Zadružništvo quo vadis

Kmetijstvo | 10.01.2023, 14:40 Robert Božič

Začetek leta na kmetijskem področju prinaša precej sprememb. Začenja se novo pet-letno obdobje kmetijske politike, kjer je marsikaj še hudo v obrisih in se ne ve, kako bo dejansko v praksi potekalo, na Ustavno sodišče je romala novela dohodninske zakonodaje, ki med drugim predvideva visoko obdavčitev OMD plačil, torej tistih subvencij, ki so v najtežjih pogojih kmetovanja prigarane z največjimi žulji in v kmetijski mehanizaciji se je čez noč zapovedala uporaba rdeče obarvanega goriva, kar je še nekaj dni nazaj bilo kaznivo in strogo preganjano.

A zdi se, da kmečke vrste v prvih dneh novega leta ni nič razburkalo tako kot novica o dogajanju v Koroški kmetijsko gozdarski zadrugi, ki se je znašla globoko v rdečih številkah. Vzrok za to naj bi bila goljufija s strani enega od tujih dobaviteljev. Zaradi premalo skrbnega ravnanja pri poslu, o katerem ni obveščal nadzornega odbora, se je moral posloviti direktor, dogajanje preiskujejo kriminalisti, nadzorni odbor pa je že podal kazensko ovadbo zoper hrvaško podjetje, potem ko se je zadruga lani opekla pri poslih nabave in veleprodaje mineralnih gnojil.

Odzivi na žalostno zgodbo so pestri, v marsičem pričakovani, žal povezani tudi s pregovornim slovenskim značajem in nevoščljivostjo. Vse skupaj jasno riše izjemno zapleteno stanje v slovenskem kmetijstvu in posledično tudi zadružništvu, ki je prav v lanskem letu obeležilo 150 let obstoja.

A vsemu navkljub si bom v nadaljevanju drznil omeniti tri vidike, ki se mi zdijo pomembni in za katere sem prepričan, da jih bo slovensko zadružništvo moralo ustrezno nasloviti, če bo hotelo narediti korake naprej.

Previdno kadrovanje

V zadnjem času se vse pogosteje dogaja, da se zadruge ob odhodih vodstvenega kadra znajdejo v situaciji, ko vrat na nos iščejo nove ljudi za vodstvene položaje, ki so ostali prazni. Gre za nevarno početje in žal ne tako redke žalostne zgodbe kažejo, da bi na tem področju bila potrebna previdna kadrovska politika in veliko znanja pri ljudeh, ki opravljajo upravne in nadzorne funkcije v zadrugah.

Spomnim se, kako mi je že pred leti dr. Jože Osterc, prvi slovenski kmetijski minister po osamosvojitvi, pripovedoval, da je ob pomoči avstrijskega kolega in strokovnjakov začrtal poseben izobraževalni program za vzgojo vodstvenih kadrov v zadružnih vrstah. Vsebine so bile zastavljene, našel je celo finančna sredstva za izvedbo, a do realizacije ni nikoli prišlo. In tako smo zdaj tam kjer smo in stanje se lahko spremeni le, če se bo mlade čim prej začelo aktivno pripravljati in uvajati za odgovorno delo na tem področju.

Dediščina prekletstva

Alarmantno je, da se v slovenskem prostoru nikakor ne moremo otresti posledic, ki jih je v našo družbo prinesel povojni komunizem. Ta je zadruge zlorabil v svoj namen, prek njih teptal kmetstvo in vprašanje je, koliko rodov bo ta grozni spomin nezavedno ostajal v genih slovenskih kmetov in hromil skupnostna prizadevanja. Dodatno so k nezaupanju prispevale tudi tranzicijske zgodbe, v katerih so se posamezniki ali ozke skupine okoristile s skupnim zadružnim premoženjem in ga celo zapravile.

In žalostno je, da kljub veliko dobrim domačim slovenskim zadružnim zgodbam, ki uspejo odgovarjati na zahtevne izzive današnje situacije in časa, še vedno veliko zadrug životari. Mnogi kmetje in zadružniki ubirajo individualna pota, namesto da bi vsak na svoj način prispeval k temu, da bi bilo vsem skupaj bolje in varneje.

To z velikim uspehom izkorišča trgovina, ki po principu palice in korenčka omogoča ponavadi časovno omejene zgodbe o uspehu, ki pa pogosto kmalu prinesejo grenkobo. A razdeljeno in skregano kmetstvo je najboljša pot za obvladovanje monopolov v verigi od vil do vilic, še posebej če oblast vse skupaj rešuje z raznimi primerjalniki cen, namesto da bi pomagala enkrat za vselej urediti razmerja.

Ekonomija obsega

Čeprav je že v Krekovih časih veljalo, da je za pošteno poslovanje pomembno, če se zadružniki med seboj dobro poznajo in v vodstvene službe imenujejo ljudi, ki so pošteni, razgledani in podjetni, pa je zdaj skrajni čas, da se zgodi temeljito zadružno povezovanje, ki bo edino, tudi v slovenski kmetijski razdrobljenosti lahko zagotovilo določeno ekonomijo obsega. Pomembno je, da se konkretno stopi skupaj tako na nabavni kot tudi prodajni strani. En del tega se je že zgodil na področju pridelave mleka, vina in tudi sadja, in ena od teh zgodb je tudi povezovanje v združenje k10+.

Naj torej žalostna koroška ali pa še kakšna druga zadružna zgodba torej ne bo še ena priložnost za obup, ampak naj se zgodi katarza in naj Krekov zgled kaže pot v tem za kmetijstvo tako zahtevnem času.