Marjan BuničMarjan Bunič
Marko ZupanMarko Zupan
Tanja DominkoTanja Dominko
Centralni spomenik v Dražgošah. (foto: STA)
Centralni spomenik v Dražgošah. | (foto: STA)

Zgodovinar Dežman in Dražgoše: Kučanizem kot državna vera

Slovenija | 07.01.2023, 10:43 Ana Dežman

Pred nami je nedelja, ko bomo v Dražgošah zopet priča skrunjenju grobov, uveljavljanju kučanistične verzije civilne religije kot državne cerkve, komunistično ateističnega pokopa in življenja v laži. Tako je pred slovesnostjo zapisal zgodovinar in predsednik Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč dr. Jože Dežman. Dodaja, da bi se temu morali upreti.

Poleg junakov bi v tem kraju morali častiti tudi žrtve revolucionarnega nasilja

Zgodovinar Dežman je ponovil kar opozarja že več let, da lahko temeljne značilnosti kučanizma najbolj nazorno spremljamo pri letnih srečanjih titofilnih ljudi v Dražgošah in opozoril, da vsi ti ljudje skušajo živeti nad oziroma mimo države tako kot v starih časih. »Glede na to, da je nosilec ali podpornik vseh teh prizadevanj Milan Kučan kot oseba, je prav, da vsej tej zlorabi zgodovine in pravzaprav poskusu permanentnega državnega udara, poskusu uboja zober demokracijo, človekove pravice in normalnost, da le rečemo kučanizem.« Poleg junakov bi v tem kraju morali častiti tudi žrtve revolucionarnega nasilja. Zato tako od komunističnih veteranov kot od slovenske države Dežman upravičeno pričakuje, da bodo s katoliško in drugimi Cerkvami vzpostavili dialog o uresničevanju ženevskih konvencij.

Je preveč pričakovati, da bi ob kostnici v Dražgošah uredili katoliško kripto?

Ali je preveč pričakovati, da bi ob kostnici v Dražgošah uredili katoliško kripto v spoštovanju vere tam pokopanih in njihovega mučeništva, se sprašuje Dežman. Dodaja še, da družba potrebuje nek minimalen konsenz spodobnosti, k čemur spada tudi mir in urejenost groba, ne pa propaganda in politično divjanje. »Grob v Dražgošah ni urejen po predpisih, ne ve se pravzaprav kdo je tam pokopan, še hujše pa je to, da ob večletnih opozorilih ljudje ki kršijo spodobnost in svetost mrtvih navsezadnje, ki skrunijo grobove in ki skušajo uveljaviti svoje poglede kot državno vero in s tem živijo v laži, ko predstavljajo grob, vsi ti ljudje poskušajo živeti nad državo, mimo države.«

Svoj zapis je dr. Dežman sklenil z upanjem, da bi po nekaj letih tovrstnega dopisovanja vsi tisti, ki skrunijo grobove, morda le začeli dialog o tem, kakšno naj bo slovensko mesto mrtvih, primerno demokratični in pravni državi, ki spoštuje človekove pravice.

dr. Jože Dežman
dr. Jože Dežman © Rok Mihevc

Celotna izjava Jožeta Dežmana

Leta 2006 sem zapisal, da je bil »sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil (SORRI) ideološki mehanizem, ki je s kultnimi obrazci prikrival zločine in neuspehe Komunistične partije/Zveze komunistov Slovenije/Jugoslavije. /.../

V raziskavi SORRI odkrivamo antropološko redukcijo, moralno devastacijo, lažnivo spominsko krajino, religijsko regresijo in civilizacijski zdrs. SORRI je skušal s scientističnim iluzionizmom izriniti iz sveta skrivnost, mistiko, molitev, zaničeval je smrt, resnico, spravo, ubijal je talente, kolektivistično dušil posameznike.«

Do danes je R Slovenija uspela v dobršni meri detabuizirati tabuje titoizma in uresničiti številne ukrepe tranzicijske pravičnosti. Toda aktivisti in dediči titoizma skušajo v številnih preoblekah še vedno ohranjati svojo oblast prav z neskončnimi nacional-komunističnimi revizijami obredov in vzorcev iz starih časov. To ni več titoizem, kot smo ga poznali, ampak zasluži novo poimenovanje. Glede na to, da je vodilna oseba te maškarade Milan Kučan, je ustrezno celoto teh pojavov imenovati kučanizem.

