Nasilje nad starejšimi: bodimo pozorni na skriti znak

Svetovalnica | 13.02.2023, 15:14 Mirjam Judež

V Svetovalnici smo govorili o nasilju nad starejšimi, o katerem se dolgo sploh ni govorilo. Starejši o tem, da doživljajo nasilje s strani lastnih otrok, vnukov ali negovalcev, zaposlenih v zdravstvu, domu za ostarele ali v socialnem varstvu, zelo težko govorijo. Z nami je bila članica Delovne skupine za nenasilje Darinka Klemenc, s katero se je pogovarjal Blaž Lesnik.

Zakaj govorimo o strukturnem, sistemskem nasilju?

»Zato, ker je prisotno vsepovsod, ni starostne prepreke. Nasilja nad starejšimi je veliko, ker so zelo ranljiva skupina. Niso pa edina ranljiva skupina: so tudi otroci, ljudje s posebnimi telesnimi, duševnimi potrebami, begunci … Skupina starejših je vse večja. Slovenija pospešeno drvi v obdobje staranja. Gre za različne oblike neprimernega in škodljivega ravnanja in odnosa s starejšimi. Ni samo telesno nasilje, je šikaniranje, ignoriranje, tudi osamljenost je neke vrste nasilje, telesna, socialna zanemarjenost. Ne gre samo za telesni vidik. Ekonomsko nasilje pomeni, da so tri generacije v družini, morda v isti hiši odvisne od ene pokojnine neke babice. To niso izmišljeni primeri. Gre za odnos, kjer je ogroženo zdravje, dostojanstvo, varnost starejšega. Gre za telesno, spolno nedotakljivost starejšega, pa tudi za socialno vključenost, zadovoljevanje duševnih in duhovnih potreb, tudi verskih.«

Kako nasilje prepoznati?

»Včasih zelo težko in dolgo ostaja skrito. V kulturnem okolju razvitega sveta je nasilje tabu tema, radi smo »polikani«, živimo v urejenih družinah. Ena možnost je, da oseba sama pove, da je žrtev nasilja, kar je zelo težko in dolgo časa traja. Imamo skriti mednarodni znak, ko odprto dlan zapreš. Ko pride poštar in prinese paket, mu lahko starejša oseba, ki ima nekoga v bližini, na skrit način pove, da se ji dogaja nasilje. Tisti, ki to zazna, mora odreagirati. Lahko prijateljica potoži prijateljici, če si upa. To je dostikrat zelo težko. Vidni znaki nasilja so: poškodbe, odrgnine, podplutbe. Mnogokrat se ponavljajo. Radi slišimo: Je padla po stopnicah. Sumljivi so ponavljajoči se zlomi, nezazdravljene poškodbe.«

Tudi prehitra digitalizacija je lahko oblika nasilja nad starejšimi …

»Ambulanta družinske medicine je žal manj dostopna starejšim. Ne smemo pozabiti, da je tudi prehitra digitalizacija lahko oblika nasilja nad starejšimi. Starejši so v silnih stiskah, ker vsi niso računalniško pismeni, nimajo računalnika ali pametnega telefona in so preprosto izključeni ali pa obremenjujejo mlajše, so primorani razkriti intimnosti. Moram res svojemu sinu povedati, da sem ginekološko zakrvavela, če se v družini nismo navajeni o tem odprto pogovarjati?«

Verjetno je pomembno, kje se to nasilje odvija: gre za družinski krog ali za nasilje v domu, instituciji, zdravstveni ustanovi …

»Vseeno je, kje se dogaja, vsepovsod je nesprejemljivo. Največ nasilja se dogaja v domačem okolju, tam je tudi najbolj skrito in ga je bistveno več, kot si predstavljamo. V Sloveniji je 8 % vprašanih nad 50 let izjavilo, da so nasilje že doživeli. Posebej ranljive so starejše ženske nad 65 let. To so vdove z zelo nizkimi pokojninami. Nasilje je zelo povezano z revščino. Se zgodi, da je tri generacijska družina na eni pokojnini od te babice. Tu je ekonomsko izsiljevanje … Podobno je v domovih starejših, kamor svojci prihajajo, če prihajajo. Tam je velik problem osamljenost. Ko starejšega dajo v dom, obiskov ni. Tega ni tako malo in je zelo žalostno. Vrednote družbe se gradijo od družine, od vrtca naprej in ves čas, vrednote se tudi spreminjajo. Največ je verbalnega nasilja: zmerjanja, šikaniraja, poniževanja. Ob začetkih demence se spremeni obnašanje, tudi besedišče. Uporaba neprimernih izrazov, grožnje s psihiatrijo, grobe besede, vzdevki, šale s seksualno vsebino, mastni vici … Veliko šal pri starejših je na temo seksa. Mnogi so prizadeti. Kaznivih nasilnih dejanj nad starejšimi v Sloveniji je po podatkih policije približno 5.000 na leto in se letno zviša za 300. To ni malo in je zaskrbljujoče.

