da bi se utrdili kot Njegova družina, kot Njegovo občestvo, kot Njegovi poklicani.

Ob nedeljski Božji besedi je škof zbrane povabil, da bi odprli oči srca in slišali, kaj Božja beseda govori meni osebno, ne kaj bi moral jaz o tej besedi govoriti drugim.

Na srce je položil 7 poudarkov iz nedeljskega evangelija, da bi jih nosili pred Gospoda ter ob njih molili in razmišljali. Poklicani smo, da hodimo za Njim, a ne sami, temveč v občestvu Cerkve, v katero smo poklicani. To občestvo ni bilo idealno ne na prvi dan poklica in ni idealno danes, je pa resnično, Božje in edino, v katerem lahko v polnosti uresničimo svoje življenje.

1. Gospod nas gleda z istim pogledom kot množice v evangeliju, izmučene in razkropljene, kakor ovce, ki nimajo pastirja.

Ta njegov pogled je najprej namenjen njegovim učencem, katere je On izbral in pozna našo izmučenost, izgorelost, naveličanost, bremena, ki jih nosimo zaradi svojih let in zaradi teže poklica ter ljudi okoli nas. To je tisto, kar nas po naravni poti izčrpava in nam jemlje človeške moči, po drugi strani pa, če te stiske sprejemo, lahko postajajo vedno bolj dar, daritev in oltar, na katerem se izvršuje naše vsakdanje bogoslužje. To je naše prvo bogoslužje, kakor bi rekel apostol Pavel. Naša prva daritev je naša nemoč, naša izmučenost, naš obup in naša razkropljenost. Ta se sicer včasih zdi kot rešitev za situacijo, a vsak beg in odmik od središča, od Njega, ki nas je poklical, je odmik, ki ne more biti trajna rešitev.

2. Glejmo Gospoda.

Vsak dan glejmo Njega, ki nas je poklical in ki nas vsak dan kliče in vabi. Za ta pogled pogled h Gospodu si moramo vedno znova prizadevati. Včasih mine dan, ne da bi ga zares pogledali. Opravljamo stvari, da bi bili z Njim, a ga ne pogledamo v oči, v srce, na križ ali med množico. Ta pogled iščemo in od njega živimo. Ta pogled nas pomirja in nas povezuje z bistvenim. Vzemimo si čas za ta pogled, ki mu rečemo molitev, Božja beseda, osebna daritev. Vsi imamo izkušnje razočaranja, ko smo mislili, kako bomo ob skrajšanju časa za ta pogled pridobili čas za kakšne bolj pomembne in koristne stvari. Pa se na koncu ta račun nikoli ne izide.

3. Glejmo ljudi, kot jih gleda On.

Zagledal je množice, ki so bile izmučene in razkropljene, kakor ovce, ki nimajo pastirja. Glejmo jih z Njegovim pogledom, kar nam je najtežje. Lahko je gledati z lastnimi očmi ljudi, ki so do nas prijazni in nam naklonjeni. Vendar če bomo res v vseh ljudeh prepoznavali te izmučene, razkropljene, ki tavajo in iščejo, se nam lahko ob teh pogledih najbolj okrepi naša poklicanost, naša pripravljenost, naša moč, da vztrajamo in hodimo za Njim. Naše prvo poslanstvo je sočutje do ljudi. Nismo bili poklicani zaradi samih sebe, da bi sami sebe odrešili in sebe uresničili, ampak zato da bi služili drugim. To vemo, pa vendarle tolikokrat ostanemo pri svoji daritvi in svoji žrtvi. A samo preko drugega se lahko odpiramo Bogu. Jezus pravi: Karkoli ste storili enemu mojih najmanjših bratov, ste meni storili. Govori o najmanjših bratih, tistih, ki so v stiskah, ki nam niso naklonjeni, ki nam ne vračajo z dobrim, ampak so potrebni, da preko nas začutijo Božje usmiljenje, Božje odpuščanje, Božjo lepoto in Božjo širino. Pogled na to revščino današnjega časa naj okrepi našo gorečnost in našo vero. Papež Frančišek nas spodbuja: Nosilna pregrada, ki drži pokonci življenje Cerkve, je usmiljenje. Verodostojnost Cerkve je v tem, ko hodi po poti usmiljenja in sočutne ljubezni.

4. Žetev je velika.

Božja žetev je velika. Božja milost in Božji darovi so veliki tudi danes. Ne odgovorimo na ta stavek s našim refleksom, da nas je malo, ubogi mi, ampak ostanimo pri tem, da je žetev velika. Ob tem se nam morajo odpirati oči in srce za prepoznavanje teh velikih darov, ki jih Bog prebuja v tem času. Tudi danes so Božji darovi v obilju navzoči. Naša naloga je najprej prepoznavati te darove, to Božjo obilno žetev, ki je sad Božjega delovanja. Naše delo pri tem je prepoznavati veličino te žetve, te velike Božje darove. Samo na ta način se lahko počasi osvobajamo svojih načinov, svojih predstav in predsodkov, kako bi si mi želeli, kakšno žito bi poželi, kakšno moko bi imeli itd. Pozabljamo, da je Jezus rekel: "Pustite ljuljko, da raste skupaj s pšenico do dneva žetve." Dejstvo je, da je ljuljke ogromno, ampak puliti jo na človeški način z našo močjo pomeni, da pomendramo tudi žito in pogasimo tleči stenj. Naš pogled naj bo usmerjen Nanj, ki daje rast. Njemu se zahvaljujmo za darove. Potem bomo prepoznali znamenja časa pa tudi načine, kaj lahko mi pri tem naredimo.

