Doc. dr. Andreja Poljanec: »Mladostniki hočejo prikriti, hkrati pa želijo, da to opaziš.«

Za življenje | 16.02.2023, 13:58 Mirjam Judež

V novem letu bo v oddajah Za življenje vsako četrto soboto v mesecu naša gostja doc. dr. Andreja Poljanec, žena in mati petih otrok, po izobrazbi pa psihologinja, specialistka zakonske in družinske terapije, supervizorka, predavateljica, pisateljica. V oddajah bomo odpirali različne aktualne tematike, ki bodo pripomogle k bolj sočutnemu starševstvu, ki se ga, kot pravi naša gostja, v odnosih res ni treba bati. Tokrat smo govorili o samopoškodovanju, ki je med mladimi vse bolj prisotno. Tema je pomembna in potrebno je o njej govoriti, pisati. Oddajo, ki smo jo za vas pretopili tudi v pisno obliko, je vodila Mateja Feltrin Novljan.

Kaj je samopoškodovanje?

»Gre za namerno poškodovanje določenih delov telesa, najpogosteje je to koža, z različnimi ostrimi predmeti: nožkom, britvico, črepinjo, pokrovčkom pločevinke … Lahko se mladostnik zelo globoko praska z nohti do krvi ali zareže, ugaša na koži cigaretne ogorke. Lahko gre tudi za cukanje, puljenje las, butanje z glavo, skratka nekaj, kar ti povzroči bolečino, povzroči poškodbo na koži in ima za učinek sprostitev. Samopoškodovanje je v zadnjih 10, 15 letih močno v porastu, o tem se več govori, tega se več opazi. Strokovnjaki ne vemo, ali je tega res bistveno več ali se o tem le bolj naglas govori.«

Zakaj mladi to počnejo?

»Samopoškodovanje je simptom čustvene stiske, ki je ne znajo razrešiti. Nikakor ne gre za neko izsiljevanje, manipulacijo, iskanje pozornosti ali duševno motnjo, ampak za regulacijo čustvene stiske skozi telesni način. V sebi čutiš neznosno bolečino, pogosto tesnobo, občutek, da si nerazumljen, da si znotraj konfliktov, nimaš pa sogovornika, nikogar, ki bi te v tem začutil, prepoznal, spregovoril, te nagovoril in pomiril. Odnos in besede v odnosu nas zelo pomirjajo in naredijo občutek povezanosti, pripadnosti, sprejetosti. Hudo je, ko moraš duševno stisko pretvoriti v fizično. Ljudje lažje prenašamo fizično kot čustveno oz. psihično stisko. Med samopoškodovanjem, ko je oseba osredotočena na povzročanje fizične bolečine, manj razmišlja o čustveni, psihični in je pozorna na telesno bolečino. Ob tem se sproščajo različni hormoni, endorfini, celo dopamin, adrenalin. Na nek način se potem boljše počutiš, kot da se je nekaj sprostilo, kot da si to stisko malo rešil, ker preusmeriš pozornost. Zato je tudi nevarno in veliko bolj trdovratno, ker ta občutek, ko se sprošča dopamin (npr. tudi ob kajenju, pitju alkohola, prekomernem hranjenju …), pogosto vodi v zasvojenost.«

Rekli ste, da se ob tem sprošča hormon sreče. Koliko časa traja to olajšanje?

»To je zelo začasno. Pojavnost samopoškodovanja je pri različnih posameznikih različno intenzivna, tudi zahtevnost rezov, vbodov, ožganin je na širokem spektru. Kakšen tega ne bo počel vsak dan, morda enkrat na teden, ali ko doživi nekaj malo bolj zahtevnega, kar ga spravi v neko stisko. Če pa je mladostnik v redni stiski, bolj tesnoben, bolj nagnjen k negotovosti, ima več skrbi, manj čustveno kakovostnih odnosov, če je tudi telesno bolj nagnjen k temu (vedno je tu še genetika), če je to njegov način reševanja stiske (lahko greš v stiski v neprimerno vedenje ali pa si bolj avtoagresiven), je samopoškodovanje bolj redno. Intenzivnosti in pojavnosti so zelo različne, odvisno od osebnostnih dejavnikov, od kakovosti socialne mreže in odnosov v družini.«

Je samopoškodovanje bolezen, vodi v odvisnost?

