Zima za pozabit, ki si jo bom za vedno zapomnila.

Naš pogled | 18.04.2023, 14:31 Manca Hribar

Letošnja zima nam ni bila naklonjena. Pravzaprav se od meseca oktobra dalje niti en tedenski plan ni uresničil. Vsako nedeljo sem na hladilnik našega doma lepila lično urejen družinski urnik, ki je bil do potankosti načrtovan. V skoraj devetih letih materinstva sem se namreč naučila – ključ mirnega družinskega življenja je v načrtovanju. No, na hladilniku je lahko viselo, kar je hotelo, v ponedeljek ali najkasneje torek vsakega novega tedna je prišlo nekaj, kar je načrte obrnilo na glavo. Jaz sem obračala in Bog je obrnil. Človek bi rekel, da je bila zima za pozabit. A jaz si jo bom za vse večne čase zapomnila.

Kar nekaj spoznanj o sebi mi je bilo danih v trenutkih nemoči. Sram, ko sem vsak teden znova klicala v službo in sporočala, da me spet kakšen dan ne bo, ker sem na bolniški za moje malčke. Saj si bodo vendar mislili, da si že izmišljujem! In to se dogaja ravno meni, ki drugim tako rada solim pamet, da bolan enoletnik pač potrebuje ob sebi mamo! In veste kaj? Stvari so se odvijale tudi brez mene. Odlična vaja v ponižnosti! In spoznanje, da je vsak izmed nas nadomestljiv.

Prilagodljivost

Spoznala sem tudi, kako prilagodljiva sem, kako prilagodljivi smo lahko kot družina. Kot tetris smo na novo sestavljali naše dneve, žonglirali obveznosti petčlanske družine, se prepuščali toku dogodkov in ugotavljali, da zmoremo veliko več, kot smo si zamislili. Prilagodljivost! Kakšna krasna lastnost, ki jo lahko prenesemo tudi na druga področja življenja!

Dojemljivost

Letošnjo zimo sem spoznala, da so moji otroci veliko bolj dojemljivi, razumevajoči in samostojni, kot sem mislila. Da razumejo, da se kdaj načrti ne izidejo. In se učijo to sprejemati, brez pretirane drame in z veliko sočutja. Da so pripravljeni stopiti skupaj, potrpeti in pomagati.

Prepuščati

Naučila sem se stvari spuščati in prepuščati. Ko nepredvidljiv dogodek zmeša tvoje predvidljivo življenje, se prioritete v hipu same od sebe postavijo v pravilen vrstni red. Kar je bolj na dnu pač odpade in s tem ni nič narobe.

Lahko izbiram

Dojela sem, da na nekatere stvari nimam vpliva. Imam pa jasno izbiro – lahko v danih situacijah obupujem in vdajam jezi ali pa zgrabim bika za roge in se z njimi spopadem po najboljših močeh. Druga strategija se je izkazala za veliko bolj učinkovito!

Ob meni so dobri ljudje

Spoznala sem, da je okoli mene ogromno dobrih, nesebičnih ljudi, ki so pripravljeni vedno priskočit na pomoč, če sem jo le pripravljena sprejeti. Tu sem potrebovala največ vaje, ker imam to silno potrebo po lastnem reševanju težav. Kakšno breme človeku pade z ramen, ko je pripravljen reči: »Rabim pomoč« in tam je, v izobilju. Čakam na trenutke, ko jo bom lahko radodarno in ljubeče vračala, enako kot sem jo prejemala.

Hvaležnost človeka drži nad vodo

In največje spoznanje od vsega? Hvaležnost je tisto, kar človeka drži nad vodo v še tako brezizhodni situaciji. In jaz sem lahko v življenju za marsikaj hvaležna. Obljubila sem si, da ne bo več minil dan, pa naj bo še tako težak in črn, ko se ne bom spomnila vsaj treh stvari, za katere sem v svojem življenju hvaležna. Danes, ko je letošnja zima za pozabit že skoraj pozabljena, jih zmorem videti še veliko več.