Pisana pahljača opozorilnih znamenj
Komentar tedna | 16.06.2023, 14:52 Lenart Rihar
Trdo srečanje Titanika z ledeno goro je skozi večino potnikov brez dvoma poslalo streznitveni impulz. Če bi takrat lahko še kaj ukrenili, bi zagotovo. Ko človek gleda slovensko situacijo, pa vidi vlak, na katerem strojevodja in potniki mirno spregledujejo opozorilna znamenja, da jih za ovinkom čaka nesreča, če ne bodo ničesar ukrenili. Če bodo oni s škarjami in platnom še naprej delali slabe stvari, samo peščica opozarjala, drugi pa gledali stran.
Je treba našteti kaj od pisane pahljače opozorilnih znamenj?
Ta teden smo bili priče podatku, da se je samo v enem mesecu industrijska proizvodnja v Sloveniji skrčila za 8 odstotkov. Povprečje v EU se je dvignilo za odstotek. Se še spomnite, kako je bila naša država pred dvema, tremi leti gospodarsko uspešna, na vrhu evropskih in svetovnih lestvic – kljub pandemiji? Se spominjate, da se nam je to dejansko poznalo pri družinskih proračunih? Zelo smo zdrknili tudi po predvidljivosti gospodarskega okolja, tako da se nas bodo tuja vlaganja še bolj izogibala. Pa sploh imamo največji padec gospodarske rasti med državami EU.
Podražile so se avtocestne vinjete, med tem ko vsak dan poslušamo o neskončnih zastojih, mediji pa nam perejo možgane s tem, da boljše in večpasovne ceste niso rešitev itd.
Ta teden smo izvedeli tudi, da je uspeh podaljšanje čakalnih vrst v zdravstvu, medtem ko so vrgli stran 110 milijonov, ki naj bi jih skrajšali.
Prav tako so vrgli stran nekaj milijonov samo zato, da ne bi kupili vojaških oklepnikov. Tudi to je bojda uspeh.
Ta teden smo izvedeli, da se bo drastično podražilo bivanje v starostnih domovih, saj je koalicija izničila zakon o dolgotrajni oskrbi in odrekla sofinanciranje stroškov.
Dobili smo izdelek državnega cenzurnega organa za uvajanje verbalnega delikta.
Dobili smo sodbo naših sodišč, da se demokrate, kot je denimo Bernard Brščič, sme zmerjati z žaljivko fašist.
Vse bolj je zaznavno negativno učinkovanje prisilnega dviga minimalne plače. Cene hrane stalno naraščajo. Prav tako elektrike in energentov, čeprav je cena nafte na svetovnih trgih na eni nižjih stopenj. Takole pravi direktor enega od starostnih domov: »Strošek živil je letos za okoli 30 odstotkov višji kot v istem obdobju lani, strošek elektrike pa za okoli 200 odstotkov. V letu 2022 smo za elektriko plačali povprečno 8.300 evrov na mesec, letos pa 25.600 evrov.«
No, v tem tednu smo po dobrem letu dni dočakali drugi državniški obisk predsednika vlade. Se še spominjate, kako so si ugledni tuji državniki podajali kljuke tako rekoč dnevno in so povabila v najuglednejše države deževala? Obisk na Dunaju ni bil ravno uspešna zgodba. Če se domači javnosti da prodajati, da je omogočanje ilegalne migracije nekaj dobrega, se Avstrijci seveda ne pustijo motiti in normalno ščitijo svoje meje.
Sposobnost levih vlad, da državo spravijo na kolena v ekstremno kratkem času, je naravnost osupljiva. Vendar ni nobenih izrednih razmer, kot so jih mediji in protestniki ustvarjali, ko nam je šlo dobro. Zdaj je vse lepo pokrito, tako da kakega splošnega nezadovoljstva med ljudmi ni na vidiku. Nekateri opozarjajo celo na to, da tokrat niti ni bilo volilnih prevar, češ da so ljudje pravzaprav vedeli, kaj volijo. Lahko so slišali komaj kaj zakrinkane napovedi, da bodo čim bolj izničili delo prejšnje vlade, da ne bo boljše prometne infrastrukture, da bodo podpirali sorodne parapolitične organizacije, da bodo na RTV uničili, kar je pluralnega, da bodo obdavčevali, da bodo zatirali zasebno pobudo itd. Ljudje so lahko videli, da se pomladno stran zmerja s fašizmom. In ljudje so na volitvah kljub temu glasovali, kot so. Potem so bili še referendumi in spet so podprli uničevanje dolgotrajne oskrbe, zmanjšanje plač.
Seveda so ljudje lahko slišali, kaj jih čaka. A vse je bilo zapakirano manipulativno, manihejsko, orkestrirano, na ozadju neredov, cepljeno na neštete poganjke, ki segajo v totalitarno državo in grejo obenem vštric s sodobnimi levičarskimi tokovi. Tako ni tako preprosto videti oz. predvideti ledene gore. Vsaj ene generacije, ki je vedela, zakaj se je želela znebiti Jugoslavije in socializma, pa ni več. Splet teh okoliščin usodno sooblikuje volilne rezultate, s katerimi se moč izvorno demokratičnih strank krči. A odpira se veliko vprašanje, kako je tista generacija, ki je ni več, uspela vzgojiti mlajše rodove. Razmislek o tem bo moral počakati na enega od naslednjih komentarjev.
