Damijana MedvedDamijana Medved
Matej KržišnikMatej Kržišnik
Marjana DebevecMarjana Debevec
Srečno najdeno kolo (foto: Osebni arhiv)
Srečno najdeno kolo | (foto: Osebni arhiv)

Cigani so mi ukradli kolo. Romi so mi vrnili kolo.

Naš pogled | 12.04.2023, 08:45 Urša Sešek

Cigani so mi ukradli kolo. Romi so mi vrnili kolo. Katera trditev je pravilna? Obe. Med eno in drugo pa ponižna prošnja in iskrena vera v dobroto ljudi.

Minuli teden se mi je zgodilo nekaj zanimivega. Ko sem o tem naslednji dan po opoldanski molitvi pripovedovala sodelavcem, so me opogumili, naj zgodbo delim z vami. Tudi zato, ker je bil v soboto mednarodni dan Romov.

V trgovini Mercator na Brodu, kjer sem redna stranka, sem nakupovala tudi tokrat. Ko sem s polnimi rokami prišla iz prodajalne, je na mestu, kjer bi moral biti moj srebrni Schwinn s košarico, stal zelo utrujen zanemarjen »bicikel«. »Ukradli so mi kolo,« je bila moja prva misel. Naslednja pa, da se je nekdo pošalil z menoj in mi ga skril. Priznam, to bi tudi meni lahko prišlo na misel. Žal ni bila šala, mojega kolesa ni bilo nikjer.

Prijazne prodajalke sem prosila, če mi lahko pokažejo posnetek varnostne kamere, pa ni šlo. Kamera zajema le vhod, parkirišča ne snema. Poklicala sem moža in ga prosila naj pride z avtom, da bi malo prečesala okolico in morda kje uzrla moje srebrno prevozno sredstvo. Ko sem zunaj, vsa poklapana, čakala moža, sta iz prodajalne prišla cigana, on in ona. Vem, »cigan« ni korektna beseda, a danes vem, da tako pravijo tudi sami sebi. Prijazno sem ju prosila: »Lepo prosim, če bosta kje videla srebrno žensko kolo s košarico, bodita prijazna in poskrbita, da ga dobim nazaj. Če le gre. Lepo prosim, pomagajta!« Priznam, v stiski sem prijazno in iskreno dodala: »Gotovo so bili vaši!«

»Gušpa, če so bili naši, ga dobš nazaj!« reče on.

Ona je bila bolj previdna: »Niso naši, guspa!«

»Prosim, dam vama svojo številko, poglejta po vašem naselju in mi ga pomagajta dobiti nazaj. Lepo prosim,« sem bila vztrajna.

»Gušpa, če so bili naši, ga zriktam. Evo, daj mi številko!«

Jure se mi je smejal, češ, da sem naivna. »Če te bo poklical, te peljem na pico.« je dejal prepričano.

No, tega zapisa najbrž ne bi bilo, če bi čez kako uro ne bilo telefonskega klica. »Gušpa, najdli smo vaš kolo, vas pokliče en. Ajde!«

Nejeveren pogled moža, moje začudenje in nov klic: »Dobar dan, mamo vaše kolo, kam ga pripeljem?«

»Kje ste ga pa dobili?« sem vprašala.

»Ženska mi je povedala, da iščete kolo, srebrno s košarico. Enega našega sem videl, ki se je vozil s takim in vprašal, kje ga je dobil. Je rekel, da je njegovo. Ni tvoje, od gospe je, izpred Mercatorja si ga ukradel, daj nazaj, vrni ga! Pa ga imamo.«

Vrnila sem se na »kraj zločina«, tam pa res: odprt prtljažnik avta, v njem pa srebrno kolo s košarico. Moje kolo. Brez luči, kape in rokavic, ki so bili v košarici, blatno od hitre vožnje po njivah ob Savi, sicer pa nepoškodovano. Moje kolo.

»Veste, guspa, žal mi je, da naši kradejo! Vedno jim govorim, da moramo sodelovati z ljudmi okoli nas in da ne smejo krasti. Ampak droga je problem, v naselju je narkomanija! Nič ne pomaga, če rečem, da je v Šentvidu prodajalna rabljenih koles. Nič. Kradejo. Pa nismo vsi cigani taki, veste. Moja družina bi rada mirno živela tu, v Rojah, ker nam je lepo. Oprostite, res! Rad bi sklical sestanek z občino, četrtno skupnostjo, vaščani. Da se pogovorimo.«

Zdenko Strojan se mi je opravičeval in prosil za razumevanje. Povedal je, da ima redno službo in da se dobro razume s krajani. Mnogi pa nimajo služb, zato kradejo, dobivajo socialno podporo, a vse porabijo za drogo. »Ni prav, gospa, ni prav tako. No, kak evro za bencin boste pa le dali. Sem pripeljal kolo nazaj.«

Iskreno hvaležna za pomoč sem poklicala še par, ki sem ga nagovorila pred trgovino. Dekle je reklo: »Gospa, ne bi vam mogla pogledati v oči, če bi vedela, da so vam ga naši ukradli, jaz pa nisem pomagala. Zaradi njih mislite slabo o vseh ciganih, a nismo vsi taki! Prav smilili ste se mi, ko ste naju v trgovini prosili za pomoč. Takoj sem rekla fantom, naj malo pogledajo.«

Ja, Cigani so mi ukradli kolo in mi ga tudi vrnili! Najbrž zato, ker sem jih lepo prijazno prosila, ker lepa beseda lepo mesto najde. Ker verjamem v to resnico. Ne verjamem pa v stereotipe, temveč v dobroto ljudi. Drži, slabo je rado na naslovnicah, o škandalih se, kaže, radi pogovarjamo, a okoli nas je veliko več dobrega. Pogovarjajmo se raje o dobrem in lepem.

Jure, dolguješ mi pico!

Naš pogled
Obzorja duha (photo: Zajem zaslona) Obzorja duha (photo: Zajem zaslona)

Cenzura v oddaji Obzorja duha?

»Žalostna sem zaradi dogajanj... Nov prevod Svetega pisma iz izvirnih jezikov v slovenski jezik, vrhunsko delo v slovenski zgodovini za študij in razumevanje nam vsem, prispevek v oddaji Obzorja ...

Eva Golob (photo: ZSPM) Eva Golob (photo: ZSPM)

Eva Golob: Ponosni na podeželske korenine

»Vsako leto pripravimo zelo pester program skozi celo leto in številni naši dogodki so tradicionalni. Eden takih je državni kviz Mladi in kmetijstvo, ki bo (danes) v Velikih Laščah potekal že ...