»Samopoškodovanje je opredeljeno kot simptom stiske. Opažamo ga pri mnogih drugih duševnih motnjah, ki imajo diagnozo. Zelo pogosta komorbidnost je z depresivnimi motnjami, z drugimi čustvenimi, tesnobnimi motnjami, s shizofrenijo, zelo močno je povezana z zasvojenostmi. Lahko pa je samo ta simptom in izraz stiske, ki se najpogosteje pojavi pri dekletih med 12. in 24. letom. V odraslosti jo je manj. Celotno obdobje mladostništva je ta motnja v reševanju čustvenih stisk izredno pogosta. Lahko je povezana z drugimi duševnimi motnjami, ne pa vedno. Če starši opazimo, da prihaja do samopoškodovanja, je to dragocen simptom, ki še ni tako tragičen, ne ustrašimo se preveč, lahko pa vodi v zahtevnejše duševne motnje. Velikokrat se pojavi tudi ločeno, da ni vedno nujna psihiatrična obravnava, lahko je tudi psihološka, družinska, psihoterapevtska. Gre za blažjo zadevo na primarni ravni, ki pa jo moramo vzeti resno. V praksi vidim, da starši prepogosto ne vzamejo tega simptoma resno, kar vodi v še večje zaplete: anksioznost, depresivnost, samomorilnost.«

Ko je mladostnik osredotočen na rezanje, manj razmišlja o čustveni, psihični in je pozoren na telesno bolečino. Ob tem se sproščajo različni hormoni, endorfini, celo dopamin, adrenalin. Na nek način se potem boljše počuti, kot da je stisko malo rešil.

Kje vse se mladi samopoškodujejo?

»Najpogosteje so to okončine, pa po trebuščku. Mladostniki to nadzorujejo in počnejo na delih telesa, ki jih lahko še malo skrijejo. To ni nekaj zelo očitnega, režejo se naskrivaj, ne želijo, da se opazi, po drugi strani pa je to klic na pomoč in če karkoli posumimo, je pomembno, da to naslovimo. Velikokrat starši že posumijo in vidijo, a ne naslovijo. V resnici pa mladostniki želijo, da se o tej stiski spregovori. Tu je zmotno prepričanje, rajši ne bomo drezali. Mladostniki hočejo to prikriti, po drugi strani pa želijo, da opaziš.«

Kaj pa, ko starši opazijo sledi samopoškodovanja, vključijo terapevta, ki se mu mladostnik ne želi odpreti?

»Ko vidimo, da se mladi ne odprejo, pa so starši želeli priti do nekih sprememb, je en od razlogov ta, da so ti mladostniki jezni na starše ali jim tako malo zaupajo, da si mislijo: Kar vi rešujte, saj ste vi problematični, vi imate težave. Ko starši opazijo samopoškodovanje, želijo takoj k terapevtu ali pa je njihovo stališče celo: Ti pojdi k terapevtu! Starši neredko otroka napotijo na pomoč, sami pa se ne zavedajo, da je to vedno tudi izraz družinske stiske, čeprav so zraven morda še genetika, medgeneracijski vpliv, prenos družinskih zahtevnih situacij ali celo travm. Pomembno se je zavedati, da mora družina to reševati skupaj z mladostnikom. Če se mladostnik upira in ne želi v terapevtsko, psihološko obravnavo, je prvi korak na strani staršev. Starši smo odgovorni za reševanje, resno jemanje stisk, načrtovanje in osebnostno rast. Iz prakse vidim, če starši zmorejo najprej sami po pomoč, ko se mladostnik upre in preda njim odgovornost, ko starši začnejo zadeve resno jemati, razreševati, čustveno postajati bolj občutljivi, na nek način drugačni, se tudi mladostnik začne sproščati v tej družini, staršem bolj zaupati in sploh več računati na njih. Potem tudi mladostnik pride na nadaljnje pogovore.«