Že več let opozarjam, da lahko temeljne značilnosti kučanizma najbolj nazorno spremljamo pri letnih srečanjih titofilnih ljudi v Dražgošah. Gre za skrunjenje grobov, uveljavljanje kučanistične verzije civilne religije kot državne cerkve, komunistični ateistični pokop, življenje v laži.

Skrunjene groba

»Sporočite našim ljudem in svetu, da smo na svoji zemlji svoj gospod in da iz te zemlje ne bodo nikdar napravili banana republike. Smrt fašizmu – svoboda narodu!« Tako je Janez Stanovnik leta 2015 rohnel v Dražgošah. Zmerjal je ameriškega veleposlanika in navijal, da bi Zoran Jankovič, tedaj kandidat za mandatarja, uspešno sestavil novo slovensko vlado. Podobno je tedaj v Dražgošah politiziral tudi tedanji predsednik RS Danilo Türk.

Take politične norije na grobu v Dražgošah povedo, da jim groba sploh ni mar. Kljub večkratnim opozorilom se požvižgajo na 8. člen Pravilnika o pokopališkem redu na vojnih grobiščih iz leta 2004 (minister Vlado Dimovski), ki zahteva: »Vsi obiskovalci in izvajalci del se morajo vesti primerno kraju in namenu vojnega grobišča s spoštovanjem do umrlih.«

Ali niso raznorazna rogoviljenja, hujskanja ipd. na grobu v Dražgošah prav v času vsakoletnih januarskih ritualov kršenje tega predpisa? Tudi ostale okoliščine prireditve v Dražgošah so v očitnem nesoglasju z vedenjem, »primernem kraju in namenu vojnega grobišča s spoštovanjem do umrlih.«

Tako je tudi po drugih grobiščih, kjer so kučanisti »na svoji zemlji svoj gospod«. Agitacija in propaganda namesto spoštovanja groba.

Kučanizem kot državna vera in komunistični ateistični pokop

Agitacija in propaganda je bila sestavni del titoistične tanatopolitike od vsega začetka režima. Je del civilne religije, ki smo jo poznali kot sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil. Verniki te civilne religije so povsem odvisni od vere v to, »da so na svoji zemlji svoj gospod«. Za položaj »gospoda« so pripravljeni pozabiti vse, kar so pridigali včeraj (revolucionarne pridobitve in izročila) in se posvetiti pridiganju tega, kar jim prinaša položaj »gospoda« v demokraciji (nacionalkomunistično poudarjanje narodno-osvobodilnega oz. »vrednot narodno-osvobodilnega boja«).

Da bi »na svoji zemlji« ostali »gospodje«, skušajo zagotoviti kučanizmu položaj državne cerkve.

Komunistična zvezda naj bi premagala krščanski križ.

Janez Stanovnik je danes pokopan pod katoliškim križem na grobu na Žalah. Ne Stanovnik in ne velikanska večina drugih, ki so, da bi bili na komunistični »zemlji svoj gospod«, javno zagovarjali borbeni ateizem z zvezdo, srpom in kladivom, so se na svojih grobovih odpovedali simbolom zvezde, srpa in kladiva. Ali niso bili njihova intimna izbira?

Obenem pa so skušali čim bolj prikriti dejstvo, da je bila večina vojnih žrtev, ki jih je priznavala ko svoje Socialistična republika Slovenija (dobra polovica vseh v Sloveniji umrlih ali okoli 20.000), pokopana v družinskih grobovih in skoraj vsi brez izjeme pod križem. Leta 2003, ko je bil sprejet Zakon o vojnih grobiščih, je bila v Sloveniji leva vlada. In ta je s tem zakonom izbrisala vse družinske grobove zmagovite strani iz državnih evidenc vojnih grobov. Ali morda zato, ker socialistična Slovenija ni nikdar resno popisala teh grobov in nimajo podatkov o njih, alio morda pa tudi zato, da bi se znebili svojih grobov, označenih s križem?

