Smiljenje in usmiljenje

Komentar tedna | 14.04.2023, 15:00 Roman Vučajnk

Nedolgo tega se je znova pokazala priložnost za zagovarjanje sočutja do sočloveka in kako pomembno je karitativno delovanje v skupnosti. Pravzaprav se priložnost ni samo pokazala, ampak je situacija priletela v naročje, in ni bila toliko priložnost, kolikor je šlo za očitek čez karitativno delovanje, češ da podpira lenobo in izkoriščanje socialnih virov naše družbe. Sicer da je brez dvoma hudo, kar se dogaja ljudem (ampak le tistim, ki zares trpijo in se nam smilijo, ne kar vsakemu, ki ne zna potrpeti), je pa tudi res, da dobrodelnost odnese gromozanske denarje, ki bi jih lahko namenili drugam. In da je treba misliti predvsem na zdravo in normalno aktivno prebivalstvo v domovini, ne pa kar na (citiram) »vse ostarele, neozdravljivo bolne in drugačne po vsem svetu«. Ja, presunljivo težke besede in razmišljanje, ki ga pripisujemo zaključenim zgodovinskim obdobjem, nikakor pa ne nekomu tukaj in zdaj. Pa vendar je takšno razmišljanje med nami in ima svojo družbeno težo.

Kaj reči, kako se odzvati na taka stališča? Ena možnost je gotovo ne odzvati se in preprosto nadaljevati svojo pot, vendar si s tem umijemo roke tudi nad trpečimi, saj jih prepuščamo vsiljivosti razburjene množice, ki ima odpor do prisotnosti starosti, bolezni in smrti ter si pred oči postavlja le podobe vitalnosti, mladosti, moči in uživanja, pa jih že časti kot kreposti, ne kot del življenja. Nasprotna možnost je spoprijeti se in z enakimi sredstvi dokazovati svoje stališče, vendar pri tem obstaja nevarnost, da zdrsnemo v obravnavanje ljudi kot številke v stroškovniku in v nek sofizem preigravanja postavk v računovodskih izkazih, pri čemer postanejo trpeči in pomoči potrebni ljudje neka svoja skupnost ter se znajdemo v perspektivi, da zares obstaja normalno prebivalstvo in tisti drugi.

Lahko pa se spomnimo na tolikokrat ponavljane zgodbe o usmiljenju in zaznavanju sočloveka, o zavedanju bližnjega in njegovih stisk ter na dejstvo, da se v stiskah precej zlahka znajde lahko vsak. Na neki točki namreč vsakdo lahko sprejme dejstvo, da nihče iz človeške družbe ni imun pred stisko v takšni ali drugačni obliki. Poleg tega stiska ni prav vedno izmerljiva z objektivnimi merskimi enotami, da bi lahko primerjali, kdo si zasluži pozornost: medtem ko nam je lahko takoj jasno, kdo so bolni in nemočni, ne znamo takoj dojeti globino stisk, ki jih občuti nekdo, ki se mu godi krivica, ki je zapuščen ali pa iz dneva v dan hodi po robu volje do življenja. Nekatere stiske so trajne, nekatere začasne in nekatere morda res objektivno kratkotrajne, a kdo lahko izmeri globino, v katero zadre stiska s svojo močjo, da bi lahko trpečemu dejali, kako za njegovo stisko ni treba pomoči?

Morda lahko s takim pristopom lažje najdemo skupno točko s sogovornikom z nasprotnimi stališči, kar je pogoj za konstruktivno komunikacijo in možnost, da to skupno točko razširimo v čim širše polje, kjer lahko kot skupnost gojimo naklonjenost do bližnjega in usmiljenje prenesemo na vse nas in ga ne hranimo le za eno ali drugo ali tretjo skupino ljudi. V takem duhu je lažje govoriti o stiskah in njihovi pojavnosti ter začenjati razumevati omejene možnosti in zmožnosti ljudi pod pritiski stisk.

Že omenjeno bolezen gotovo lahko prepoznamo kot hudo stisko, ki se ovije okoli človeka skozi daljše obdobje ali pa mu v trenutku spodnese do tedaj zdrave noge. Lahko si predstavljamo, kako se bolnik lahko počuti izločenega iz skupnosti zdravih, pravzaprav se lahko počuti zapuščenega in se s tem pridruži množicam, ki v zapuščenosti živijo iz drugih razlogov. Izguba domovine je stiska, ki jo človek lahko čuti kot izoliranost v skupnost »tistih drugih«, ki ne sodijo nikamor, tudi po tem, ko so dobrotniki poskrbeli za osnovne materialne potrebe (v zadnjem letu smo spoznali, da begunci niso le neki ljudje z drugih celin). Medtem ko človekoljubno priskočimo na pomoč prizadetim v strahotnih okoliščinah, ki jih povzročata tako človek z nasiljem in onesnaževanjem, kot tudi narava (spomnimo se na uničujoč potres v Turčiji in Siriji, ki je prizadel ljudi na področju v velikosti Bolgarije), nam iz vidnega polja lahko zdrsne tiha stiska lakote, ki pesti vse več ljudi iz naše lastne skupnosti.

In koliko ljudi v naši skupnosti trpi zaradi stiske pomanjkanja ljubezni, kar je še posebej strahotno v družbi, ki časti tehnologijo hitre komunikacije, instant interakcije in svetovni doseg v vsakem trenutku. Stisko, ki jo povzroča občutek, da nam je storjena krivica, je znana prav vsakomur; kot je tudi znana potreba, da to krivico popravimo, pa najsibo od včeraj ali pa iz časov prejšnjih generacij. Kot je vsakomur znan občutek na meji ravnodušnosti, onkraj katere domuje posebna stiska, ki človeka raztaplja iz oblike posameznika z integriteto, oblikovano osebnostjo in lastno identiteto v životarjenje brez smisla in namena. Na tako stanje se nacepi lahko stiska nevere, kjer se duhovno hrepenenje po osmišljenosti obstoja želi nahraniti z materialnim, a se slednje ne izkaže kot izpolnjujoče, dokler številni v taki stiski ne zdrsnejo v spraševanju ne le kako osmisliti svoj obstoj, marveč ali je v obstoju kakšnega smisla, pri čemer se sprašujejo o svojem obstoju in obstoju ljudi okoli sebe.

Na tem polju se verjetno lahko najdemo prišleki iz različnih perspektiv, z različnimi stališči in izkušnjami, tudi z različnimi verovanji. Ko razumemo, da smo tudi sami podložni stiskam, ko razumemo, da ni vedno od naših dejanj odvisno, če se znajdemo kot pripadniki skupnosti drugačnih, ko razumemo, da trpljenje ne izbira po našem ključu, lahko morda lažje razumemo, koliko imamo ljudje pravzaprav skupnega in kako veliko stisk lahko drug drugemu lajšamo, če prepoznamo svojega bližnjega in se zanj iskreno zanimamo. V stanju, ki ga ustvarjamo na tak način, se kvaliteta življenja ne meri z denarjem, ampak z nekimi drugimi valutami.