"Ko sem v pridigi pripovedoval Zgodbe za dušo, še kašljal ni nihče."

Sol in luč | 18.01.2023, 10:35 Tadej Sadar

"Če je telo slabotno, se lahko nasloni na duha. Kaj pa, če je duh slaboten, kam se bo potem naslonil? Zato moramo duha vedno znova krepiti. Seveda pa je veliko odvisno od tega, s čim ga krepimo, s čim ga hranimo."

Štirinajst knjig v zbirki »Zgodbe za dušo« je Založba Ognjišče prodala v več kot 155.000 izvodih. Ob petindvajseti obletnici izdaje prve knjige, smo se pogovarjali z avtorjem in predsednikom tiskovnega društva Ognjišče. V oddaji Sol in luč je bil z nami Božo Rustja, ki smo ga kot dolgoletnega urednika revije Ognjišče povprašali tudi o verskem tisku na splošno.

Gre za tematske knjige, ki imajo skupno nit, to je preprosta sporočilnost zgodb, ki nagovorijo. Kdaj in zakaj ideja o zbiranju zgodb?

Ko sem bil v Angliji, kjer je res veliko knjigarn, sem naletel tudi na pavlinsko knjigarno pri westminstrski katedrali, tam odkril prvo knjigo zgodb in si rekel, 'to je to'. Ko sem kasneje te zgodbe začel uporabljati v pastorali, sem presenečen ugotovil, kako tiho so ljudje. Niti zakašljal ni takrat nobeden.

Spominjam se tudi dogodka, ko je gospa prišla k spovedi, ki jo je začela z besedami: "Jaz sem tista." Najprej sem se ustraši, da sva bila za kakšno stvar dogovorjena in sem kaj pozabil, nato pa je razkrila, da se je prepoznala v eni od zgodb, da je 'tista', o kateri zgodba pravi, da so tudi mali grehi lahko zelo nevarni. Preprosta zgodba jo je nagovorila.

Ko sem te zgodbe začel uporabljati v pastorali pri pridiganju, včasih celo pri verouku, sem naenkrat pri pridigah ugotovil, kako tiho so ljudje, še kašljal ni nobeden.

»Soba brez knjige je kot telo brez duše,« je dejal Cicero in tej misli bi lahko dodali, da je knjižnica brez literature o presežnem, kot telo brez duha. Kakšne so vaše misli, ko pade tema na knjigotrštvo in še posebej na verski tisk?

Če ta Cicerov rek vzamem nekoliko šaljivo, bi zame držalo, da sem dobesedno obdan z mnogimi dušami, kajti jaz imam knjige povsod. Kjer sem jaz, so sami kupi knjig. Gotovo drži, da brez presežnega človek ne preživi, kot lepo pravi Sveto pismo. Če je telo slabotno, se lahko nasloni na duha. Kaj pa, če je duh slaboten, kam se bo potem naslonil? Zato moramo duha vedno znova krepiti. Seveda pa je veliko odvisno od tega, s čim ga krepimo, s čim ga hranimo.

Zdi se, da se tudi v tej duhovni hrani dogaja nekaj podobnega, kakor pri telesni hrani. Ker nimamo časa, da bi si pripravili zdravo hrano, gremo na hamburger in pijemo sladke pijače. Podobno je tudi z duhovno hrano. Nimamo časa in se hranimo s tistim, kar prvo pride pod roko in to je včasih potem tudi usodno. Seveda je človek svoboden in lahko izbira, mora se pa zavedati, da pri izbiri nosi tudi odgovornost, zato pa tudi jaz nekako res želim in spodbujam ljudi, naj vzamejo take knjige, ki bodo res napolnile njihovo dušo.

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete v radijskem arhivu.