Leta 2014 je Viktor Žakelj kot slavnostni govornik v Dražgošah pozval »bodočega škofa, /.../ pridite v Dražgoše, pa seveda tudi v druge Kalvarije iz druge svetovne vojne. /.../ Dajte odvezo 41 pobitim Dražgošanom, ki so, verjemite mi, umirali z Očenašem na ustih.«

Organizatorji dražgoškega obreda so s temi besedami dejansko tik pred prireditvijo povabili tudi nadškofa Zoreta v Dražgoše. 7. januarja 2015 jim je odgovoril: »Glede ta no, da se strinjate z mag. Žakljem, da so vsi pobiti Dražgošani umirali z očenašem na ustih, in na dejstvo, da so bili kot katoličani 21. januarja 1942 cerkveno pokopani na takratnem pokopališču in da so bili posmrtni ostanki teh pobitih od tam leta 1976 izkopani in preneseni v kostnico osrednjega dražgoškega spomenika, sem prepričan, da nam vsem dostojanstvo veleva tudi, da je kraj njihovega zadnjega zemeljskega bivališča urejen v skladu z njihovim verskim prepričanjem. To končno zahteva tudi njihovo človeško dostojanstvo in je njihova človekova pravica. Kalvarije ni brez križa in grob kristjana je običajno zaznamovan s križem.«

Umorjene Dražgošane je pokopal nemški duhovnik. Leta 1976 so jih brez verskega obreda preložili z nekdanjega pokopališča v kostnico pod spomenik. Na verski obred v veri žrtev pri tem drugem pogrebu ni smel nihče niti pomisliti. Čas je, da bi komunistična stran dojela, da je kršila ženevske konvencije, ki zahtevajo svobodo vesti in bogočastja, spoštovanje vere sočloveka, tako živega kot mrtvega.

Zato tako od komunističnih veteranov kot od slovenske države upravičeno pričakujemo, da bodo s katoliško in drugimi cerkvami vzpostavili dialog o uresničevanju ženevskih konvencij. Ali je preveč pričakovati, da bi ob kostnici v Dražgošah uredili katoliško kripto v spoštovanju vere tam pokopanih in njihovega mučeništva?

Premetavanje kosti in življenje v laži

V petem členu Pravilnika o pokopališkem redu na vojnih grobiščih iz leta 2005 je določeno:

»(1) Vojna grobišča morajo biti označena z informativnimi tablami v slovenskem, angleškem, nemškem in italijanskem jeziku in v jeziku narodnosti tam pokopanih.

(2) Na informativni tabli je mednarodna oznaka vojnega grobišča, morebitna oznaka, da gre za kulturni spomenik, ime vojnega grobišča, obdobje, iz katerega je vojno grobišče ter število in nacionalnost pokopanih, če so podatki znani.

(3) Dostopi do vojnega grobišča so označeni s smerokazi.«

V Dražgošah (pa tudi na drugih grobiščih socialistične Slovenije iz časa 2.svetovne vojne) vsega zgoraj predpisanega ni. Obiskovalec lahko zve, da gre za vojno grobišča, samo iz napisa na kostnici: »V kostnici leži 8 borcev iz dražgoške bitke in 40 vaščanov, žrtev fašističnega terorja.«

To število pokopanih žrtev, 48, je navedeno tudi v registru vojnih grobišč. Po Odloku o razglasitvi kostnice s spomenikom v Dražgošah za kulturni spomenik državnega pomena pa naj bi šlo za »kostnico s 50 padlimi«. Dejanski poimenski seznam žrtev pa trenutno zajema 51 oseb. Ali 48 ali 50 ali 51?

Oziroma drugače povedano – za komunistično strani ni toliko važno, kaj je bilo s posmrtnimi ostanki, bolj pomembno je, da imajo mrtvi ritualno-propagandno funkcijo. Čas pa bi bil, da bi ugotovili, kdo je dejansko pokopan v kostnici v Dražgošah.

Krajevna skupnost Dražgoše se je odločila, da bi uredili dražgoško grobnico po predpisih. Iz pristojnega ministrstva (tedaj še MDDSZ) so mu odgovorili, da podatkov o pokopanih v kostnici spomenika nimajo. Ta kostnica je s svojo obliko najbolj podobna večji kanalizacijski cevi, spodnja etaža spomenika, kamor je kostnica umeščena, pa zanemarjenemu skladišču oz. odlagališču. Žal je ta arhitekturni odnos do smrti značilen za večino grobišč socialistične Slovenije.