5. Poklical jih je po imenu.

Ključno je, da se prepoznam poklican po imenu kot jaz. Ne kot neka masa ali idealna podoba. Bog me kliče s temi darovi, s to milostjo, s tem telesom, s katerim me je zasnoval v naročju moje matere, s tem značajem, s to krvjo. Ko so apostoli našteti po imenu, se v njih kaže njihova človeškost, njihova različnost, njihova nevrednost, hkrati pa Božja milost in izvolitev. Prav tak si izbran. Apostol Pavel, ki je najbolj izkusil, kako je bil nevreden poklican, pravi: "Bog nam izkazuje svojo milost in ljubezen s tem, da nas je Kristus poklical, ko smo bili še grešniki. Koliko bolj bomo sedaj po njem rešeni greha, ko smo po njem sprejeti v njegovo živo telo, ki je Cerkev in po katerem se po zakramentih vsak dan pretaka njegovo življenje." To je tisto, kar Pavel v pismu Rimljanom najpogosteje pojavlja. V Rim 5, ki je poglavje milosti, primerja prvi greh s tem, koliko več milosti je prišlo po Kristusu k nam kot rešitev. Med naštetimi imeni apostolov je tudi Juda Iškarijot, smo vsi mi. Samo, če bomo sprejeli svojo poklicanost v ponižnosti, bomo lahko svobodni sposobni živeti v občestvu s samim seboj, z našimi najbližjimi, s Cerkvijo in z ljudmi, h katerim smo poklicani. Poklical nas je po imenu, da bi bili z njim in dal nam je moč, da bi izganjali hude duhove. Temelj vsake prenove, tudi sinodalne, je, da ločujemo med duhom Boga in duhom hudiča. Moč nad hudim duhom imamo samo, če ga prepoznamo.

6. Oznanjamo nebeško kraljestvo, ki je že tukaj.

To je srčika vsakega oznanila – Božje učlovečenje po Jezusu Kristusu, ki je prevzel vso našo človeško resničnost in nas v vsem izroča Bogu. Bog je trajno navzoč v vsem. V Njem živimo, se gibljemo in smo. To je moč nebeškega kraljestva. Najboljša podoba za to je zagrinjalo, ki se je v templju ob Jezusovi smrti razpolovilo od vrha pa do tal, kar pomeni, da ima vsak človek dostop do Boga. Oznanjajmo to besedo, to moč in resnico, ki je resnica nebeškega kraljestva, ki je tudi za nas vir moči in zaupanja.

7. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.

Ob vseh odpovedih, nerazumevanju in nehvaležnosti ljudi bi si duhovniki lahko začeli govoriti, da smo pravzaprav podcenjeni, da ljudje ne vidijo, kaj vse smo naredili. Po naravi se taka drža veča, ko se večajo leta. Ves čas poteka boj s to skušnjavo, ki je izvorna skušnjava iz rajskega vrta – vzemi si to, kar ti pripada. Ker ti nekdo nečesa noče dati. Zato je to srčika izvirnega greha, ki je bila s Kristusovo daritvijo, ko je sam sebe popolnoma izničil, podobo hlapca vzel nase in s to držo vstopil v naš greh ter ga izničil. Vsak dan se moramo boriti proti temu grehu, proti tej skušnjavi, da bi si sami poplačali ali izstavljali račune za vse, kar smo naredili. Dejanje ljubezni pa osrečuje samo, ko je brez računa. Prosimo za dar Svetega Duha, da bi se lahko zavedali in sprejeli zastonjskost tega poklica in veličino tega daru, ki nam ga Gospod daje. Da bi mu verjeli, da nam je dal vse, kar potrebujemo in da način, kako to dobivamo, izbira On. Prepoznavati Božjo voljo pomeni prepoznavati pot do polne sreče in usresničenega življenja.

Kardinal Parolin je včeraj pri maši ob zaključku foruma za mir in dialog na Balkanu med drugim rekel, naj ne izgubimo poguma, tudi ko ne gre vse tako, kakor bi pričakovali. Bog nas odrešuje tudi po preizkušnjah in razočaranjih. Občestvo učencev, za katerega si boste prizadevali, je samo po sebi najbolj učinkovito sredstvo oznanjevanja, hkrati pa tudi sredstvo in moč za borbo proti hudemu duhu, ki nas ubija prav na tem področju edinosti in sporov.