Romarji upanja, 1. dan: Iz domovine hvaležnosti na pot upanja

Priprave na zahtevno kolesarsko romanje so se začele kmalu po sklepu lanskega romanja v Rim. “Kakšna pot, koliko doživetij. Pravo romanje je bilo to, skoraj duhovne vaje.” S takimi in podobnimi mislimi smo se spominjali kolesarskega romanja v svetem letu.

Hvaležnost in navdušenje sta narekovala dogovor za novo pot. “Pojdimo k Mariji. Romajmo v Čenstohovo na Poljsko.” Romarji so “našli” dve obletnici in klic po miru, vsebino, ki je vnaprej osmislila letošnjo romarsko pot.

Mineva namreč trideset let od prvega obiska Papeža Janeza Pavla II., praznujemo petintrideset let samostojnosti Republike Slovenije. Prošnja za mir pa je v tem nemirnem svetu vedno znova klic, ki ga ne smemo preslišati. Pa smo šli. Danes, v petek, 11. junija.

Jutranjo sv. mašo pri sv. Jožefu v Ljubljani je daroval novomeški škof Andrej Saje, somaševal pa je semiški župnik Luka Zidanšek. Oba sta premagovala tudi kolesarske kilometre z našimi romarji. V nagovoru je škof Andrej poudaril, da nas vsako romanje vabi, da bi se zgledovali po Jezusu in Njegovem delu. “Ljudje hitro pozabimo, da je Gospod res naš Bog. Vsako romanje je pot prepoznavanja Božjega obličja. Tudi Jezusovi učenci so bili ves čas na poti. Jezus nas vedno vabi, da gremo na drugo stran, naj gremo naprej.”

Slišali smo, da je romanje pot vere, priložnost spoznavanja novih ljudi in premišljevanja o smislu naše vere. Na romanju lahko doživljamo, kako zvesto nas spremlja Gospod, vidimo, kako nas usmerja in vrača na pravo pot. Škof Andrej Saje nas je blagosovil: “Naj romarje spremlja Božji blagoslov, zaupajmo v to, da nas usmerja na prave poti!”

Pred cerkvijo sv. Jožefa smo pripravili kratek program, ki je v neposrednem prenosu tudi našim poslušalcem povedal, kam se odpravljamo, kaj nas čaka in s kakšnimi nameni, prošnjami se odpravljamo na pot. “Kolesarji upanja potujejo od domovine, ki se Bogu zahvaljuje za petintrideset let samostojnosti, do Čenstohove, Marijinega svetišča, po duhovni sledi sv. Janeza Pavla II. in z molitvijo za mir.”

Rektor svetišča sv. Jožefa p. Damjan Ristič nam je zaželel, da s seboj ponesemo pozdrav sv. Jožefa. “Z vami bomo v molitvi, jezuiti smo namreč romarji. Svet potrebuje mir.”

Poročali smo že o sprejemu pri predsedniku Državnega zbora Zoranu Stevanoviću, ki je poudaril da pot romarjev upanja nosi močno sporočilo povezovanja in sodelovanja: “V času, ko se kot družba soočamo s številnimi izzivi, so pobude, ki ljudi združujejo in spodbujajo medsebojno razumevanje, izjemno dragocene.”

Predsednik državnega zbora je podpisal tudi Listino romarjev upanja. “ Kot podporo prizadevanjem za gradnjo skupnosti, ki temelji na spoštovanju, odprtosti in želji po mirnem sobivanju,” je dejal.

Po nekaj deset kilometrih je naše kolesarje pričakalo lepo presenečenje, prisrčen sprejem v Krašnji, kjer sta se nam pridružila tudi Bernard in Gregor, duhovnika, ki delujeta v tem lepem delu naše dežele. Slovenske zastave, aplavz in veselje ob srečanju. Občutek, kot ga imajo v kolesarstvu zmagovalci na kakih delnih ciljih. Res je bil tak. Delni.

Do poznega večera, ko smo prvi dan kolesarjenja sklenili v Kančevcih in sta nas srčno sprejela br. Stane Bešter in br. Gregor Rehar, so namreč romarji upanja, okrepljeni z nivomeškim škofom in še nekaj kolesarji, prevrteli natanko dvesto kilometrov. Premagovali so klance, s hitrostjo rezali ravnice in krepili vezi med seboj, verjamem, da tudi z Bogom.

Nekajkrat je namreč dokazal, da bdi nad njihovo (našo) potjo. Res! Srna je v skoku za las zgrešila prednje kolo in zadela kolesarja, padla je pred tistega, ki je vozil za njim, povozil jo je po zadnjih tacah, odkotalila se je na drugo stran in odskakljala v koruzo … Lahko bi bilo drugače. Zelo drugače! Padec “zaradi” visokega pločnika v mestu. Odrgnine, udarci … Lahko bi bilo drugače. Hitrost v krožišču in iznajdljivi tovornjakar … Lahko bi bilo drugače. Ja, Bog in Marija bdita nad romarji. Imamo dokaze.

Na poti smo se srečevali tudi z dokazi o vernosti slovenskega človeka. Marijina bazilika v Petrovčah, kjer nas je pričakala skupina poslušalcev, bazilika na Ptujski gori, mimo katere škof Andrej ni mogel, ptujski Minoritski samostan in prijazno zavetje v Kančevcih.

P. Milan Kos, provincialni minister minoritov nam je na Ptuju priskrbel izvrstno okrepčilo. Dobrodošlico in obed v Kančevcih sem pa tudi že omenil. Kako bogat dan je za nami! Toliko zgodb, pa smo šele dobro začeli.

Upamo, dragi naši, da spremljate utrinke z romarske poti. Pridno se oglašamo v radijski program, objavljamo utrinke na družbenih omrežjih in, saj vidite, pišemo in fotografiramo tudi za našo spletno stran. Hvala, ker ste bili z nami v minulem prvem dnevu.

Jutri, v soboto, naše kolesarje čaka 213 kilometrov do Bratislave. Poudarek dneva bo: Slovenija med narodi Evrope.

Vabimo vas k molitvi za družine in mlade. Skupaj prosimo, da bi Slovenija ostala narod življenja, miru in solidarnosti. Nadaljevali bomo torej pot proti veliki poljski Marijini božji poti.

Vse foto utrinke najdete v galeriji: