Slavi KoširSlavi Košir
Miha MočnikMiha Močnik
Tanja DominkoTanja Dominko
Program v dvorani Cankarjevega doma na Vrhniki (foto: Janez Dolinar)
Program v dvorani Cankarjevega doma na Vrhniki | (foto: Janez Dolinar)

Edinost – utopija ali cilj?

Slovenija | 11.03.2023, 17:27 Marjana Debevec

Ob 15. obletnici smrti ustanoviteljice Gibanja fokolarov Chiare Lubich in obenem 80. obletnici nastanka gibanja je na Vrhniki dopoldne potekala osrednja vseslovenska prireditev. Sledila je sveta maša, ki jo je ob somaševanju več duhovnikov in škofa Andreja Glavana daroval ljubljanski nadškof Stanislav Zore.

Med vihro druge svetovne vojne so Chiara njene prijateljice jasno začutile, da je samo Bog tisti, ki vedno ostane in da jih Bog neskončno ljubi.To je povsem spremenilo njihova življenja. V zaklonišča so s seboj odnašale evangelij, ga prebirale in odkrivale besede, ki so jih vodila v odnosih z bližnjimi. Kot ustanovno listino gibanja pa so v njem našle Jezusove besede: Da bi bili vsi eno.

Kako bi si želel en teden preživeti pri vas!

O tem, kako ta misel navdihuje njeno življenje, je v Cankarjevem domu na Vrhniki pričevala mati in žena Tatjana: »Vedno bolj me navdušuje vodilna misel Gibanja, da smo vsi poklicani graditi vesoljno bratstvo in drugačno človeštvo. Živeti zlato pravilo – storiti drugemu, kar bi želel, da bi drugi meni storil – v tem se najde vsak človek dobre volje. Karizma nam kaže pot, začeti vsak dan znova, z vsakim bližnjim, ki ga srečam, vsak je moj brat, sestra in božji otrok.«
Vidi, da je tudi zdaj že odraslima otrokoma ostal pečat karizme, da jo živita in nosita v svoja okolja. »Za Božič smo se v širši družini dogovorili, da smo pripravili nekaj paketov za Ukrajince, v okviru pobude Božični žarki bližine za srca Ukrajine. V to smo vložili nekaj časa in sredstev, predvsem pa skupno pripravo in veliko veselja, v mislih na osebe, ki bodo pakete prejele. Ko je hčerka o tem pripovedovala v službi, ji je sodelavec rekel: Kako bi si želel en teden preživeti v vaši družini, ker se imate tako radi.«

Bog te neizmerno ljubi!

BOG LJUBEZEN
»Med nedoslednostmi, med protislovji, v katerih me je Bog pritegoval in me je žalostilo življenje nas kristjanov, se je on razodel.
Ne vem natančno, kdaj. Njegova nežna luč je prodirala in razsvetljevala, ovijala je dušo, ni pritiskala na prejšnjo misel, samó počasi jo je zamenjavala.
Neki dogodek. Še sem poučevala. Neki duhovnik ... mi je ob srečanju želel reči nekaj besed. Prosil me je, da bi eno uro svojega dneva darovala za njegove namene. Odgovorim: Zakaj pa ne vsega dne? Zaradi te mladostne navdušenosti je prevzet ... in mi pravi: 'Vedite, da vas Bog neizmerno ljubi.'
Prava strela z jasnega.
'Bog me neizmerno ljubi.' 'Bog me neizmerno ljubi.'
To pripovedujem, to ponavljam svojim tovarišicam: Bog te neizmerno ljubi. Bog te neizmerno ljubi.
Od tistega trenutka opazim, da je Bog povsod navzoč s svojo ljubeznijo: v mojih dnevih, v mojih nočeh, v mojih poletih, v mojih odločitvah, v veselih in tolažbe polnih dogodkih, v žalostnih, mučnih in težkih okoliščinah.

