dr. Jernej Letnar Černič | (foto: Primož Lavre / Reporter)
Katarza
Komentar tedna | Dr. Jernej Letnar Černič
Zadnji tedni kažejo, da bodo letošnje leto znova zaznamovali protesti zaradi vse težjih razmer v slovenski družbi. Medtem ko se elite zbirajo v Planici, se je ljudstvo začelo zbirati na Trgu republike v Ljubljani. Le kako se ne bi? Sedanjost in prihodnost v slovenski družbi sta negotovi. Umazana povezanost, nepotizem, klientalizem in vseprisotni konflikti interesov zavirajo človeški razvoj v slovenski družbi. Ne le, da ga zavirajo, temveč slovensko družbo potiskajo navzdol. Namesto blaginje za vse, imamo vse bolj privilegije za peščico.
Državne oblasti so v zadnjih tridesetih letih dovolile, da si je nekaj odstotkov prebivalstva z divjimi privatizacijami in managerskimi odkupi pridobilo več kot polovico premoženja v slovenski državi. Razlike, ki so se denimo na Norveškem, ustvarjale več kot sto let, so pri nas nastale le v tridesetih letih. Umazano pajdaštvo kvazi gospodarstvenikov in kvazi oblastnikov za pet minut sta človeški razvoj zaustavila vsaj za nekaj deset let.
Zato so protesti upokojencev, gasilcev in še vseh ostalih razumljivi. Želijo si dostojanstvenih pokojnin in dohodkov. Povprečni dohodki vseh poklicev so v slovenski družbi porazni. Občutno zaostajajo za dohodki zaposlenih na evropskem območju blaginje okrog Bodenskega jezera (Bodensee). Po drugi strani skoraj ne mine teden, da se ne oglasijo delavci, ki javno oznanijo nezakonite delovnopravne prakse pri svojih (agencijskih) delodajalcih. Kako so lahko razmere v slovenski družbi drugačne, če institucije pravne države na številnih področjih ne delujejo? Inšpekcije in sodstvo so zaradi njihove vpetosti v prepleteno slovensko okolje prepogosto prepočasne in neučinkovite. Vse skupaj so posledice danih razmer v slovenski družbi, kjer institucije v javnem kot zasebnem sektorju delujejo skladno z vnaprej sprejetimi pravili.
Kako so lahko razmere v slovenski družbi drugačne, če institucije pravne države na številnih področjih ne delujejo?
V takšnem okolju je razmišljanje o boljši družbeni prihodnosti luksuz. V takšni družbi postane vse relativno. Pravila se prilagajajo glede na vsakokratnega oblastnika. Vladavina prava (p)ostaja pogojena z vašo lojalnostjo. Ustavna demokracija ne le, da ostaja relativno načelo, temveč je tudi slabo razumljeno in ponotranjeno načelo. Elite jo razumejo le, ko omejuje demokratično voljo nasprotne, manjšinske strani. Ko ustavna demokracija njih same udari po prstih, začnejo kričati. Še dobro leto nazaj tako opevana svoboda zbiranja postaja relativna. Pripada vam le, če ste na pravi strani. Drugače boste kaznovani. Kultura, še celo šport postajata relativna. Elitam je letošnjo zimo tako skoraj uspelo, da s pomočjo starih vzorcev ugrabijo še šport. V takšni družbi morate biti izjemen optimist, da vidite konec začaranega kroga.
A vsak krog ima tudi svoj izhod. Vidimo ga v naših vsakdanjih življenjih, daleč stran od države, institucij in samovoljnih praks njenih elit. Tam živi druga Slovenija, kjer ljudje ustvarjajo, razpravljajo, se družijo in načrtujejo. Države tam ni in je nikoli ne bo. Ko se bodo slovenske elite ta konec tedna zabavale na praznih tribunah smučarskega parka v Planici, bodo drugod ustvarjali in postavljali prihodnje načrte za boljše življenje. Aroganca, oholost in samozaljubljenost slovenskih elit so v preteklosti vedno sprožile katarzo slovenske države, demokratične spremembe in renesanso vladavine prava. Ni razloga, da bi bilo tokrat kaj drugače.