Za spremembo dinamike znotraj družine je potrebno garanje …

»Škoda je, če se starši zelo močno zapletejo v krivdo, ker je krivda izredno nefunkcionalna, nekonstruktivna, z njo si nič ne pomagamo. Krivda povzroči zaviranje čustvenega in osebnega razvoja posameznika in družine. Hudo mi je, ko vidim, da se starši zaprejo v krivdo, a to je njihov naraven, priučeni odziv. V prvi fazi si ne morejo pomagati, morajo se pa krivde zavedati in razumeti, da krivda ni funkcionalna, ker to sploh ni pravo čustvo. Primerljivo čustvo, ki je konstruktivno in pomaga pri razvoju, je obžalovanje. Tu si v stiku s svojim čustvenim svetom, s čustvenim svetom otroka, starša, partnerja. Med krivdo in obžalovanjem je bistvena razlika. Velikokrat potrebujemo že kar kakovosten in intenziven vztrajnosten psihološki proces, da zmoremo to krivdo razumeti, od kod prihaja, zakaj je tako močna, kje vse nas zavira in potem se lahko bolj odpremo pravim čustvenim stanjem, ki pa imajo možnost razvoja in razsvetlitve.«

Zelo nevarno je, da ko si naložimo nahrbtnik krivde, se radi zatečemo v vlogo žrtve.

»Krivda je močno povezana z vlogo žrtve. Mi smo takrat v drži, ko smo neaktivni, ko imamo premalo borbenosti, premalo živih čustev, kot so: jeza, obžalovanje, volja do spremembe, žalost. To so prava čustva, ki nam dajo občutek živosti v telesu, možnosti za spremembe, zdrave vztrajnosti, borbenosti, pa tudi nežnosti. Vse to v takih situacijah potrebujemo. Žrtvena vloga je pogosto pri nas kar priučena, nihče se ni rodil z njo. Krivda nam je domača. Če v našem otroštvu, mladosti nismo imeli možnosti kakovostno operirati z jezo, strahom, žalostjo, smo se v vlogo žrtve zatekli, ker je bil to obrambni mehanizem, ki je bil nujen za preživetje in nismo mogli drugače. V odraslosti je pa krivda breme, ki zlepi našo ustvarjalnost, poreže krila.«

Kako se iztrgati iz primeža krivde?

»Treba se je je zavedati in se iz nje potegniti, iti v aktivno držo razreševanja, iskanja smisla, načina, kdo nam bo pomagal. V krivdi si velikokrat sam, kvečjemu jamraš, ampak to ni funkcionalno razreševanje. Pomembno je verjeti, da je v takih stiskah, kot je samopoškodovanje mladostnika, možnost, da začnemo v odnosih bolj polno živeti, da v njih razvijemo več ranljivosti, iskrenosti, zaupanja, spregovorimo o stvareh, se pustimo nagovoriti, da te besede v nas odzvanjajo … Skušajmo razvijati živost, agilnost, pestrost, da si sploh dovolimo priznati, kaj ni bilo v redu, kaj si želimo. V povezavi s krivdo je zelo pogosto prisotna tesnoba, da ne smeš ničesar slabega reči o svojih starših. To je veliko breme. Ni treba, da jim v obraz povemo ali napišemo seznam, kaj vse je bilo narobe. To je grobo. Da pa pri sebi priznamo, v varnem odnosu ali s terapevtom, kaj nas je peljalo v to krivdo, od kje izvira stiska, pa velikokrat zahteva tudi kritiko do naših staršev in to, da jo izrečemo.«

Starši neredko otroka napotijo na pomoč, sami pa se ne zavedajo, da je to vedno tudi izraz družinske stiske. Pomembno se je zavedati, da mora družina to reševati skupaj z mladostnikom.

Zakaj se mladostniki zatekajo v samopoškodovanje?

