Slavi KoširSlavi Košir
Jakob ČukJakob Čuk
Alen SalihovićAlen Salihović
Pred velikim koncertom v Cankarjevem domu 22. aprila smo v goste povabili izvrstno pevko Nušo Derenda (foto: Neo Visuals)
Pred velikim koncertom v Cankarjevem domu 22. aprila smo v goste povabili izvrstno pevko Nušo Derenda | (foto: Neo Visuals)

Nuša Derenda: »Vsak dan se zavedam, kako pomembno mi je zdravje in dobri odnosi v družini.«

Oddaje | 08.03.2023, 06:12 Mirjam Judež

Trikrat zmaga na Slovenski popevki, enkrat na Melodijah morja in sonca ter na EMI, sedma na Evrosongu, prejemnica Viktorja popularnosti in Zlatega petelina, nominiranka za Slovenko leta … To je le nekaj zunanjih potrditev uspešne kariere izjemne pevke Nuše Derenda, ki si je vedno rada vzela čas tudi za nastop na Gala koncertih Radia Ognjišče. V pogovoru, ki ga je vodil Marjan Bunič, pripoveduje o sebi, prehojeni glasbeni poti in življenju … V aprilu bo »okronala« 25-letnico samostojne kariere z velikim koncertom v Cankarjevem domu, kjer bo nastopila s simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in gosti. Lepo povabljeni na koncert, k poslušanju ali zapisu pogovora, ki je nastal pred dnevi …

Kako se spominjaš svojih glasbenih začetkov?

»Svojo kariero sem začela v tujini že 15 let pred tem, ko sem se kot pevka predstavila Sloveniji. Že konec osnovne šole sem pela na raznih plesih in veselicah, tako poznam slovensko dušo, spoznala pa sem tudi švicarsko in nemško. Že pri 20 letih sem imela želje, da bi kaj samostojno posnela, ampak ni mi bilo še namenjeno, nisem bila še dovolj zrela. Prilagajala sem se Frenku, da sva skupaj nekaj časa potovala in počela, kar naju je veselilo, je bilo pa tudi naporno. V tem času sem zelo okrepila glasilke, da so veliko zdržale. Hvaležna sem za to obdobje. Za to, da sem pela v tujini, komunicirala z ljudmi, videla, da to ni nek bav-bav, spoznala, da pri glasbi ni preprek. To mi je dalo samozavest in vedno znova sem dobila potrditev, da dobro delam in dobro pojem.«

Potem pa so se začeli nastopi pred domačo publiko …

»Ko sva 7 let potovala po Nemčiji in Švici, je bilo naporno in ko sva se s Frenkom pogovarjala, kako bova naprej, sva se odločila, da se vrneva domov, ker sta prišla tudi otroka. Nisem si mislila, da se bo začelo odvijati tako, kot se je. Bilo je kar težko, ustvarila sva si družino, a ob podpori Frenka, mame in tašče se je vse nekako izšlo. Ko sem bila drugič noseča, sem prišla do možnosti, da posnamem zgoščenko in sploh nisem razmišljala, da bi šla na festival, pa sta me producent in avtor kar prijavila na Emo 1998. Leta 1998 sem se začela udeleževati festivalov v Sloveniji in brez kakega načrta ali cilja so začeli k meni prihajati ljudje, avtorji. Prvo ploščo sem začela z Matijo Oražmom, potem pa sem se kmalu spoznala z Matjažem Vlašičem, ki je v meni videl potencial oz. sem mu dala navdih za nekaj novega, svežega. Matjaž je naredil veliko za mojo prepoznavnost prva leta, ko smo veliko hodili na festivale. Pisal je vokalno zelo zahtevne skladbe, saj je hotel iz mene potegniti največ. Poslušalcem rada dam tisto, kar v danem trenutku začutim. S svojimi festivalskimi skladbami včasih začutim, da niso dovolj, zato sem bila vedno v iskanju pesmi, s katerimi bom lahko zadovoljila čim širši krog poslušalcev. Res sem bila pridna, zelo redko sem odklonila nastop, če sem bila prosta. Veliko je bilo tudi dobrodelnih koncertov. Velikokrat sem šla tudi v nedeljo od doma, ampak vse to se mi je nekako vrnilo. Navadila sem se na to, da me ljudje prepoznajo, nikoli mi ni bilo težko komunicirati z ljudmi, podariti lepo besedo ali nasmeh.«