Bog vedno je, Bog je na vsakem kraju in mi razlaga. Kaj mi razlaga? Da je vse ljubezen: to, kar sem, in to, kar se mi dogaja; to, kar smo, in to, kar nas zadeva; da sem njegova hči in da mi je on Oče; da nič ne ubeži njegovi ljubezni, niti napake, ki jih delam, ker jih on dopušča; da njegova ljubezen objema kristjane, kot sem jaz, Cerkev, svet, vesolje.
On me ohranja in mi odpira oči na vse stvari in ljudi, saj so vsi sadovi njegove ljubezni.
Nastopilo je spreobrnjenje. V mojem umu je zasijala 'novost': vem, kdo je Bog. Bog je ljubezen.

Bog je ljubezen.
Tega se zavedamo, o tem smo prepričane do največjih globin. V našem življenju se vse spremeni. Na naših ustnicah vzcveti nenehen nasmeh, v vojnih neprijetnostih, tudi v ločitvah, tudi med bombardiranjem, tudi v bližini smrti2: vse je izraz božje ljubezni.
In on položi to povsem novo vero vanj, ki je ljubezen, v naše srce, kakor bi posejal seme v zemljo.
To je naše veliko, nadvse veliko odkritje. Svet, ki nas obdaja, tega ne ve. Novost posredujem vsem, katerim morem: svoji materi, svojemu očetu, sestram, bratu, prijateljicam.
Mi verujemo v ljubezen. To je naše novo življenje. Zaradi tega izrazimo željo, da bi nas pokopali - če bi umrle zaradi vojne - v isti grob, na katerem bi pisalo kot naše ime, saj je to bila naša »bit«: »In mi smo verovali ljubezni« (prim. 1 Jn 4,16).« 

Chiara Lubich

Polna dvorana Cankarjevega doma na Vrhniki
Polna dvorana Cankarjevega doma na Vrhniki © Marjana Debevec

Ne več gospod, ampak samo kristjan

Tudi duhovniki v karizmi edinosti najdejo poglobljeno življenje svoje poklicanosti. Župnik v Krškem Alfonz Grojzdek se je še kot mladih duhovnik udeležil mednarodne šole za duhovnike in bogoslovce v Rimu. »To je bila predvsem šola življenja, v kateri smo se učili živeli kot kristjani (to je splošno duhovništvo); zato je bilo treba izgubiti klerikalizem (biti gospod, nekaj več). Služiti, kot je Jezus služil, služiti z ljubeznijo. V šoli sem razumel, da moram dati Boga na prvo mesto in ne duhovništva.«
Posebej ga je nagovorilo odkritje, da je med brati, ki živijo v medsebojni ljubezni, lahko navzoč Jezus. To ga je tako prevzelo, da ni hotel več živeti brez takšne edinosti. Pripovedoval je, kako je bilo po njegovi premestitvi v župnijo Križe. »Tam je bil za soseda dekan France Maček. Začela sva skupaj: on s kitaro, jaz z besedo, oba z medsebojno ljubeznijo. Božje kraljestvo je v obeh župnijah raslo, posebej med mladimi. Izleti, romanja z mladimi ... Ob nekem romanju mi je policistka na meji rekla: 'Takšnega avtobusa še nisem doživela ... najraje bi ostala z vami.' Zakaj? Ker je začutila nekaj, Nekoga – Jezusa, nevidnega med nami.«