V župnišču v Železnikih hranijo prepis iz nemške knjige pogrebov . 21.januarja 1942 so na starem dražgoškem pokopališču pokopali 32 umorjenih vaščanov. Ni podatkov o tem, da bi v ta grob kasneje pokopali še koga. Glede na to, da so po spopadu vaščane za nekaj časa internirali v Šentvidu, vas pa potem sistematično razstrelili, to tudi ni verjetno. Od umorjenih vaščanov niso bili pokopani: Vincenc Benedičič, Tomaž Berce (Brce), Jože Bertoncelj, Peter Frakelj, Zdravko (Valentin) Frakelj, Jože Gartner, Mihael Habjan, Jakob Lotrič, Stanislav Marenk. Ranjena Marija Šolar je umrla v bolnici na Golniku in ni bila pokopana z ostalimi umorjenimi vaščani.

Posebno vprašanje pa je prekop posmrtnih ostankov iz groba na starem dražgoškem pokopališču v kostnico spomenika leta 1976. Iskali smo dokumente o prekopu v različnih arhivih, pa jih nismo našli. Prav tako ni videti, da bi bila ureditev novega groba označena kot pogreb. Svojcev niso spraševali, cerkev so odrinili. Janez Tušek, ki dražgoške obrede kritično ocenjuje v zadnjih številki Železnih niti, navaja pričevalca: »Tudi leta 1976, ko smo žrtve prekopavali in ostanke prenesli pod spomenik, se ni smelo zvoniti. Pa je pokojni Šolar Matevž na svojo odgovornost zvonil.«

Od padlih partizanov v dražgoškem spopadu je Maks Krmelj pokopan v Poljanah, Maksimiljan Režen v Selcah, Boštjan Jezeršek je umrl v Stari Oselici. Ni zanesljivih podatkov o tem, kdo od partizanov je bil še pokopan v Dražgošah.

Janez (Ivan) Kovačič ml. je padel v Dražgošah. Po zahtevi matere Helene Kovačič iz decembra 1945 za prekop sinovih posmrtnih ostankov v Stražišče je bil pokopan v Dražgošah, ležal naj bi »sam v grobu«, v »peščeni zemlji«, pokopal ga je »grobar iz Selc takratni brez oblasti in brez verskega organa«. Ali je bil prekopan?

Verjetno bo v prihodnosti potrebna raziskava posmrtnih ostankov, ki ležijo v kostnici v Dražgošah, da se bomo sploh lahko začeli pogovarjati o tem, kdo je tam dejansko pokopan.

Podobnih ali celo hujših negotovosti oz. na spomenikih zapisanih neresnic o tem, kdo naj bi bil kje pokopan, po grobiščih socialistične Slovenije kar mrgoli.

Režim, ki je bil zgrajen na tem, da je skoraj polovici smrtnih žrtev prepovedal pravico do groba in spomina, je podobno ravnal tudi s svojimi žrtvami.

Resnica in spoštovanje posameznika sta kučanizmu prav tako tuja kot titoizmu.

Za sožitje in odpuščanje

Ali je preveč pričakovati, da bi po nekaj letih tovrstnega dopisovanja vsi tisti, ki skrunijo grobove, skušajo izrabiti svojo civilno religijo za obvladovanje družbe, ter brez spoštovanja do mrtvih premetavajo kosti in ne spoštujejo resnice, morda le začeli dialog o tem, kakšno naj bo slovensko mesto mrtvih, primerno demokratični in pravni državi, ki spoštuje človekove pravice.

Slovenija
Javni vpogled v opisne in grafične podatke katastra nepremičnin (photo: GURS) Javni vpogled v opisne in grafične podatke katastra nepremičnin (photo: GURS)

Katastrski dohodek leti v nebo?

V zadnjih dneh smo v naše uredništvo prejeli nekaj klicev razburjenih lastnikov zemljišč, ki trdijo, da so v aplikaciji za Javni vpogled v opisne in grafične podatke katastra nepremičnin, za ...