Meni je koronski čas, kakorkoli je bil težek, prijal. To je bila moja prva pavza v tridesetih letih. Takrat sem opazila naravo, kuhala, delala stvari, za katere sicer nisem imela časa in energije.

25 let tako bogate samostojne poti je za tabo. Ali pogosto zaplavaš v spomine?

»Včasih obžalujem, da si nisem zapisovala, koliko nastopov sem imela, koliko kilometrov prevozila. Junija, ko sem prišla z Evrovizije, sem imela 50 nastopov, decembra istega leta prav toliko. To je zgodovina. Včasih si niti sama ne želim toliko govoriti o tem, a v vsakem intervjuju se »moram« ozirati nazaj. Tudi ko sem s prijatelji za mizo, se včasih zalotim, da se pogovarjam, kot da imam intervju. Vsak dan posebej se skušam zavedati, kako pomembno mi je zdravje, dobri odnosi v družini. Razmišljam tudi, kako naprej. Če pogledam, koliko pesmi sem posnela, bi lahko nehala snemati, ampak vsake toliko me prime, da bi spet kaj posnela, dokler imam še energijo. Po drugi strani pa si človek mora vzeti malo časa za razmislek. Meni je koronski čas, kakorkoli je bil težek, prijal. To je bila moja prva pavza v tridesetih letih. Takrat sem opazila naravo, kuhala, delala stvari, za katere sicer nisem imela časa in energije.«

'Sprošča me kuhanje, narava, sprehodi z našo Vivi in s prijateljico.'
'Sprošča me kuhanje, narava, sprehodi z našo Vivi in s prijateljico.' © Neo Visuals

Običajni ljudje si najbrž težko predstavljajo, zakaj nisi imela časa …

»Sem iz Brežic, skoraj vsepovsod se moraš peljati, včasih ti gre kar cel dan za nastop, intervju, to je proces. Treba se je pripraviti, poskrbeti za obleko, pričesko, pomisliti, če ima tašča na skrbi kosilo, kdo bo prišel domov … Imamo psičko, tudi zanjo moram priskrbeti varstvo, ko me ni. Za vsak dogodek si moraš pripraviti pesmi … Včasih pojem več ur, včasih zapojem samo dve, tri pesmi. Najbolj pomembno je, da ohranjam glas, da se znam upeti, da pridem na oder sproščena in zaupam vase, da bo šlo. Na dan nastopa je priporočljivo, da nisem bila prejšnji dan v družbi, kjer sem morala glasno govoriti, da sem naspana.«

Si imela v teh letih kakšno težko obdobje, po katerem si začela razmišljati drugače?

»Pred 12 leti sem imela kar krizo zaradi izgorelosti. Takrat sem se spraševala, če bom še kdaj pela, kot sem prej. Vedno sem dala 100 % od sebe, več, kot je kdo pričakoval. Imela sem ogromno nastopov, ne samo krajših, ampak takih, z bendom, ki so se znali zavleči tudi dolgo v noč. Spomnim se, da sem imela novembra 2011 koncert v Cankarjevem domu ob 10-letnici nastopa na Evroviziji. November je bil kar naporen, sledil je veseli december, novo leto in po novem letu sem pogosto zbolela, ker napor pride za tabo. Premalo sem počivala, šla na nastop brez upevanja in takrat mi je nekaj zaškripalo v glasu. Od prehlada se je poznalo na glasilki, ki je zatekla. Bilo je težko. Operacija ni bila potrebna, ampak nisem bila več tista »ta prava«. To me je zelo prizemljilo in dalo misliti, da moram poskrbeti zase, si vzeti dan počitka in takrat sem začela hoditi na vaje za vokal k Nataši Nahtigal. Z njo sva delali upevalne vaje, ki jih vedno več uporabljam.«

Velikokrat na objave na Facebooku pozabim, ker si na dogodku raje vzamem čas za ljudi. Meni je to še vedno bolj pomembno, ampak časi se spreminjajo in tudi mi se moramo še marsikaj naučiti – od mlajših.