»Problematika izvora simptomatike je v tem, da otrok ni imel občutka možnosti, da doma lahko govori o čustvih. On je tako doživljal. To ne pomeni, da starši nismo eksplicitno dovolili, da bi otroci govorili o stiskah ali da smo bili mi kot starši zanalašč grobi. To pomeni, da je ta otrok iz družine doživljal, da ni najbolj pametno, da doma govori o čustvih. On je bil lahko že v prvih dveh letih življenja zelo občutljiv otroček. Pogosteje se samopoškodujejo deklice, ki so še malo bolj čustveno občutljive. Ti, ko si otroka šele rodil, se z njim ukvarjal, si že v prvih dneh, mesecih doma ustvarjal vzdušje z vedenjem, in ta otrok je še kot dojenček doživljal ob tebi, da je lahko sproščen ali ne zmore biti sproščen. Škoda se je počutiti krivega, ko ima ta otrok 14 let in se samopoškoduje, ker ti nisi zanalašč delal grdo z otrokom. To moramo ozavestiti. Ti otroci že v predšolskem obdobju niso imeli občutka, da se lahko izražajo, ker je bilo morda doma preveč konfliktnosti, nasilja, tesnobe, zadržanosti. Otrok ni čutil, da je še kaj prostora zanj. Navadil se je, da dá prednost sorojencu, staršu in njegova stiska se je počasi nabirala v malem telesu. V najstništvu, ko je zaradi kritičnega obdobja razvoja možganov mladostnikovo doživljanje čustev bolj intenzivno, je ta čustvenost še pretirana in jo mora preusmeriti. Zato je v mladostništvu, ko se v družini pojavi simptom samopoškodovanja, ravno to klic v sili, da naj družina začne raziskovati, katera čustva zastajajo, zakaj, iz katere generacije zastajajo in kje se ta mladostnik ne počuti slišanega.«

Pa se to dogaja večinoma v odtujenih, nasilnih družinah?

»Včasih mi je težko, ker vem, da so to prijetne družine, ki bi dale vse za otroke, ki so se ukvarjale z njimi, prebrale ogromno pravljic, jih crkljale … Srce se ti trga, ko vidiš, da se vseeno en od otročkov ni mogel čisto dobro »priklopiti« in se mu je neka stiska nabirala … To je dragocen izziv, da družina ob tem nežnem, občutljivem otroku, ki se mora ukvarjati s samopoškodovanjem zato, da čustveno približno preživi, to razišče. Nikakor ne gre za slabe družine, družine, kjer bi bilo nasilje, gre pa za družine, ki so bile ravno toliko čustveno obremenjene zaradi različnih dejavnikov in v katerih je bil en otrok bolj občutljiv, kot smo starši zmogli v tem obdobju otroštva opaziti in je na tak način začel izražati svojo stisko. Pri fantih se zgodi, da začne kaditi, prevečkrat piti … S tem opozarja, da mora regulirati čustva na bolj telesni ravni.«

Če mladostnik o stiski sovrstnika pove staršem, vprašamo, če je koga prosil za pomoč, kakšna je svetovalna delavka, komu ta mladostnik zaupa. Lahko je sorodnik, trener, duhovnik, kdorkoli, ki vzbuja občutek zaupanja, varnosti in je osebnostno dovolj zrel. Iskati moramo vire moči med odraslimi. Pomoč sovrstnika ni dovolj.

Puberteta mine. Ali tudi samopoškodovanje izzveni?

»Zelo žalostno in krivično je, če mora mladostnik živeti z občutkom, bo to kar izzvenelo in tega noben ne bo opazil. To je stiska, klic na pomoč, ki ga ni za spregledati. Je stiska, ki je imela potencial, da bi o njej spregovorili, se iz nje nekaj novega za življenje v družini naučili. Na ta način to možnost izgubimo. Pri kakšnem mladostniku bo izzvenelo samo od sebe, če bo imel tesne prijatelje, če bo vsaj svetovalna delavka pomagala … V resnici bi bilo veliko bolj dragoceno, veliko večja naložba za njegov osebnostni razvoj, za nadaljnje življenje, če je pri tem lahko priklical starše, ki so bili pripravljeni, imeli sposobnosti, potencial, da so ga zmogli v tem globlje začutiti in skupaj razreševati, ga globlje skušati čustveno prepoznati v tej stiski, ga vprašali: Kaj lahko naredimo skupaj, kje te spregledava, kako se počutiš? Na ta način lahko družina celo zacveti.«

Kaj pa, če se družina ne vključi?