Fonzi Grojzdek
Fonzi Grojzdek © Marjana Debevec

EDINOST: BOŽANSKA BESEDA

Edinost: božanska beseda.
Če bi jo v določe¬nem trenutku izrekli
in bi jo ljudje uresničili na najrazličnejših področjih,
bi se svet
nenadoma ustavil v svojem običajnem teku
kakor film na platnu
in življenje bi se začelo odvijati v obratno smer.
Nešteto ljudi bi se obrnilo in se napotilo po drugi poti ...
Razbite družine, v katerih vlada prepir
ali hlad zaradi nerazumevanja,
bi se znova združile.
Tovarne, ki pogosto sprejemajo vase „sužnje" dela
v ozračju dolgočasja,
bi postale kraji miru,
kjer vsak dela svoj delček za dobro vseh.
In šole bi prekinile s kratkovidno znanostjo
in bi pojme vseh vrst postavile
kot podnožje večne kontemplacije,
ki bi se je učili v šolskih klopeh
kot vsakodnevno razkrivanje skrivnosti,
do katerih bi se dokopali iz majhnih obrazcev, preprostih zakonov,
celo iz številk ...
In parlamenti bi se spremenili v kraj srečanja med ljudmi,
katerim je veliko bolj pomembna blaginja vseh
kot delček, za katerega vsak dela.
Skratka, videli bi, kako se nebo čudovito spušča na zemljo
in kako postaja skladje stvarstva
okras složnih src.
Videli bi ...
To so sanje!
Zdijo se sanje!
In vendar: »Zgodi se tvoja volja
kakor v nebesih tako na zemlji.«

Chiara Lubich

Zbor v dvorani
Zbor v dvorani © Marjana Debevec

En teden fizičnega dela – vse leto spodbude za življenje

Študentka Katja je pripovedovala o svojih vzponih in padcih iskanja skozi otroška in mladostna leta, ko je odkrivala, da je Bog vedno ob njej in ga znova našla v skupnosti. »V devetem razredu in v drugem letniku srednje šole, pred korono, sem imela akutni tinnitus, po domače šumenje v ušesu in bi lahko oglušela, kar je seveda posebej problematično, ker sem pianistka in živim od glasbe. Obakrat mi je bil v oporo prav Zapuščeni Jezus in to kar je Chiara rekla, da je bil On tisti, ki je pravzaprav vse pretrpel in da mu lahko vse prepustim. Prvič se mi je stanje popolnoma izboljšalo, od drugič pa imam še vedno malo občasnih šumov... ampak ostalo mi je to, da v težjih trenutkih najdem oporo v Njem.«
Letos je Katja tudi v pripravi poletnega prostovoljnega delovnega tabora za mlade Summerjob. »En teden fizičnega dela med poletjem, vendar celo leto spodbude v življenju do vseh okoli mene. Vesela sem, da sem se našla tukaj kjer sem, da sem se naučila sprejeti to kar pride, z zavedanjem, da ne glede na to, kaj se zgodi je On vedno z mano. In me ljubi, tako kot sem, tam kjer sem.«

Katja
Katja © Marjana Debevec

NAŠLA SEM TE

Našla sem Te na toliko krajih, Gospod!
Čutila sem tvoj utrip
v vzvišeni tišini
gorske cerkvice,
v polmraku tabernaklja
prazne katedrale,
v enodušnem dihanju
množice, ki te ljubi in napolnjuje
svode tvoje cerkve
s pesmimi in z ljubeznijo.
Našla sem Te v veselju.
Govorila sem Ti
onkraj zvezdnatega neba,
ko sem se zvečer v tišini
vračala z dela domov.
Iščem Te in pogosto Te najdem.
Toda vedno Te najdem
v bolečini.
Bolečina, kakršna koli bolečina,
je kot glas zvončka,
ki kliče Božjo nevesto k molitvi.
Ko se prikaže senca križa,
se duša zbere
v tabernaklju svoje notranjosti,
pozabi na pozvanjanje zvončka,
Te "zagleda" in ti govori.
Ti si me prišel obiskat
in jaz Ti odgovarjam:
»Tukaj sem, Gospod, Tebe hočem, Tebe sem hotela.«