Z Nušo se pogosto srečujemo na Gala koncertih radia, kjer je vedno prijetna, nasmejana, preprosta in profesionalna
Z Nušo se pogosto srečujemo na Gala koncertih radia, kjer je vedno prijetna, nasmejana, preprosta in profesionalna © Neo Visuals
Prejela si veliko nagrad, dosegla ogromno. Če bi to preselili v ameriški prostor, bi bila zvezda, ki bi se lahko posvetila samo glasbi. Kako je s tem v slovenskem prostoru?

»Ni enostavno. Ni nas veliko, ki lahko živimo samo od petja. Imam srečo, da imam moža, ki poskrbi za ozvočenje. Ko sem imela težave z glasom, sem bila vesela, da to ni bil edini vir našega družinskega zaslužka. Slovenija je tako majhna, da se te ljudje lahko malo naveličajo, če te je preveč, a če želiš preživeti, moraš nastopati. Imamo svojo narodno-zabavno glasbo, ki ima zelo veliko poslušalcev, veliko poslušalcev uživa v dalmatinskem melosu … Obe zvrsti imata svojo radijsko postajo. Vedno sem si želela težje poti, delati pop glasbo, ki pa nima dovolj velikega prostora v Sloveniji. Pogrešam še kakšno radijsko postajo, ki bi predvajala več tovrstne glasbe. Bil je trenutek, ko je bila Nuša na vrhuncu, tri leta pred tem se je gradilo in potem sem bila že na Eurosongu. Na Emi nisem zmagala samo zaradi pesmi, ampak zaradi tistega trenutka in poti, ki smo jo gradili pred tem. Zavedam se začetkov, porasta priljubljenosti. Vzdrževati ta položaj ni enostavno. Sem vesela, da me kljub toliko letom na sceni poslušalci še vedno radi slišijo ali si me kdo zaželi na kakšni »privatki« (zasebni zabavi, praznovanju). Lahko sem vesela, da sem v Sloveniji, kjer imam doma svoj mir, grem lahko v naravo, se umaknem, ko to potrebujem. Če gledaš svetovne zvezde, je marsikatera podlegla, ker je veliko nastopala, potovala, pridejo tablete, razne substance, da lahko zdržiš tak tempo …«

Znamka Nuša Derenda sta pravzaprav dva: poleg tebe še mož Frenk, ki ni s teboj samo v zasebnem življenju, ampak tudi profesionalnem.

»Velika prednost je, da sva že od mojega 17. leta skupaj, se učiva drug od drugega, skupaj rasteva. Vedno je bil podpora. Jaz sem včasih malo dlje čakala, da je določene stavri predelal in sva šla skupaj naprej. Takšno pot, toliko nastopov, kot sem jih imela … Pomembno je, da imaš podporo partnerja. Na poti me je vedno podpiral. Mama in tašča sta oddelali ogromno dela. Kljub vsemu smo imeli tudi trenutke zase, za počitnice, ampak za vse je bilo potrebno ogromno energije. Velika prednost je, da imam vedno ob sebi Frenka. On je visok, se postavi, nikoli nisem imela nobenih težav. Poskrbel je za ozvočenje, mikrofon, bend … Ti »samo« prideš in odpoješ, se ne ukvarjaš z drugimi stvarmi. To veliko pomeni. Marsikam sva se skupaj peljala. Brez Frenka ne bi bilo takšne poti, kot je bila, mogoče drugačna, ampak pustimo to, ker ne vemo.«

Za mano so bili naporni meseci, premalo sem počivala in takrat je nekaj zaškripalo v glasu. Nisem bila več tista »ta prava«. To me je zelo prizemljilo in dalo misliti, da moram poskrbeti zase, si vzeti dan počitka. Takrat sem začela hoditi na vaje za vokal.

