Kaj želi nova tajnica SŠK postaviti na prvo mesto in katerih vprašanj se boji?

Utrip Cerkve v Sloveniji | 17.04.2023, 06:00 Petra Stopar

Svoj petletni mandat generalne tajnice Slovenske škofovske konference 17. aprila uradno začenja s. Marija Mojca Šimenc. Je četrta oseba na tem položaju v 30-letni zgodovini delovanja SŠK in prva ženska, ki so ji škofje zaupali to službo. Nasledila bo dosedanjega dolgoletnega generalnega tajnika p. dr. Tadeja Strehovca, pred njim pa sta to službo opravljala dr. Andrej Saje in dr. Anton Štrukelj. S. Mojca Šimenc pravi, da bo na prvo mesto postavila vrednoto spoštovanja do vseh prebivalcev Slovenije, vernih in nevernih.

S. Mojca Šimenc prihaja iz redovne skupnosti Hčera Marije Pomočnice ali don Boskovih salezijank, kjer je sklenila drugi mandat predstojnice slovensko-hrvaške inšpektorije Hčera Marije Pomočnice.

Nad povabilom v službo, ki so ji jo zaupali škofje, je bila zelo presenečena, a jo je kmalu videla kot še en klic na neko novo pot, ki prinaša nove izzive. Najprej seveda učenje in privajanje na novo delo, pa tudi »preživeti prvo sejo škofovske konference, da vidim, kako deluje in katere so moje naloge znotraj tega«. Izziv ne bo samo zanjo, pravi, »ker se bodo morali cela delovna ekipa in tudi škofje pač vživeti v to novo stanje, ki prihajajo z dejstvom, da je namesto tajnika duhovnika zdaj v tem delu tajnica redovnica«.

Zdi se mi, da bi na prvo mesto postavila vrednoto spoštovanja do vseh prebivalcev Slovenije, vernih in nevernih. Tako nekako čutim in doživljam to, ob tem pa lojalnost in odgovornost v odnosu do Cerkve, škofov, duhovnikov …

Kot generalna tajnica želi na prvo mesto dati vrednoto spoštovanja vseh prebivalcev Slovenije, tako vernih kot nevernih, sodelovati tako s civilnimi kot verskimi predstavniki, obenem pa ohranjati zvestobo in odgovornost v odnosu do Cerkve, škofov in duhovnikov. Pomembna se ji zdijo med drugim vprašanja, ki so v zadnjih letih zelo prisotna v družbi in v javnosti, npr. zaščita človekovega življenja od spočetja do naravne smrti, zaščita vrednot materinstva in očetovstva, odnos države do verskih skupnosti ter nenazadnje različne zlorabe.

»Ta vprašanja so pomembna, druga stvar pa je, da ljudje včasih malo ozko gledamo na stvari ali pa smo zelo pogojeni od trenutka ali pa od okolja, v katerem živimo. Včasih svojo željo po tem, da bi stvari izboljševali, izražamo tako, da odpiramo vprašanje, ki pa v resnici lahko burijo duhove ali pa razdvajajo, in se potem nekako ne uspejo rešiti, prav zato, ker se ustvari neka polarizacija. Tako da, včasih si mislim, da obstajajo tudi še druga vprašanja, ki pa v našem okolju šele prihajajo na površje ali pa, ki še niso bila dovolj izražena in ki bi morda tudi v preteklosti, če bi se mi ukvarjali z drugačnimi vprašanji, pač prišli do nekih drugih spoznanj. Bojim se vseh vprašanj, ki ustvarjajo razdeljenost, nespoštovanje, delitev na takšne in drugačne, na to in ono stran. Tega se zelo bojim,« je dejala v najnovejšem pogovoru, ki smo ga objavili v nedeljski oddaji Utrip Cerkve v Sloveniji.

Sinodalna pot nam je pokazala neko približno sliko stanja v naši Cerkvi, ampak mislim, da papež ni hotel tega, da se mi zdaj malo pogovorimo, nekaj napišemo in to je to.

Na vprašanje, kaj lahko naši krajevni Cerkvi pozitivnega prinese sinodalni proces, v katerem smo, kjer so dobrodošla številna mnenja, pa s. Mojca Šimenc odgovarja, da je to pot, in ne enkraten trenutek: »Se pravi, moramo potem od tega še narediti nekaj korakov naprej, ker strah pred tem, da bi se ljudje odprli, je tudi dokaj tipičen za ta naša področja, recimo postkomunistična, ko je še kje delček nesvobode ali pa tendence, da ne bi bili res pluralni in neka prikrita težnja, da bi morali še vedno vsi razmišljati enako. Ampak to bomo počasi prerasli, prihodnost je v poglobitvi evangelija, v razumevanju in posredovanju evangelija, tako da bi nagovoril človeka tega časa in prostora. Prihodnost je v poslušanju, v dialogu, in mislim, da tega tudi veliko je, posebno v lokalnih skupnost. Morda v medijih ni tako predstavljeno in ni tako pogosto omenjeno, ampak tega je precej. Sinodalna pot nam je pokazala neko približno sliko stanja v naši Cerkvi, ampak mislim, da papež ob pobudi za ta proces ni hotel tega, da se mi zdaj malo pogovorimo, nekaj napišemo in to je to. Ampak da iz tega, kar ugotovimo v pogovorih, skušamo razmišljati, katere poti bi morali odpirati za naprej. Tako da mislim, da smo sredi procesa in upam, da se bo ta proces nadaljeval.«