Chiara Lubich

Najbolj naju boli, če ni ljubezni

Duhovnost edinosti prinaša nove odnose tudi v družine. Mojca in Marko s Celja sta zaupala utrinke iz svojega življenja; njeno spreobrnitev in odločitev, ki ju sedaj vodi naprej. »Oba čutiva, da je ljubezen med nama osrednjega pomena. Ker naju najbolj boli, ko te ljubezni ni. In to naju prisili, da iščeva. In na tej poti iskanja vedno globlje razumeva, da je ta ljubezen pravzaprav od Boga in da je rešitev res vsakega problema na koncu le ljubezen.«
Marko je priznal, da mu večkrat ne uspe. »Včasih Mojca naredi prvi korak, ampak ravno v tem vidim lepoto najine skupne poti k Bogu. Je pa edinost nekaj, kar zelo hitro izgine, če se stalno ne trudim. Ugotovil sem, da moram ves čas delati dejanja ljubezni do Mojce npr. deliti z njo, kar se mi dogaja v službi, čeprav kot moški raje ne bi. Potrudim se bolj sodelovati v vzgoji najinih najstnikov, čeprav sem pogosto z mislimi še v službi, prav z mislijo, da jo hočem osrečiti, mi uspe opraviti kakšno opravilo, za katerega me že dolgo prosi. Čeprav vse to zahteva od mene stalen boj s samim seboj, vidim, kako se to vedno izplača, ker nas še bolj medsebojno poveže in vodi k Bogu.«

Mojca in Marko
Mojca in Marko © Janez Dolinar

OPOROKA: BODITE DRUŽINA

Ko bi danes morala zapustiti ta svet in bi me zaprosili za zadnjo besedo, bi vam rekla: »Bodite družina«.
So med vami taki, ki trpijo zaradi duhovnih ali moralnih preizkušenj? Razumite jih kot mati in še bolj kot mati. Prinesite jim luč z besedo in z zgledom.
Ne dovolite, da jim zmanjka toplina družine, marveč jo okoli njih še povečajte.
So med vami taki, ki telesno trpijo?
Naj vam bodo najljubši bratje. Trpite z njimi.
Skušajte do dna razumeti njihovo bolečino.
Naj postanejo deležni sadov vašega življenja, da se bodo zavedali, da so oni k temu prispevali več kot drugi.
So med vami taki, ki umirajo? Predstavljajte si, da ste vi na njihovem mestu, in storite, kar bi želeli, da bi drugi vam storili, do zadnjega trenutka.
Je morda kdo, ki se veseli zaradi nečesa, kar je dosegel, ali zaradi česa drugega?
Veselite se z njim, da ga ne bi razžalostili in bi se ne zaprl, marveč bo veselje postalo last vseh.
Je morda kdo, ki odhaja?
Pustite, naj gre, toda ne prej, preden ste mu napolnili srce z eno samo dediščino: čut za družino, da ga bo nesel tja, kamor je namenjen.

Ne dajajte prednosti nikakršni dejavnosti katere koli vrste pred duhom družine z brati, s katerimi živite.
Kamor pa greste, ne boste storili nič boljšega, kot je to, da skušate obzirno, previdno, a odločno ustvarjati duha družine.

Chiara lubich

Mariapoli na Pohorju
Mariapoli na Pohorju © Marjana Debevec

Plameni upanje po vseh koncih sveta

Ta ljubezen vodi člane gibanja po vsem svetu, da konkretno odgovarjajo na izzive, na primer v Aziji si posebej prizadevajo za medverski dialog, v Južni Ameriki imajo več kot 30 socialnih projektov, v katere vključujejo tudi ljudi z obrobja. Evangeljski pogled na gospodarstvo je navdihnil tudi Frančiškovo ekonomijo, ki jo mladi z vsega sveta razvijajo z velikim navdušenjem.

Otroci na Pohorju
Otroci na Pohorju © Gibanje fokolarov

Otroci, mladi, odrasli ... vsi za lepši svet

Pri nas se srečujemo v centru Mariapoli Spes v Planini pri Rakeku.
Zelo prizadevni in občutljivi do krivic in grozot, ki se dogajajo po svetu, so predvsem otroci. Na njihovih srečanjih s pomočjo animatorjev konkretno izdelujejo izdelke in jih potem prodajajo. Lotili so se izdelave Bio svečk iz lesa, Jezuščkov za Božič, voščilnic, ki so jih potem prodali in denar namenili za potrebne v Siriji, Libanonu, v zadnjem času pa Ukrajini. Vsak večer po zoom molijo dve desetki rožnega venca za mir v Ukrajini.
Imajo tudi program UP2ME (Od mene je odvisno), ki mlade seznanja z različnimi vidiki odraščanja.