Pred tabo je veliki koncert ob 25-letnici samostojnega ustvarjanja, ki bo 22. aprila ob 19.30 v Gallusovi dvorani. Pela boš ob spremljavi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, pridružili se ti bodo nekateri gostje.

»Rekla sem si, da ne bom preveč govorila o koncertu, da bom izhajala iz sebe. Zdi se mi, da je prav, da po 25-letih zapojem čim več svojih pesmi. Vesela, počaščena, hvaležna sem, da lahko spet nastopim s simfoničnim orkestrom. Naj bodo tudi gostje presenečenje. O koncertu razmišljam že od decembra, se ponoči zbujam, ker mi ni bilo nikoli vseeno, kaj bom dala poslušalcem. Velikokrat sem imela koncerte, ki sem jih sama spontano povezovala in je bilo čisto super, ni mi pa preveč za zaupati, ker včasih začnem potem »bluziti« (smeh)

Kaj se dogaja pri tebi med pesmijo? Razmišljaš o besedilu, o tem, kako se telo odziva na glas ali se predaš pesmi in pripoveduješ zgodbe?

»Imela sem različna obdobja. Kdaj sem tudi pozabila besedilo, ker sem pred koncertom preveč ponavljala. Zdaj pa pridem na oder, se prepustim in steče. Vsi smo krvavi pod kožo. Na začetku koncerta imam vedno tremo, adrenalin, preveč razmišljam, bom točna, mi bo srce razbijalo … Pol ure prej bi rabila motivatorja, da bi sprostil ljudi, potem pa še mene. (smeh) Fajn je, če si ti ti, če si sproščen. Želim si biti to, kar sem. Včasih si na začetku še zadržan, ko pa vidiš nasmejane obraze, slišiš aplavze, te to sprosti in potem si lahko še boljši.«

Ženska v šovbiznisu. Kakšne so tvoje izkušnje?

»Načeloma so mi stvari kar lepo prihajale naproti. Nikoli mi ni bilo treba za nekaj prositi, ker poskušam svojo pot peljati sama. Veliko je ljudi, zaradi katerih sem tu, kjer sem, ki so mi pomagali, ampak to je bilo vedno vzajemno. Če sem si nekaj globoko v sebi želela, se mi ni kar takoj uresničilo, se je pa zgodilo precej naravno. Pri mojih letih je nekaj običajnega, da ni več toliko povpraševanja po meni, kot ga je bilo pred 15 ali 20 leti. Pri teh letih tudi ne zmoreš več toliko, rabiš malo počitka, regeneracijo po norem večeru, ki se tudi še zgodi. Nimam slabih izkušenj, morda tudi zato, ker sem imela vedno Frenka ob sebi, do katerega so imeli sploh moški kar distanco. Dokler me ljudje radi poslušajo, bom pela.«

O koncertu razmišljam že od decembra, se ponoči zbujam, ker mi ni bilo nikoli vseeno, kaj bom dala poslušalcem.

Kako je spremljati pot sina Matevža, ki vsaj delno hodi po tvojih stopinjah?