»Mnogi mladostniki zaključijo s samopoškodovanjem brez resnejše obravnave ali s pomočjo drugih odraslih ali starejših vrstnikov, ki imajo podobno izkušnjo. Nevarno je, če ni družinske obravnave, podpore, saj se to pogosteje razvije v druge močnejše in bolj zahtevne duševne motnje. Ko se samopoškodovanje podaljša v odraslost ali se celo začne v odraslosti, je pogosteje povezano z možnostjo za samomor, z depresivnostjo. Če ga ne »zagrabimo« v mladostnem obdobju, ko so možgani prožni, ko je družina prožna in odgovorna za mladostnikovo blagostanje, zdravje, počutje, je veliko več možnosti, da bo v odraslosti ta bivši mladostnik v veliko večji stiski in se iz tega ne bo naučil nič novega. Na kognitivno vedenjski ravni se bo sicer »natreniral«, da tega ne počne, našel bo pa druge mehanizme, kako zdržati z neko stisko. Ne bo imel možnosti razviti globine, temeljne pripadnosti, občutka sproščenosti, varnosti, zaupanja, kar pomeni, da bo šel naprej v življenje z istim deficitom, s katerim pa je zelo naporno živeti.«

Kako naj se odzovejo starši? Nikakor se jeziti na svojega otroka, ga prezirati, omalovaževati, poniževati. To je kot bi zabodel meč v srce otroka. Mladostnik, ki se že itak ukvarja s svojim telesom, psiho, stisko, da potem še zasliši obtoževanje, da s tem samo išče pozornost, da je že spet v »depri«, da pretirava, naj že neha s tem … To so totalno grobi odzivi in grobosti je v starševstvu preveč.

Vrstniki lažje zaupajo vrstnikom, vrstniki povejo svojim staršem. Kako odreagirati?

»Velikokrat se mladostniki najprej zaupajo vrstnikom. To je lepo, dragoceno, je izraz globoke stopnje zaupanja. Toda sovrstnik mladostniku, ki se reže, ne more nikoli dovolj kakovostno pomagati, saj ima še nezrele možgane, ki se razvijajo do 24. leta. Ta podpora je preskromna, je pa zelo dragocena. Za mladega je zelo zahtevno, če noben od vrstnikov ne ve, kaj se z njim dogaja. Če mladostnik o stiski sošolca, prijatelja pove nam, staršem, vprašamo, če je koga prosil za pomoč, kakšna je svetovalna delavka, ali ji otroci zaupajo? Vprašajmo svojega otroka, komu ta mladostnik zaupa. Lahko je to sorodnik, trener, duhovnik, kdorkoli, ki vzbuja občutek zaupanja, varnosti in je osebnostno dovolj zrel, saj je to precej zahtevna in čustveno nabita situacija. Iskati moramo vire moči med odraslimi. Pomoč sovrstnika ni dovolj.«

Krivda, ko starši izvedo, da njihov otrok to dela, ni na mestu, potrebno je narediti korake …

»Stisko je potrebno vzeti kot izziv. Nismo še eksplicitno rekli, kako naj se odzovejo starši. Nikakor se jeziti na svojega otroka, ga prezirati, omalovaževati, poniževati. To je kot bi zabodel meč v srce otroka. Mladostnik, ki se že itak ukvarja s svojim telesom, psiho, stisko, da potem še zasliši obtoževanje, da s tem samo išče pozornost, da je že spet v »depri«, da pretirava, naj že neha s tem … To so totalno grobi odzivi in grobosti je v starševstvu preveč. Samega sebe moramo vzgojiti, da bodo odzivi na dostojanstvenem nivoju osnovnega sočutja. Če nam je to težko, naj se mladostnik pogovori z drugim staršem, dokler mi ne najdemo bolj primernih besed, s katerimi lahko dovolj nežno, hkrati pa skrbno in jasno ubesedimo. S tem ustvarimo plamenček upanja, ob katerem bo mladostnik začutil, da se lahko nanj »priklopi«.«