Otroci v dvorani Centra Mariapoli Spes v Planini
Otroci v dvorani Centra Mariapoli Spes v Planini © Gibanje fokolarov

Zavihali so rokave

Mladi že več let organizirajo poletno delo mladih imenovano SUMMERJOB. Vsako leto najdejo drugo lokacijo in s konkretnim delom pomagajo starejšim, bolnim, onemoglim pri preprostih opravilih, npr. pleskanju, pospravljanju, žaganju in zlaganju drv,.. in kar je še najbolj pomembno, gradijo medsebojne odnose, ki temeljijo na sprejemanju, spoštovanju in odprtosti. Vsakič so čudoviti odzivi tako udeležencev kot tudi tistih, ki so pomoč sprejeli.

Summerjob
Summerjob © Gibanje fokolarov

Summerjob
Summerjob © Gibanje fokolarov

Mariapoli - mesto na gori

Vsako leto se veselimo skupnih počitnic, ki jih imenujemo "Mariapoli počitnice", kjer za nekaj dni zamenjamo mestni vrvež za lepoto naših gričev, nekaj let že za hribovje Ribniškega Pohorja. Zbrani smo starejši, mladi, družine, posamezniki, duhovniki, po navadi je tudi veliko otrok in mladih. Vzponi na bližnje griče so priložnost za medsebojno obogatitev, spletanje novih poznanstev, poglabljanje različne duhovne tematike, tako se zares medsebojno opogumimo. Na Mariapoliju je občutiti veliko veselja, ki izhaja iz pripravljenosti za pomoč, odprtega pogovora in sodelovanja. Navzoči se trudimo za medsebojno ljubezen, da tako naredimo prostor Jezusu med nami.

Mariapoli
Mariapoli © Marjana Debevec

Seveda pa se v Gibanju povezujemo in srečujemo tudi po različnih skupinah, kjer odkrivamo bogastvo karizme, podarjeno ustanoviteljici Chiare Lubich. To nas navdihuje za vsakdanje življenje v družini, župniji in delovnih okoljih.

Zahvala, položena na oltar

Vrhunec dneva je bila sveta maša v župnijski cerkvi spreobrnjenja apostola Pavla na Vrhniki. Ob somaševanju škofa Ansreja Galana in cveč duhovnikov jo je daroval nadškof Stanislav Zore. Obogatil pa jo je zbor vseh generacij in pisanih inštrumentov. Druženje smo v prazničnem vzdušnju nadaljevali tudi po sveti maši.

Zbor pri sveti maši
Zbor pri sveti maši © Janez Dolinar
Polna cerkev na Vrhniki ljudi iz vse Slovenije
Polna cerkev na Vrhniki ljudi iz vse Slovenije © Marjana Debevec
Nadškof Zore, škof Glavan in duhovniki pri maši
Nadškof Zore, škof Glavan in duhovniki pri maši © Janez Dolinar

Slovenija
Mami je bila na veliko noč pri sestri na obisku. Premik na drugo lokacijo je bil cel podvig. :) (photo: Urša Sešek) Mami je bila na veliko noč pri sestri na obisku. Premik na drugo lokacijo je bil cel podvig. :) (photo: Urša Sešek)

Skrb za ostarelo mami

Živimo v hiši skupaj z mamo, ki ima 85 let. Po možganski kapi 11 let nazaj se je življenje zanjo močno spremenilo. Spremenilo se je tudi za tiste, ki živimo z njo in skrbimo zanjo: to sta sestrina ...