Opozorila bi na izsiljevanje starejših s strani akviziterjev, ko ponujajo neke čudežne pripomočke, napitke, zavarovanja, čudežne tablete … Opozorila bi na ekonomsko nasilje mlajših nad starejšimi, na krajo bančnih kartic, izsiljevanje, komu zapisati dediščino. Otroci se skregajo med sabo, starejši pa ob tem najbolj trpi. To so zelo boleče oblike nasilja, na katere smo morda manj pozorni. Mi smo se v Sloveniji zazidali v velike družinske hiše, kjer lahko živi samo en starejši in je ni pripravljen menjati za stanovanje. Starejša gospa živi v večsobnem stanovanju, nima denarja za elektriko, za hrano, negovalca … Problem je, ker ni ljudi, ki bi bili pripravljeni skrbeti za starejše. To je neatraktiven poklic, zato v njem srečujemo ljudi, ki sploh niso primerni, da bi skrbeli za starejše, ampak druge izbire nimamo, ker so ti poklici izredno slabo plačani. Dokler ne bomo poskrbeli, da bodo imeli medicinske sestre, bolničarji negovalci, oskrbovalci in drugi dostojne plače, bo trpela cela družba. Tudi politiki se bodo enkrat postarali, čeprav mislijo, da se ne bodo.«

Kam se lahko obrne nekdo, ki morda že vrsto let trpi zaradi nasilja? Ali obstaja organizacija, točka, telefon, kjer bi človek zaupal, kaj se mu dogaja?

»Vsi telefoni, ko so namenjeni ljudem v stiskah (SOS telefon, Srebrna nit ... ), so namenjeni tudi temu. Pomembno je, da najprej ubesediš, ozavestiš, da se ti to res dogaja. Problem je, ko starejši, pri katerem je doma vse narobe, prijavi vnuka, ki še edini skrbi zanj, pa še on je uživalec drog … V takih primerih prijavite na CSD, v hujših primerih posreduje policija. Žal mnogokrat drugače ne gre. Zdravstveni in socialni delavci moramo biti pozorni, da najprej poskušamo zavarovati to osebo, ki se ji nasilje dogaja, da ne postane življenjsko ogrožena. Žrtvi je treba verjeti. Ne smemo vsiljevati rešitev, človek mora sam priti do rešitev. Mi lahko samo odpremo opcije. Poleg CSD in telefonov v stiski je tu še zdravstvo. V zdravstvu ni vse narobe. Imamo družinske zdravnike, patronažno službo, referenčne ambulante, centre za krepitev zdravja. Tem službam lahko zaupamo. Včasih je treba vztrajati, biti malo siten, se obrniti še na koga. Tudi v zdravstvu in sociali manjka ljudi. Mnogi nevidni se trudijo. Izpostavila bi patronažno službo, ki zaenkrat še dobro funkcionira.«

Osamljenost je fenomen sodobnega časa, nekateri jo imenujejo smrtna bolezen. V Angliji so nedavno ustanovili ministrstvo za osamljenost, ker obstaja na milijone ljudi, ki nimajo koga poklicati (prijatelja, soseda, sorodnika …), da bi jim v nekem trenutku pomagal. Tega si v slovenski družbi ne želimo.

Ko pride demenca, starejši postanejo tisti, ki so nasilni …

»Če spremeni vedenje, če je bil starejši prej vedno prijazen, pa kar naenkrat postane grob v besedah, žali, postane prepirljiv, pozabi, založi predmete … je razlog morda v demenci. Tega problema se je treba lotiti z vso empatijo in resnostjo. Civilnih združenj je veliko, zelo pomagamo, vse prevečkrat smo celo potuha državi. Žal.«