»Kot mama sem ga velikokrat opozarjala na razne pasti. Ko se je v srednji šoli začel Facebook, je imel veliko več ogledov in sledilk kot mama. Sem ga opozarjala, da so te številke tudi zaradi priimka. Vedno sem mu rekla, da se bo moral sam dokazati, ker samo ime in to, da ima talent, nista dovolj. Talent je treba piliti. Ko sem bila njegovih let, sem toliko prepela, bilo je naporno, stvari se je treba drugače lotevati. V Sloveniji je zelo »gost promet«. Imaš priložnosti, oddaje, lahko snemaš … Se želiš prilagoditi publiki, nekaterim radijskim postajam ali želiš delati čisto svojo glasbo, ki ni nujno, da bo najbolje sprejeta? Mladi se radi zgledujejo po ameriški glasbi, ampak Slovenija je enostavno premajhna in to je treba sprejeti. Matevž je zrel, mu kar zaupam, da bo šel pravo pot. Trenutno se preizkuša kot radijski voditelj na Radiu Krka. Vesela sem, da ima nekaj, kar ga veseli, da se uči in izpopolnjuje, da še vedno ustvarjajo s skupino Boom. Pokazal se je že, čas pa bo pokazal, v katero smer bo šel, kaj ga bo veselilo, kje se bo našel. Mladi se morajo danes znajti tudi na druge načine, veliko dela imajo z Instagramom, TikTokom in FB. Jaz se za Instagram in FB potrudim, se pofotkamo ali dobim fotko in jo kar pošljem naprej prijateljici, ki mi ureja stran. Velikokrat na to pozabim, ker se nimam časa ukvarjati s tem, saj si na dogodku raje vzamem čas za ljudi. Meni je to še vedno bolj pomembno, ampak časi se spreminjajo in tudi mi se moramo še marsikaj naučiti – od mlajših.«

Kaj rada počneš v prostem času?

»Zelo rada kuham. Sprošča me kuhanje, narava, sprehodi z našo Vivi in s prijateljico. Rada se tudi naspim. Kakšna knjiga te fajn uspava. (smeh) Rada pogledam TV, da vidim, kaj se dogaja, pa včasih si privoščim kakšno masažo, savne. Če sam nisi zadovoljen, ne moreš dajati pozitivnega impulza naprej. Najhujše je, da se ne zavedamo, kaj telo potrebuje. Šele ko si tik pred tem, da izgoriš, si rečeš, da res nisi stroj. Ko sem imela pred leti težave, sem se veliko pogovarjala s seboj, kaj bi počela, če ne bi pela, a kmalu ugotovila, da je petje vseeno tisto, kar me še vedno veseli. Predvsem tista energija, ki jo dobiš od publike.«

Prisluhnite pogovoru, ki mu je dodana odlična glasba, v kateri blesti naša sogovornica.

Oddaje
Dr. Gabriel Kavčič (photo: Rok Mihevc) Dr. Gabriel Kavčič (photo: Rok Mihevc)

Hud cinizem

Predvidoma v prihodnjem tednu bo znano, kdaj bomo odločali o treh posvetovalnih referendumih, med katerimi bo tudi posvetovalni referendum o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Moralni ...

Radio Ognjišče v Bohinju (photo: Rok Mihevc) Radio Ognjišče v Bohinju (photo: Rok Mihevc)

Konec dober, vse dobro!

V teh dneh smo že večkrat objavili, da smo pridobili vsa potrebna dovoljenja in bomo v četrtek, 18. aprila, znova začeli oddajati z Vogla. S tem bomo zaključili 17 let dolgo zgodbo, ki so jo žal ...

Peter Jančič (photo: STA) Peter Jančič (photo: STA)

Natikanje nagobčnika drugače mislečim

Spletni portal tednika Družina poroča, da je raziskovalec spolne vzgoje v šoli ter diplomirani mikrobiolog Tim Prezelj tožil novinarja Roka Blažiča zaradi sklopa objavljenih prispevkov o teoriji ...

Skrbno izbirajmo obutev.  (photo: PixaBay) Skrbno izbirajmo obutev.  (photo: PixaBay)

Zakaj je dobro kupovati obutev popoldne?

Vida Ozis je ustanoviteljica blagovne znamke AN.NIKA, je direktorica Centra medicinske pedikure, razvila je medicinsko sponko - vse ostale, ki so prisotne na domačem trgu, so iz uvoza. Večina si ...

Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov.  (photo: lj_nadskofija) Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov.  (photo: lj_nadskofija)

Vzemimo Boga zares

Živimo v duhovni shizofreniji, ki na prvi pogled ni prepoznavna. Na eni strani poudarjamo, kako imamo pravico izbrati lastni slog in stil življenja, kako je naša pravica izbira identitete, celo ...