Vlada med spominsko slovesnostjo ukinila narodni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja

Novice | 17.05.2023, 12:21 Alen Salihović

V Sloveniji bi morali danes obhajati narodni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, a ga je vlada Roberta Goloba sinoči z odlokom odpravila. Civilna iniciativa Prebudimo Slovenijo, Vseposvojitev, Nova Slovenska zaveza in Združeni ob lipi sprave so še pred ukinitvijo pripravili spominsko slovesnost na Trgu republike v Ljubljani. Zbrane sta nagovorila predsednica Civilne iniciative Prebudimo Slovenijo Vlasta Doležal Rus in predsednik Nove slovenske zaveze dr. Matija Ogrin. Slednji je tako kot prvak SDS Janez Janša in publicist dr. Aleš Maver nad ukinitvijo obeleževanja tega dne ogorčen. V kulturnem programu so sodelovali misijonar Pedro Opeka ter umetniki Marko Fink, Pavle Ravnohrib, Ana Dežman in Drago Arko.

Za nacionalni dan, ki ga je vlada odpravila, je bil 17. maj izbran zato, ker so ta dan leta 1942 partizani 1. čete Šercerjevega bataljona v soteski Iške umorili 49 oseb romske in štiri slovenske narodnosti, med žrtvami pa je bilo tudi 24 otrok.

V preteklih desetletjih je bilo več kot dovolj pričevanj, raziskav, dokumentiranja o temnih pegah naše zgodovine

»Elita naroda, med njimi mnogi umetniki, znanstveniki, duhovniki, zgledni očetje in matere so bili po revoluciji prisiljeni zapustiti Slovenijo. V tujini so s svojim delom, s svojimi dosežki postali ponos domovine in tudi nosilci visoke kulture. Ko so znanost, umetnost, duhovna kultura ... v domovini trpeli pod ideološkim nasiljem, so gojili svobodno misel in ohranjali kondicijo slovenske kulture in omike. Mnogi naši rojaki se danes izogibajo misli na te mračne zgodovinske dogodke. Nočejo misliti nanje. Morda tudi zato, ker ne verjamejo, da se je kaj tako nečloveškega sploh lahko zgodilo. Do neke mere jih razumemo, ko kričijo svoj: pustite nas živeti! Toda križ zgodovine je tu, in treba ga je prepoznati in nositi. Šele po priznanju resnice lahko smelo naredimo naslednji korak. V preteklih desetletjih je bilo več kot dovolj pričevanj, raziskav, dokumentiranja o temnih pegah naše zgodovine. Zato si glede preteklosti ne moremo več zatiskati oči. Tudi ni dovolj, če le zamenjamo preživele spomenike, rekoč: niso več aktualni. Komunistično nasilje je na ozemlju današnje Republike Slovenije od poletja 1941 do januarja 1946 terjalo na deset tisoče nasilnih smrti civilnih oseb in vojnih ujetnikov. V desetletjih totalitarne vladavine je bilo z vsemi oblikami kršenja človekovih pravic in svoboščin prizadetih več sto tisoč prebivalcev Slovenije. Nad delom naroda je bil storjen genocid,« je dejala Vlasta Doležal Rus.

Slovenski narod je potreben zdravljenja, da ne bodo naslednji rodovi tavali v zaslepljenosti

Nadaljevala je, da se je zlo, ki so ga drug drugemu storili mnogi naši rojaki in je prizadelo mnoge Slovence, globoko zažrlo v nas in ga v podzavesti nosimo s seboj. »Preganja nas kot moraste sanje. Moramo se jih rešiti. Rešiti tako, da sebe in druge razsvetlimo s svetlobo resnice in priznanja ter zdravimo z balzamom odpuščanja in empatije. Slovenski narod je potreben zdravljenja, da ne bodo naslednji rodovi tavali v zaslepljenosti, zamerah ter mržnji do drugače mislečih. Nihče ne bo obudil ugaslih življenj, lahko pa spoštljivo varujemo spomin na te dušice. Jaz bom nocoj prižgala svečko za ljudi iz moje širše družine,« je povedala.

Za mrliškim listom stoji bitje neke neponovljive osebe

Zbrane je nagovoril tudi predsednik Nove slovenske zaveze dr. Matija Ogrin, ki je obžaloval, da je vlada ukinila dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Pozval je k izdaji mrliških listov za vse pobite, saj je mrliški list odtis življenja, ki je bilo pretrgano. »Za mrliškim listom stoji bitje neke neponovljive osebe. Zato je mrliški list minimalni izkaz spoštovanja države do pokojnega človeka,« je povedal Ogrin.

Breme dokazovanja smrti svojih bližnjih mora z ramen svojcev prevzeti država in po uradni dolžnosti to storiti sama

Dodal je še: »Vsi ostali tisočeri pobiti ne obstajajo v nobeni uradni evidenci Republike Slovenije. Za državo so še vedno ne-osebe. O njih, ki so prestali tolikšno krivico, tolikšno bolečino smrti, država Slovenija ne ve, kdo so in od kod; ne ve, kako jim je ime; ne ve, koliko jih je. Čigava je ta država? Mar smo tujci v njej? Tako ne more ostati. Zato pošiljamo ljudje dobre volje naši državi nujen poziv, ki ga bomo jutri v Državnem zboru predali predsednici Komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Državljani Slovenije ob dnevu spomina na žrtve komunizma v spoštovanju njihovega trpljenja in krivične smrti pozivamo državo Slovenijo, naj pripravi javno dostopno evidenco žrtev komunističnega nasilja nad Slovenci. Breme dokazovanja smrti svojih bližnjih mora z ramen svojcev prevzeti država in po uradni dolžnosti to storiti sama. Mnoge žrtve niti nimajo svojcev. Država naj z vpisom v evidenco žrtev vsem pokojnim zagotovi ne le elementarno pravičnost, marveč jim izkaže osnovno spoštovanje z uradnim priznanjem, da so te osebe nekoč živele in so zdaj pokojne. Tako bodo žrtve komunizma vsaj uradno ponovno vključene v slovensko občestvo. Seveda je tukaj še mnogo tistih, ki so zagnano pomagali pri organizaciji: moralno, duhovno in materialno. Bog povrni. Na koncu: dragi navzoči na trgu: brez vaše empatije in razumevanja resnice, bi se moraste misli v nas samo še bolj kopičile. Tukaj smo zaradi upanja in veselja do življenja, ki si ga ne bomo pustili vzeti. Naj to izraža zadnja pesem, ki jo bomo zapeli kar vsi skupaj.«