Nataša LičenNataša Ličen
Aleš KarbaAleš Karba
Tanja DominkoTanja Dominko
Nadškof Alojzij Cvikl (foto: Izidor Šček)
Nadškof Alojzij Cvikl | (foto: Izidor Šček)

Nesebična odprtost za bližnjega ustvarja v našem srcu pogoj za mir

Duhovnost | 14.05.2023, 07:00 Alen Salihović

Mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl je na 6. velikonočno nedeljo v Duhovnem nagovoru med drugim dejal, da mnogokrat preveč mislimo samo nase in je naša ljubezen sebična. »Takšna ljubezen je le bleda senca resnične brezpogojne ljubezni, ki se daruje za dobro drugega. Le brezpogojna ljubezen, darujoča se ljubezen nam odpira vrata v nebeški Jeruzalem,« je dejal.

Drage poslušalke in poslušalci!

Ljubezen potrebuje ceste, po katerih hodi. Abstraktne ljubezni ni. Ljubezen potrebuje jezik in potrebuje geste, preko katerih postaja vidna.

Ljubezen potrebuje prostor, kjer lahko raste, kot rastline v vrtu. Zunaj vrta je zemlja poteptana od mimoidočih.
Prav na teh človeških modelih želi Jezus pokazati posebnost njegove ljubezni. Če je naša človeška ljubezen lov na srečo ali zadovoljitev naših potreb, je Božja ljubezen agape, ki je eno samo razdajanje. Jezusova edina želja ob slovesu od učencev je bila, da bi ostali v njegovi ljubezni. On jim zagotavlja, da bo ostal z njimi, oziroma z nami. Kadar je ljubezen pristna, je sposobna premagati vsako razdaljo. Ravno po izkušnji prvih učencev smo lahko prepričani, da Gospodova navzočnost nikoli ne mine: »Ne bom vas zapustil sirot!« (Jn 20,18). To je obljuba, ki jo je Jezus dal vernikom vseh časov. Postati sirota pomeni čutiti praznino, pomeni biti osamljen in prepuščen samemu sebi. Krščanska skupnost ni Jezusova skupnost, če ni skupnost ljubezni. »Kakor je mene ljubil Oče, sem tudi jaz ljubil vas, ostanite v moji ljubezni!« Brez ljubezni je skupnost, Cerkev, »brez duše«, lahko bi jo imenovali »brneč bron« (1Kor 13).

Prve krščanske skupnosti so se tega zelo močno zavedale. Da bi lahko živele to ljubezen, ki je zastonjska, ustvarjalna in občestvena, so si prizadevale živeti v odprtosti delovanju Božjega Duha. Tako nam današnji odlomek iz Apostolskih del (15, 1-2.22-29) poroča, da nam dosledno spolnjevanje pravil ne jamči, da pridemo v nebeško kraljestvo. Zato je potrebna vera v Jezusa Kristusa in življenje po zapovedi ljubezni, ki jo Jezus polaga v srce slehernega kristjana.

Apostol Janez nam v knjigi Razodetja (21,10-14.22-23) opiše svoje videnje nebeškega Jeruzalema, ki kar žari od prekrasne svetlobe Božjega veličastva. Od te lepote in popolnosti je bil očaran. Kar je opisal, je bleda senca tega, kar nas čaka v nebesih. Naše besede namreč ne morejo izraziti Božjega življenja, ki presega vse čutne zaznave.

Bog je popolnost sama, zato ne potrebuje ne sonca ne lune, ampak sije v najlepšem sijaju. To je pripravil tudi za nas, ko se bo končalo naše zemeljsko romanje in bomo prispeli v Očetovo hišo.

Evangelist Janez (14,23-29) nam posreduje Jezusovo priporočilo, kako priti tja, da se ljubimo med seboj. Tega, ki ga imaš rad, se držiš in skušaš zmeraj ostati v njegovi bližini. Ljubezen je namreč vezni člen, ki združuje med seboj različne pole in ustvarja skupnost. Popolne skupnosti pa nismo sposobni ustvariti sami. Zato Jezus ob svojem odhodu v nebo učencem obljubi Duha Tolažnika, ki je Duh resnice. To je dar, ki ga Jezus daje Cerkvi. Tolažnik je kot odvetnik, kot naš zagovornik, ki nas zagovarja v procesu, ki ga svet vodi proti nam, da bi nas prestrašil, v nas zbudil občutek krivde in se nam posmehoval. Sveti Duh Tolažnik se bori, tako kot oče za svojega sina. Gre za izredno globoko ljubezen. Svet pa vidi samo zunanjost, ne pride do globine srca. Zato svet tudi ne more videti Božje navzočnosti, ker vidi le to, kar človeka vodi k užitku, zadovoljevanju svojih potreb in trenutni sreči. Kdor vidi le zunanjost, zunanje podobe, nikoli ne bo mogel okusiti Božje lepote, kajti to odkrijem le v globini srca. Gre za način, po katerem bo Vstali Gospod ostal pri svojih učencih. Če bomo poslušni Svetemu Duhu, bomo ob pravem času dobili navdih za pravilno ravnanje. Jezus pravi učencem, da bi se veselili, da gre k Očetu, če bi ga ljubili.

Mnogokrat preveč mislimo samo nase in je naša ljubezen sebična. Takšna ljubezen je le bleda senca resnične brezpogojne ljubezni, ki se daruje za dobro drugega. Le brezpogojna ljubezen, darujoča se ljubezen nam odpira vrata v nebeški Jeruzalem. Nesebična odprtost za bližnjega ustvarja v našem srcu pogoj za mir, ki ga svet ne more dati, da ga lahko samo Bog. Zato nas današnja Božja beseda vabi, da stopimo na pot vere, upanja in ljubezni, da bo naše življenje slavilo Boga in bo v službi našim bratom in sestram, ki nas potrebujejo.
Na svetu ni nobenega instrumenta, s katerim bi mogli meriti svojo ljubezen do Boga. Dano pa nam je področje za preverjanje: občestvo, naša župnija, Cerkev, v kateri se uresničuje edina Jezusova želja: »Kdor mene ljubi, ga bo ljubil moj Oče in jaz ga bom ljubil in se mu razodel!« Znotraj naših občestev v moči Svetega Duha, lahko živimo in rešujemo izzive in probleme, s katerimi se danes srečujemo: to je problem sožitja, solidarnosti, sprave.

Vstali Gospod nas ne bo pustil samih, ampak bo z nami, kot Tolažnik, pomočnik in svetovalec.

Amen

Duhovnost
Mami je bila na veliko noč pri sestri na obisku. Premik na drugo lokacijo je bil cel podvig. :) (photo: Urša Sešek) Mami je bila na veliko noč pri sestri na obisku. Premik na drugo lokacijo je bil cel podvig. :) (photo: Urša Sešek)

Skrb za ostarelo mami

Živimo v hiši skupaj z mamo, ki ima 85 let. Po možganski kapi 11 let nazaj se je življenje zanjo močno spremenilo. Spremenilo se je tudi za tiste, ki živimo z njo in skrbimo zanjo: to sta sestrina ...

Ta konec tedna priložnost za spoznavanje kakovostne arhitekture (photo: odprtehise) Ta konec tedna priložnost za spoznavanje kakovostne arhitekture (photo: odprtehise)

Dobra arhitektura ni modna muha.

Odprte hiše Slovenije, vseslovenski tridnevni arhitekturni festival, letos že petnajstič po vrsti odpira najsodobnejšo slovensko arhitekturno produkcijo, nove in prenovljene arhitekturne projekte ...